Dr. Slavoj Žižek je še najbolj simpatičen, če ga poslušaš v živo in od blizu. Na zadnji tiskovni konferenci Cankarjeve založbe v Cankarjevem domu se mi je ves čas poslušanja notranje smejalo in počasi sem sam pri sebi ugotovil, da naš svetovno znani filozof vendarle ima v sebi pozitivno energijo, ki pa je hkrati prežeta z veliko mero dovtipov, humorja, – tudi na svoj račun -, sprotnih komentarjev, najraje seveda svetovnega dogajanja, tako da hitro spoznaš, da je predstavitev same vsebine nove knjige drugotnga pomena in da so preostali trije sogovorniki na dogodku ali že kar slovesnosti nekakšna “kolateralna škoda”, ker bi Žižek itak na novo, vse in še bolj aktualno “o knjigi” povedal kar sam.
Tiskovna konferenca: urednik CZ Sašo Puljarević, dr. Slavoj Žižek, prevajalec Igor Harb in strokovni recenzent dr. Peter Kepec, vse fotografije Marijan Zlobec
Zdi se, da Žižek živi bolj osamljeno in da sam še najbolj potrebuje od časa do časa kak javni natop tudi doma, čeprav tiskovna konferenca ni ravno javna, a je bilo vseeno zelo polno. Žižek bi najbolje napravil, če bi dal najprej besedo novinarjem, da ga kaj vprašajo, ne pa da govori in govori, štirikrat že neha, a spet nadaljuje z novo temo. Njegov intelekt je, zlasti če primerjamo javne bolj ali manj šminkerske nastope na raznih televizijah drugih ljudi, nekaj posebnega, ker je spontan, pošten, resnicoljuben, se ne spreneveda, ne laže, ne kalkulira… Ne rabi t. i. “političnih točk”, kar je itak katastrofalna oznaka neke avtopromocije v naši politiki. Je nekako kot Luka Dončić, ker tudi Luka rad govori, in mu v vsem verjameš, Slavoj pa daje koše vsem okrog njega. Dejstvo pa je, da sta oba tovariša, ne gospoda. Žižek je povedal, kako sam razume to oznako; ne ideološko, ampak spoštljivo kolegialno. Svet rabi golo resnico in poštenost, tega pa se Žižek v onih trenutkih ni pomnil.
Pri Žižku je logično, da bo moral samo vsebino knjige, ki je natis in prevod zapisov izpred štirih let ter s tem vsaj v kakših faktografskih zadevah že zastarela oziroa so jo novi dogdki prehiteli (Rusia, Ukrajina, Izrael, Palestina..,), a je knjigo treba brati v širšem kontekstu, ki bi se ga dalo z eno mislijo strniti kot neodgovornost sedanjega sveta na vseh ravneh in za vse.
Žižek v dobri uri svojega nastopa ni niti enkrat omenil, da svetu manjka modrosti, ko pa ve, da ni niti pameti. Simpatično naivna je bila njegova teza, da današnjemu sveta manjka neka karizmatična osebnost, pri čemer ni nadaljeval, od kod naj bi ta osebnost prišla. Nehote je to v kontekstu povezal z vicem o treh vodilnih svetovnih politikih in njihovem srečanju s samim Bogom.
“Putin, Xi in Trump srečajo Boga. Vsak mu lahko zastavi eno vprašanje. Prvo vpraša Vladimir Putin: ‘Kako bo zdaj, ko zmagujemo v Ukrajini, ali bo Evropa naša?’ Bog reče: ‘Ne, ne, ne, lahko, da boste dobili Ukrajino, ampak čez 20, 30 let boste kitajska provinca.’ Putin se žalostno obrne stran in začne jokati. Potem kitajski Xi Jingping ves vesel vpraša: ‘Torej Rusija bo naša, kako pa bo z nami?’ Bog reče: ‘Mogoče bo Rusija vaša, a gospodarsko se vam pa ne bo izšlo. Ne samo, da ne boste dobili Tajvana, še Tajvan vas bo koloniziral, slabo bo šlo.’ Xi se obrne okoli in začne jokati. Potem pa stopi naprej Donald Trump: ‘Krasno in kako bo, ko bom jaz na oblasti 10, 20 let?’ Zdaj se Bog obrne okoli in začne jokati.”
Iz tega vica bi se dalo razbrati, da v trojici vsaj pogojno najvišje “kotira” kitajski predsednik, kar je bržkone v praksi res (tam so na smrtno kazen pravkar obsodili nekega korumpiranega nekdanjega ministra), a tega Žižek še ni vedel, sicer bi morda celo rekel, da bi bilo treba v Sloveniji znova uvesti smrtno kazen ? Ta vic, morda je Žižkov ali pa ga samo interpretira, kar je bolj verjetno, ne le relativizira sedanje politično dogajanje v svetu, ampak implicira možnosti vsakršnih sprememb.
Naslov knjige Nebesa v razsulu smiselno nadaljuje enega najbolj znanih citatov Mao Cetunga:”Pod nebesi je vse v razsulu; situacija je odlična.” Žižek v nadaljevanju citata in Maove misli potegne svoj sklep: “Ko tkivo trenutnega družbenega reda razpada, bližajoči kaos revolucionarnim silam ponuja izjemno priložnost za odločno akcijo in prevzem politične blasti… Mao govori o nemiru pod nebesi…, pri čemer nebesa...še zmeraj obstajajo in direktno nadzirajo družbeni kaos, medtem pa bi danes lahko rekli, da so v razsulu sama nebesa…”
Žižek se v svojih žižkizmih, če lahko tako poimenujemo njegove zapise, ki niso ne eseji, ne razprave, ne kolumne, amlak nekaj samosvojega, netipičnega, kar bi zlahka pokazala primerjalna in podrobna analiza vsake objave posebej, še ne loteva najbolj aktualnih tem, kot so vse možnosti umetne inteligence, uporabe robotike in robotov, planetarnega vohunjenja “iz nebes”, nekoliko bližje so mu okoljske teme ter problemi demokracije, svobode, enakopravnosti, enakosti spolov…, a opaža, da se v Ameriki prebuja – socializem.
Mimogrede je omenil, da je za evtanazijo, ker da je sam spoznal nekaj bližjih ljudi, ki so neozdravljivo bolni pred smrtjo hudo trpeli. Sam je za varianto, da padeš dol in umreš (brez trpljenja).
Veliko je govoril o milijonskih žrtvah komunizma, zlasti v Rusiji in na Kitajskem, a se zgodovina ni začela z Leninom in njegovim oktobrom. Je pa pri sodobni Kitajski očitno zelo pozoren do posebnega spoja kapitalizma in discipliniranega komunizma, ki je v zadnjih tridesetih letih napravil fascinanten razvoj.
Drugi po vrsti ali slabši je ruski predsednik, seveda v Žižkovem vicu, a se je zdelo, kot da bi bil še kar v redu, medtem ko je zadnji ameriški tako slab, da se je celo sam gospod Bog obrnil stran in se nad njim zjokal. Ampak Žižek je spomnil, da smo tik pred volitvijo newyorškega župana in da sam upa, da bo izvoljen njegov favorit, kar se je zgodilo, tako da je Žižek mimo citiranega vica, ki kot rečeno najbrž ni njegov, zmagal in se je medtem z lažjim srcem odpravil v London po svojo novo knjigo veliko bolj teoretične narave kot so ponatisi v knjigi Nebesa v razsulu pri Cankarjevi založbi.
Za te sprotne kolumne je sicer rekel, da so nastajali zelo na hitro, spontano, kot odziv na dogajanje, kar se vidi, a hkrati čuti v samem stilu. Prav to pa bi na naših visokih šolah izzvalo nalogo podrobne analize; kaj vse Žižek v enem samem zapisu odpre in zapre, še bolj pa kako to razvije; že na eni sami strani je toliko razvojnih skokov, da jih zmore lahko ne le nekdo z vpogledom v atualni svet, ampak v različne dobe človeške zgodovine in iz nje črpa celo paleto imen ali posameznih citatov iz del, ki niso tako splošno znana, kaj šele vsa njihova dela. In to potem vse poveže v celoto. Samo svojo. Ampak je zelo zvit, ker iz vsega na koncu ne izveš, kakšna je njegova končna verzija ali razlaga, kljub dejstvu, da včasih piše v prvi osebi, včasih pa v množini in bi se dalo pomisliti, da je kot jaz bolj prepričan o čem, ko govori kot mi pa je bolj splošno ali relativnostno razpoložen. Zanimiva so njegova skakanja iz umetnostno- zgodovinskih časov v politična, pa spet nazaj, s tem da futurizma ne mara; ni prerok, kaj šele vedeževalec.
Žal knjiga Nebesa v razsulu S posebnim poglavjem k slovenski izdaji nima imenskega kazala in še manj seznama knjig, razprav, objav… iz katerih bi se lahko hitro prepričali o Žižkovi intelektualni in bralni erudiciji. Malo starejši ga poznamo od časov, ko je objavljal še v Problemih; čisto filozofske tekste. Od takrat je minilo kakih 55 let ali prebranih in pregledanih vsaj deset tisoč knjig.
Mimogrede je na tiskovni konferenci omenil, da je doslej izdal 52 samostojnih avtorskih knjig in da je njegovih knjig v mnogih jezikih okrog 1400 (najbolj prevajani slovenski pisatelj Drago Jančar jih ima kakih 250). V koliko jezikov je že preveden, ni povedal, verjetno v več kot petdeset, med njimi je singalščina na Šrilanki.
Razmišljanja v knjigi so dogodkovno sicer v marsičem že zastarela, zlasti glede covida – 19 in celotne proglematike okrog pandemije, ameriške zgodovine, npr. Biden danes ne zanima nikogar več -, pa tudi rusko – ukrajinske vojne v tekstih še ni kaj več kot omembe, in Gaza ostaja tema, ob kateri bi se Žižek lahko spomnil svojega frankfurtskega nastopa in vsaj v poglavju kot dodatek v slovenski izdaji, ki ga v izvirniku iz leta 2021 ni, izrekel kaj krepkejšega. Zgolj omemba Gaze avtorja umika iz svetovne komentatorske perspektive; za ta opravila imamo novinarje in medije.
Žižkova publicistična dimenzija nima lokacijske prepoznavnosti; njegova točka nima identitete; ne vemo od kje piše. On ni leninovski Rus, ne maocetungovski Kitajec, kaj šele kak Američan, Žid ali Palestinec, lahko posumiš, da je Anglež… Najmanj pa je Slovenec.
V oklepaju povedano bi lahko celo pomislil, da tako nizko še ni padel, – da bi se ukvarjal s slovenskimi temami – ali pa se spominjam nekdanjega stavka iz njegovih ust, češ da se bo, če bo… iz Slovenije izselil. Slovenska platforma ali karkoli izvirajočega iz radija slovenstva mu ne pomeni nič. Podobno Evropska unija, (pa tudi Evropa kot celota, ki jo ima v tem trenutku za neumno, kot mi je dejal že po tiskovni konferenci, ko sem ga še kaj vprašal mimo javnega nastopa). Nič kriva Evropa bo zapravila tisoč milijard za obnovo Ukrajine in Palestine, krivci za škodo pa nič; to pa sam smiselno dodajam, ker Žižek tega ni izrekel.
Če bi glede na snemanja njegovega nastopa besede prevedli v zapis, bi dobili nov tekst, ki pa bi ga lahko dodali v morebitni ponatis knjige. Žižkova splošna značilnost je, da ne govori (samo) o knjigi, ampak bolj orkestrira prvotni cikel samospevov, bi se dalo reči glasbeno, čeprav je Žižek ravno v tej knjigi glasbeno mrknil, za razliko od filma, ki pa ga bolj kot ne zgošča v kinotečno predvajalno prakso.
Žižek pozna zgodovinske manifeste, teorije, politične programe, načrte… tu se zdi, da ga še najbolj dreza v um Kitajska. O Putinu pove nekaj misli, kot da ga ne mara, ker da nima duše, Trumpa ne mara iz mnogih razlogov, kitajskega predsednika pa vendarle ne želi prepoznati kot karizmatičnega voditelja, o katerem sicer sanja, da bi ga svet danes še kako potreboval.
Zakaj se Žižek izogiba problematiki razkrajanja Evrope in še bolj Evropske unije, je vprašanje, na katerega bi lahko odgovoril posebej, nemara kot nadaljevanje tiste misli, ki jo je izrekel o svojem položaju v Nemčiji po govoru na Frankfurtskem knjižnem sejmu in položajem v Franciji sedaj, kot je bežno omenil, a ni navedel vzroka. V Evropi in EU vidi dvojnost: negativno (sodobni kolonializem, rasizem in suženjstvo) in pozitivno (človekove pravice, multikulturna odprtost).
Žižek sicer ima v knjigi kakih petnajst imen, ki se mu v aktualnem svetu zdijo vsaj vredna omembe, – malo je tudi populist, a zgolj v smislu imenske začimbe -, ne kot kakšne “osrediščene”; že tisti, ki jih citira ali omenja, se zdijo kot določeno inspiracijsko sredstvo, a hkrati filozofovi ujetniki svobode. Bralec jih bo sam odkril.
Žižek je bolj esejist kot kolumnist sobotnopriloškega tipa. V SP bi na tak način pisanja, kot se kaže v tej knjigi, morda izpadel kot nekoristen publicist ? In po čem je koristen ?
Po tistem, kar se skriva znotraj vsake objave, a jo mora bralec odkriti le sam in z zelo analitičnem branjem, predvsem pa s poglabljanjem v vsak detajl. Od te knjige bo več imel tisti, ki več ve, in teh je v Sloveniji – ne vem, vprašam ga naslednjič.
Marijan Zlobec