Mednarodni cikel Mladi virtuozi Festivala Ljubljana se je nadaljeval še z enim odličnim pianistom: po Italijanu Matteu Bortolazziju smo slišali še mladega Albanca Rubena Xhaferija. Prvi je rojen leta 2006, drugi 2005. Kot se je izkazalo v kratkem pogovoru po koncertu, se pianista poznata in sodelujeta, saj Ruben študira v Italiji. Zanimivo pa je bilo, da sta oba pianista za svoj ljubljanski recital izbrala Chopinove Preludije op. 28, vseh 24. V nadaljevanju pa vsak svojo preferenco: Matteo še Beethovna in Ravela, Ruben pa Debussyja.
Ruben Xhaferi, vse fotografije Marijan Zlobec
Ruben Xhaferi (2005) je začel igrati klavir pri petih letih in se je od osmega leta izobraževal pod mentorstvom Sandra Baldija na Konservatoriju Giovan Battista Martini v Bologni. Od leta 2015 prejema absolutne prve nagrade na državnih in mednarodnih tekmovanjih, med katerimi so Mednarodno klavirsko tekmovanje Andrea Baldija v Bologni, Nagrada Crescendo v Firencah, Mednarodno klavirsko tekmovanje v Rimu, Mednarodni glasbeni talenti v Milanu, Nagrada Zucchelli, Mednarodno klavirsko tekmovanje v Radovljici. Leta 2024 si je prislužil prvo nagrado na XVII. izdaji tekmovanja Državna nagrada za umetnost. Koncertiral je na več uglednih prizoriščih po Italiji in izvedel solistične recitale za številna glasbena društva in uveljavljene festivale, kot so PianoFortissimo, Festival Emilija Romanja, Mednarodni klavirski festival Bartolomeo Cristofori v Padovi, Koncerti v Tempiettu v Rimu, Fundacija Olivar de Castillejo v Madridu idr. Kot solist je nastopil z orkestrom I Musici dell’Accademia iz Bologne, s simfoničnimi orkestri Konservatorija za glasbo Antonio Buzzolla iz Adrie, Konservatorija Giovan Battista Martini iz Bologne, Konservatorija Giovanni Pierluigi da Palestrina iz Cagliarija ter z Orkestrom Senzaspine iz Bologne. Od leta 2023 poglablja znanje na Akademiji za glasbo Chigiana pri Lilyi Zilberstein in Mednarodni akademiji Amadeus pri Albertu Nosèju, od leta 2024 pa se izpopolnjuje tudi na tečaju na Akademiji za glasbo v Pinerolu in Torinu pri Benedettu Lupu. Na poletni akademiji 2024 Akademije za glasbo Chigiana si je prislužil štipendijo. Posnetki njegovih intervjujev in klavirske igre so bili predvajani na nacionalnem Radiu Rai 3.
Ta že bogata glasbena dejavnost pri rosnih dvajsetih letih ga je pripeljala še v Ljubljano na recital v Viteški dvorani Križank. Za uvod si je izbral 24 Preludijev op. 28 Friderika Chopina, ki smo jih v podrobnostih predstavili že zadnjič po programu Helene Filipčič Gardina – ob nastopu Mattea Bortolazzija.
Dobiti dve interpretaciji tega izjemnega cikla v tako kratkem času, se zdi največja utopija študentov Akademije za glasbo v Ljubljani, ki pa za nastopa obeh tujih pianistov niso pokazali nikakršnega zanimanja. Ni ne ambicioznih študentov in še manj pravih pedagogov ? Umetnost je osebna odločitev, poklicanost in izbranost; 20 % talent in 80 % delo, študij, odrekanje vsemu, nenehne vsakodnevne vaje po več ur…
Ruben Xhaferi je izvedel Chopinov cikel s podobno vrhunsko koncentracijo in sklenjeno intenziteto kot poprej Matteo. Oba sta bila v odlični koncertantni formi, osredotočena na dobre pol ure trajajočo interpretacijo, kjer mora pianist pokazati vse svoje odlike, od tehnične perfekcije, sposobnosti dojemanja posameznih značilnosti, vseh kontrastov, dinamike, ki je lahko zelo različna in odvisna od pianistovega razumevanja Chopinove glasbe.
Izkazalo se je, da ima Ruben raje več dramatike, energičnosti, odločnosti, večje poudarke, a hkrati tudi zvočno opojnost. Problem ostaja vedno enak: kakšen je chopinovski najbolj pristni izraz, kako dojameš in izraziš njegovo razpetost med slovansko dušo, prepojeno z izkušnjami germanskega ter romanskega sveta, družbenimi in političnimi, celo vojnimi razmerami, begom, emigracijo, novimi svetovi, odtujenostjo in nostalgijo, izjemnim talentom, sposobnostjo klavirske improvizacije, kar se nikoli ne poudarja.
Največja težava vseh interpretov Chopinove glasbe je, kako ga znaš ali zmoreš začutiti, ne le v liriki, ampak bolj v globino poljske duše, ki je hkrati elementarna, emotivna, duhovna, a tudi aristokratska, zavedajoč se izjemne narodove tradicije in vrednot, kot so se kljub izjemnim tragedijam skozi vso zgodovino ohranile vse do danes.
Oba omenjena pianista sta na odlični poti k še globljim spoznavanjem in dojemanjem Chopinovega glasbenega sveta, ki je bil do konca življenja večni izziv npr. za tako velikega pianista kot je bil Maurizio Pollini, ali pa se še ohranja pri Marthi Argerich, ki naj bi prihodnje leto spet prišla na Ljubljana Festival in ob svoji 85. letnici počastila še Chopina.
Pri obeh pianistih na Mladih virtuozih bi si želel za odtenek večje presledke med preludiji, razen tam, kjer se kontrast dramatično zaostri in s tem poudari, a je pri preludijih, ki so po svoji melodičnosti najbolj znani, zaželjena še boljša, osamosvojitvena zvočna prezenca, tako da ima poslušalec več časa za sodoživljanje koncertnega dogajanja. (Ivo Pogorelić bi svojo nekdanjo interpretacijo danes gotovo podaljšal za kakih petnajst minut).
Čakam še na doživljanje svobode, ki seveda temelji na upoštevanju pravilnosti in dejanskosti partiture. A vsak kulinarični šef ve, kje je skrivnost svoje veličine, s katero si prisvoji vse tri Michelinove zvezdice.
V drugem delu recitala je Ruben Xhaferi predstavil Prvo knjigo Preludijev Clauda Debbusyja, kar je vredno občudovanja že samo po sebi. Seveda je Chopina in Debussyja igral na pamet.
Claude Debussy (1862–1918) svojih dveh knjig klavirskih Preludijev ni uredil po tonalnih središčih, drugače kot Chopin je tudi vsak preludij naslovil. Zanimivo, da je opisne naslove pripisal šele na koncu vsakega preludija in v oklepajih, s čimer najbrž ni želel vnaprej vplivati na pianistovo interpretacijo. 12 karakterno raznolikih skladb v prvi knjigi Preludijev iz zime 1909–1910 odstira Debussyjevo izjemno inventivnost, čut za slikanje razpoloženj in impresivnih zvočnih barv ter skladateljev svojstven arhaični in eksotični harmonski jezik z uporabo pentatonike, celotonske lestvice, nekonvencionalnih harmonskih zvez idr.
Zadovolstvo po koncertu
Prvi preludij počasnega tempa in pretežno akordične teksture Danseuses de Delphes je navdihnjen s svetom antične Grčije in prinaša vtis ob skulpturi iz Louvra s starogrškimi plesalci v Delfih. Nežni drugi preludij Voiles naslika plapolanje jader v daljavi; Le vent dans la plaine z ostinatnimi hitrimi figurami pričara učinke nemirnega vetra na ravnini. Po verzu iz Baudelaireve poezije Večerna harmonija je naslovljen četrti preludij Les sons et les parfums tournent dans l‘air du soir, v katerem se skladatelj veliko poigrava z intervalom kvarte. Les collines d‘anacapri, ki v naslovu imenuje kraj na slikovitem otoku Capri, je nekakšen Desbussyjev spomin na Italijo, tudi plesno živahno. Preludij št. 6 Des pas sur la neige je popoln kontrast: iz toplega Mediterana ponese v hladno zimsko pokrajino s stopinjami v snegu in s ponavljajočim ritmičnim motivom z vzpenjajočo sekundo ter vseskozi tiho dinamiko prikliče boleče občutke osamljenosti. Sledi z arpeggiranimi figurami in tremolandi prepreden preludij hrepenečega duha z naslovom Ce qu‘a vu le vent d‘ouest, ki se zelo verjetno nanaša na Andersenovo pravljico Rajski vrt. V njej je bilo Zahodnemu vetru dovoljeno za kratek čas obiskati idilični ambient z bujnim rastjem in očarljivo princeso v njem, pripoved njegovega videnja pa je še bolj okrepila prinčevo željo po prepovedanem Rajskem vrtu.
Umirjen, z mehkobo intimnega izraza napolnjen osmi preludij La fille aux cheveux de lin je ena najbolj poznanih Debussyjevih kompozicij, ki je doživela več priredb za različne inštrumentalne zasedbe. Preludij La sérénade interrompue z začetnim pizzicatom zvočno pripelje v Španijo, kjer je čutna serenada (kitarista) večkrat s posmehom prekinjena. Pretežno na paralelnem vodenju akordov zasnovan deseti preludij La cathédrale engloutie se navezuje na legendo o potopljenem mestu Ys v Bretaniji, z mestno katedralo, ki je občasno še donela z zvonovi, kakor je slišati tudi v skladateljevi slikoviti domišljiji. La danse de Puck z lahkotnim poskakovanjem melodike v punktiranem ritmu in trilčki pričara lik Škrata (izvirno Puck) iz Shakespearove komedije Sen kresne noči, ki z napačnim nanosom čarobnega napoja napravi pravo ljubezensko zmešnjavo. Vedrega, celo šaljivega značaja je tudi sklepni preludij z naslovom Minstrels. Aludira na priljubljene gledališke predstave v ZDA, v katerih so belopolti igralci karikirano in stereotipno upodabljali Afroameričane; Debussy je menda promenado takih »minstrelov« doživel v Eastbournu. (Iz programa).
Koncertantni pristop k tako zahtevnemu ciklu komaj dvajsetletnega Rubena Xhaferija kaže poleg izredne muzikalnosti neko posebno intelektualno držo, sposobnost memoriranja celotne snovi, gradnjo interpretativne kompleksnosti z vizijo delcev ali posameznih vsebin, ki so mnogo bolj izrazite kot pri Chopinu, čeprav nosita oba cikla naslov Preludiji.
Xhaferi je v bistvu zgradil ves večer v znamenju prehajanja od abstaktnih, a še vedno močno emotivnih občutij, zaznav, razpoloženj, vtisov, prebliskov, pobud in nostalgij, konkretnih doživljajskih momentov… (Chopin), k bolj literariziranemu, celo zgodovinskemu, krajevno – geografskemu, legendnemu in metaforičnemu zvočnemu vtisu, impresiji dogajanja, kot nekakšna vizija, kaj se je zgodilo, kje, kako, kakšen je odnos med človekom in naravo, kulturno dediščino, kako jo občutljivi posameznih občuti in kako svoje vtise izpove.
Občutljivi pianist vsekakor interpretira Debussyja le kot senzibilen intelektualec širšega študijsko razgledanega profila in horizonta, čeprav od dvajsetletnika ni možno pričakovati, da bi za sabo imel že tisoč prebranih knjig. A njegovi profesorji zanesljivo vedo, kaj mu priporočiti v branje.
Ruben ima pravilno študijsko usmeritev kompleksne gradje in izoblikovanja umetniške osebnosti, kar je pogoj razvoja, ki ga v naslednjih letih lahko pripelje do velikih koncertih odrov.
Bo prišel prihodnje leto na klavirsko tekmovanje v Ljubljano ?
Po toplih aplavzih je dodal še redko sličano Danza de la moza iz Danzas Argentinas op. 2, št. 2 Alberta Ginastere iz leta 1937.
Marijan Zlobec