Cankarjeva založba je odmevno predstavila svoje knjižne novosti. V zbirki Moderni klasiki so izšle knjige: Angel izginjanja Slobodana Šnajderja, Srebrni dež Pawla Huelleja, In druge zgodbe Georgija Gospodinova in Vojna Miljenka Jergovića.
Sašo Puljarević in Borut Omerzel, vse fotografije Marijan Zlobec
Pogovoru z urednikoma Andrejem Blatnikom in Sašem Puljarevićem so se pridružili prevajalci Sonja Polanc (Angel izginjanja), Jana Unuk (Srebrni dež) in Borut Omerzel (In druge zgodbe), sodelovala pa je še avtorica spremne besede h knjigi Angel izginjanja, Vanesa Matajc.
Razlaga Vanese Matajc
Angel izginjanja
Veličastni zgodovinski ep Angel izginjanja Slobodana Šnajderja je poklon Zagrebu in njegovim tihim junakom. Usoda glavne junakinje Anđe orisuje usodo celega naroda in mesta. Knjiga prinaša zgodbo o tistih, ki še vedno verjamejo v ideale, tudi ko so grenko razočarani. Večplastna pripoved je razdeljena na troje sklenjenih sklopov. Kot povezovalna člena se izkazujeta dvonadstropna najemniška hiša na zagrebški ulici, katere stene vse slišijo, vidijo in pomnijo, ter Anđa Berilo, ki kot dekle s podeželja pride v Zagreb služit gospodi. Že kmalu se postavi po robu svetu in času, v katerem živi; navduši se za ideale enakosti, pravičnosti in svobode, se pridruži ilegalnemu protifašističnemu gibanju, gre v partizane, ob koncu vojne se vrne v mesto, iz katerega je zbežala, toda tudi kot zmagovalka ostane zvesta svojim idealom, za kar plača z Golim otokom. Sprevidi, da revolucija ni to, kar si je predstavljala in po čemer je hrepenela. V razvejeni pripovedi nastopa cela galerija resničnih likov, od Pavelića, Tita, Nazorja, Hebranga, Popovića, Rankovića, Đilasa do Kardelja in Stepinca. Glasovi iz nepokopane preteklosti zlepa ne potihnejo, oznanjevalci novih evangelijev jih ne preglasijo, iz predstavitve CZ.
Kot je povedala Sonja Polanc, je sama živela v Zagrebu in da ni tak, kot je opisan v knjigi, ker ni klasični zgodovinski roman. Sama ga je predlagala uredniku Blatniku za prevod in on ga je takoj sprejel in uvrstil v tako prestižno zbirko, kot so Moderni klasiki ali Chanel med parfumi, kot je rekla, a je pozabila, da je tak le Chanel 5, kar vem še jaz, ker imam enega doma za vsak slučaj. Roman ima veliko referenc na evropsko in svetovno literaturo in taki romani, kot žanrsko zgodovinski, nikoli ne zastarajo. Časovno se roman v prvem delu dogaja leta 1941, v drugem leta 1945 in v tretjem leta 1991. Mali glasovi dialogizirajo med sabo. Literarne osebe so fiktivne, zgodovinske pa seveda konkretne. Slišali smo ugotovitev, da nemški prevod romana ni uspel. Šnajder sicer na koncu objavlja številno literaturo, a v bistvu piše in vidi zgodovino po svoje.
Vanesa Matajc je kot piska spremne besede Pogoltna lakota zgodovine in živo življenje spomina (in velike otroške oči) predstavila bogastvo Šnajderjevega pisateljskega opusa, med drugim je spomnila na gledališko predstavo oziroma dramo Hrvaški Faust (1981), o romanu pa, da gre za kompleksno polifonijo glasov, kot v nobenem drugem romanu; za mogočno orkestracijo, množico glasov malih ljudi, ki jih je zgodovina pozabila. V knjigi je aktualni diskurz o medvojnem dogajanju v Zagrebu in povojnih političnih zapletih. Šnajder je svoj prvi roman Morendo objavil leta 2011, drugega Doba brona 2015, sedanjega Angel izginjanja pa leta 2023. Preteklost še naprej ostaja mnogoobrazna, sklene Matajc.
Tudi v Sloveniji; kot vsakdo hoče in mu za objektivnost, kaj šele resnico, ni mar. Kaj pa če je Šnajder v resnici velik špekulant ? Potem raje berem Krležo, ki je Titu iskreno povedal, zakaj ni odšel v partizane…
Nastop prevajalke Sonje Polanc
Srebrni dež
Za kratke zgodbe Pawla Huelleja so značilne nekatere stalne poteze njegovega pisanja, kot so dialog z literarno tradicijo, središčna vloga časa kot konstrukcijskega načela, predvsem pa nenehna metafizična preizpraševanja in stalna navzočnost skrivnosti kot edinega možnega odgovora nanje. Pisatelj sam je zato svoj literarni slog imenoval metafizični realizem. Avtorjeve zgodbe v knjigi Srebrni dež so običajno umeščene v pisateljev rodni Gdansk in okolico, vendar to domače prizorišče potrjujejo s prestopanjem iz sodobnosti bodisi v bližnjo ali oddaljeno preteklost ali v utopično prihodnost. V Huellejevi prozi poleg prvine skrivnostnosti in z njo povezane fantastičnosti zaznavamo središčno vlogo časa in kraja, prikazanega v prerezu časa, ter globoko vez s tradicijo. Svojo metodo pisanja opira na nostalgijo, povezano s spominom: »Menim, da je mehanizem literature nostalgija, hrepenenje, ni važno po čem … Nostalgija, ki jo sprožijo slike, priklicane iz spomina, iz njegovih različnih plasti, se prevaja v literaturo.«
Knjigo je predstavila priznana prevajalka iz poljščine Jana Unuk, urednik Andrej Blatnik pa je med drugim ugotovil, da je poljska sodobna literatura ena najmočnejših v Evropi in svetu. Unuk je opozorila na kraj dogajanja, to je Gdansk ali pred vojno Danzig in Pomorjansko. Pisatelj, ki je umrl leta 2023, je izdal pet romnov, štiri novelistične zbirke, dve pesniški zbirki, nekaj dram, več knjig esejistike. Prelomen je bil njegov roman David Weiser, s katerim je začel novo obdobje v poljski prozi v osemdesetih letih. Prevajalka je opozorila na avtobiografskost, nostalgičnost, metafizični realizem in postmodernizem, med tujimi pisatelji pa bližino Günterja Grassa (Mačka in miš, 1961).
Razlaga prevajalca Boruta Omerzela
In druge zgodbe
Zbirka In druge zgodbe prinaša 21 kratkih pripovedi, od katerih so številne postale del antologij bolgarske in evropske kratke zgodbe. V svojih zgodbah avtor umetelno in unikatno meša vzvišeno s prozaičnim, banalno z vzvišenim, šaljivo z eruditskim, zgodovino z vsakdanjim, bralcu pa živahno in duhovito približa Bolgarijo, ki si jo po bralskem užitku želiš še bolje spoznati. In druge zgodbe (2001) je prva zbirka kratkih zgodb Georgija Gospodinova, ki je bila prevedena v angleščino, francoščino, nemščino, italijanščino, poljščino, srbščino, makedonščino, španščino in vrsto drugih jezikov. Leta 2007 je bila angleška izdaja uvrščena v ožji izbor za nagrado Franka O`Connorja, poljski prevod pa je bil leta 2012 nominiran za evropsko nagrado angelus.
Knjigo, pa tudi širši opus bolgarskega pisatelja Georgija Gospodinova, ki je bil medtem že predlagan za Nobelovo nagrado, letos pa je bil nagrajenec Vilenice, je predstavil Borut Omerzel, prevajalec vseh dosedanjih pisateljevih del v slovenščino. Je tudi pisec obsežne spremne besede Mojster sodobnega romanopisja. Simpatičen je na koncu izbor citata samega pisatelja, ki se je odzval na kaotilen sedanji svet: “Gospe in gospodje, dragi prijatelji, vsi, ki beremo knjige, smo del nevidne skupnosti – reda bralcev. Hvala, ker smo skupaj in si izmenjujemo zgodbe v svetu, ki vse bolj kriči in vse manj posluša. Dokler beremo knjige in si pripovedujemo zgodbe, bo zgodba vedno močnejša od histerije.”
In druge zgodbe (2001) ni pisateljeva prva knjiga, že prej je izdal nekaj pesniških zbirk, kot Lapidarij, že 1992, Češnja nekega naroda, 1996, pa roman Naravni roman (1999), slovenski prevod 2005, sledili so romani Fizika žalosti (2012), slovenski prevod 2015, Časovno zaklonišče (2022; prevod 2022). Četrti njegov roman je Vrtnar in smrt iz leta 2024.
Gospodinov ni le pisatelj, ampak tudi pesnik, dramatik, esejist, publicist, pisec scenarijev in libreta, urednik ter literarni znanstvenik. Ustvarjati je začel kot pesnik, tako da je kasneje izjavil: “V svojih romanih se vedno počutim kot tihotapec poezije.”
Omerzel je spomnil na pokojnega slovenskega pesnika Aleša Debeljaka, ki je ob izidu Gospodinove pesniške zbirke leta 2007 v ZDA zapisal, da je “Georgi Gospodinov verjetno najsvetlejša zvezda med bolgarskimi literati, ki so odraščali v devetdesetih letih, torej v času prehoda iz komunizma v prosti trg in demokracijo/…/avtor, ki združuje osupljiv humor in intelektualno iznajdljivost.
Urednik Andrej Blatnik je spomnil, da je naslov In druge zgodbe navihan, sam pisatelj pa je že v uvodu zapisal, kot da so nadaljevanje neke prve zgodbe ali da bi se naslov lahko glasil Georgi Gospodinov in druge zgodbe.
Urednik CZ Sašo Puljarević in prevajalec Borut Omerzel
Vojna
Knjiga Vojna je kronika obleganja in duševnega ujetništva izpod peresa velikega hrvaškega pripovednika. Skozi sto proznih odlomkov avtor pripoveduje o ljudeh v vsakem mestu pod obleganjem in o vojni, ki traja tudi v njih samih. V zbirki kratkih zgodb Miljenko Jergović pripoveduje zgodbo o mestu, a ker je prozo vtisnil v imaginarno topografijo, mu je uspelo izluščiti bistvo tistega, po čemer je vojna kot fenomen drugačna od vseh drugih kolektivnih pojavov v zgodovini človeške vrste. Gre za posvetilo mestu – neimenovanemu mestu, vsakemu ranjenemu mestu na svetu, kot sta Kijev ali Alep, mestu, kjer ljudje živijo, dihajo in ljubijo, obkroženi s smrtjo. Prozne odlomke v knjigi, razvrščene po kronologiji vojne, ki jih navdihujejo ljudje z mestnih ulic, lahko beremo kot ločene zgodbe, a šele na zadnji strani jih sestavimo v razkošen mozaik oziroma oder, na katerem spremljamo več vzporednih dejanj.
Tiskovna konferenca
Knjigo je prevedla Aleksandra Rekar, ki je za prevod prejela Sovretovo nagrado. Tudi Jergović je bil nagrajenec Vilenice, tako da smo dobili prevoda kar dveh zadnjih nagrajencev in se še s tem pokaže vrednost naše najstarejše mednarodne literarne nagrade in srečanja.
Urednik Andrej Blatnik
Slišali smo same slavospeve slovanski literaturi, tako da se je na koncu zdelo, kot da je sodobna slovenska proza daleč zadaj in sabša. Morda pa je to celo res ?
Marijan Zlobec