Jubilejni koncert Društva slovenskih skladateljev je iz ust kulturne ministrice dr. Aste Vrečko dočakal nekaj spodbud in optimizma, še posebej ko je poudarila nacionalni pomem kontinuiranega delovanje umetniških društev, ne le glasbenega delovanja, saj je seglo še v čas pred vojno in v 19. stoletje.
Ministrica dr. Asta Vrečko, vse fotografije Marijan Zlobec
Med oživljanjem glasbene kulturne dediščine pa je omenila Kozinovo zidnico v Novem mestu in domačijo rodbine Ipavec v Šentjurju.
Ministrica dr. Asta Vrečko
No, pričakovali smo še kakšno obljubo o Slovenskem glasbenem muzeju ali Muzeju slovenske glasbe in glasbenikov v Ljubljani, ki se odlikuje z izjemno zgodovino, a na zahtevnejšo refleksiji o glasbi in glasbenem življenju bo treba čakati še dvajset let; dokler ne bodo obnovili in uredili Plečnikovih Križank. No, smo pa slišali nekaj obljub o večjih sredstvih za dejavnost DSS in drugih umetniških društvih. Dobesedno je rekla, da so v zvezi z Društvom slovenskih skladateljev nekatere stvari premaknili naprej, saj je po njenem prepričanju glasba ena izmed najpomembnejših komponent kulturne dediščine. Zaželela je nove ustvarjalne čase kot tudi kompleksnost celotnega umetniškega ustvarjanja na Slovenskem
Ministrica podeljuje priznanje DSS
Ministrica je predsedniku DSS Dušanu Bavku podelila posebno priznanje z diplomo Ministrstva za kulturo.
Dušan Bavdek
Iz Bavdkovega nagovora so spoznali, da bomo na koncertu slišali samo dela tistih skladateljic in skladateljev, ki so doslej dobili kakšno nagrado v tujini.
Državno priznanje DSS
Na jubilejnem in slavnostnem koncertu DSS je nastopil Simfonični orkester RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom Simona Krečiča, ki sicer deluje v Mariborski operi. Ljubljana slovenskega simfoničnega dirigenta nima več: Samo Hubad, Bogo Leskovic, Anton Nanut in Marko Munih so umrli, Uroš Lajovic piše spomine, Marko Letonja deluje v tujini in doma dirigira več v Mariboru kot Ljubljani. Medtem ko so v Salzburgu imeli poleti dirigentsko tekmovanje z izjemno generacijo mladih do 32 let: prijavilo se je nad 300 dirigentov iz 55 držav, slovenskih dirigentov tam ni nikoli.
Skladba Mateja Bonina
Če je Simon Krečič reševalec študija in izvedbe programa s samimi slovenskimi deli, bi se moral marsikdo marsikaj vprašati, a se ne. In ker je zanesljivo predstavil vseh šest del, bi morda pomislili, da niso bila ravno zahtevna, težka, kaj šele virtuozna ali vsaj tehnično bolj zahtevna. Vtis je, kot da noben naš skladatelj ne zna napisati nič izjemnega, ne za sam orkester ne za solo inštrument.
Nina Šenk
Najraje imajo različna zvočna plastenja, počasne tempe, potem razne kombinacije in precej skromno dialogiziranje med sekcijami, ali pa gredo na dinamični juriš, kot Petra Strahovnik v svoji skladbi 1945 -, pri kateri pa seveda ne misliš za zavezniško bombardiranje Nemčije, pa Dunaja…, ampak na rusko Ukrajine in izraelsko Gaze.
Petra Strahovnik
Strahovnik je bila najbolj smela; pozna se ji, da živi v Haagu, sicer pa je bila notranje svobodna že poprej. Pazljivi bralec programa bo opazil, da ima leto 1945 še črtico, kar pomeni nadaljevanje do neznanega konca kdo ve kdaj. Najverjetneje pa nikoli.
Petra Strahovnik je sicer predstavila svojo skladbo.
“1945– je novo orkestralno delo, ki se opira na akustični odtis delitve, spomina in umetniške kontinuitete. Delo je nastalo ob praznovanju 80. obletnice Društva slovenskih skladateljev (DSS) in se nahaja v prostoru med zgodovinskim prelomom in kulturnim odmevom. Leto 1945 nosi v sebi številne prelomnice: od ustanovitve institucij, kot je DSS, do konca vojne, množične poboje in politično delitev, ki odmeva še danes. Narod ostaja razdvojen, družine so razdeljene, posamezniki so v razkolu. Te nerešene rane se preko spomina in epigenetike prenašajo iz generacije v generacijo in oblikujejo našo sedanjost in prihodnost. V osrčju dela leži »odmev«, kot sled dogodkov, kot sled krvavih ran, kot sledi kapljic padajočih čez ozko lečo. Diha skozi napetost, dih zvočnih refleksij. Posamezni glas, iz arhivskih sledov in živih pričevanj, ni citiran, temveč ujet v trenutku. Čustvena teža je vtkana v spekter zvoka, izvzeta ter preoblikovana v surovo, odmevno podobo. Eksistenca umetniškega dela živi v dialogu: most preteklosti in prihodnosti, posameznika in skupnosti, tradicije in inovativnosti. V čast skladateljem in ustvarjalcem, ki skozi glasbo ali katerokoli drugo umetnost izražajo neizrekljivo, gradijo mostove, razkrivajo kar je skrito, iščejo globje resnice in črpajo transcendentno lepoto večnosti.”
Petra Strahovnik
Dirigentovo povabilo skladatelju Mateju Boninu, naj pride na oder
Uvodna Nina Šenk je bila s skladbo …in potem je prišel mir….najbolj dolgočasna, pod svojim nivojem in bi morala sama izbrati nekaj bolj reprezentativnega, še posebej, ker je vedela, da so v Slovenski filharmoniji njeni skladateljski kolegi iz vse Evrope. Covid 19 ni izgovor. Morala bi se s svojo sicer splošno znano ambicioznostjo bolj dokazati. Jo je pa predstavila.
Nina Šenk bo dobila dirigentov poljub
“Skladba izhaja iz trobilnega tria z naslovom ...da kehrte die Ruhe ein…, ki se je kasneje spremenila v ansambelsko skladbo Shadows of Stillness po naročilu Ensemble intercontemporain, potem pa je po naročilu orkestra iz Strasbourga nastala še orkestrska verzija.
Dodajam zapis izvorne skladbe: …da kehrte die Ruhe ein… je bila napisana v času, ko je bila razglašena epidemija, življenje na ulicah Ljubljane se je ustavilo; utihnil je mestni vrvež, živahen, vedno prisoten zvok, ki se ga morda najbolj zaveš ravno, ko ga ni več. Ljubljana je utihnila, prav tako pa so moje ideje postale občutljivejše, malce tudi prestrašene in krhke. Paleto občutij in zvokov, ki so se porajala v meni in okoli mene v tihi Ljubljani, sem poskušala zajeti v skladbi s prevedenim naslovom …in potem je prišel mir…”
Nina Šenk
Ampak kot vidite vsak dan, je mir en sam dolgčas.
Oskar Laznik
Matej Bonin je bil s svojo kompozicijo Eppur si muove IV (koncert za altovski saksofon, solo tolkalca in simfonični orkester) že po zasedbi veliko bolj zanimiv. Predstavil je zelo redko solistično kombinacijo, pri čemer je bil vtis, da je imel odlični tolkalec večjo funkcijo kot saksofonist, na katerega je skladatelj bolj kot ne pozabil, da bi z lahkoto zaigral kaj težjega. Tolkalec je moral znati ali naštudirati veliko več, še posebej, ker je imel na odru celo plejado vsakršnih tolkal ali vsaj tistega, kar je bilo v funkciji tolkal, a so bila zelo bučna še tolkala v ozadju orkestra, godala so bila bolj skromno uporabljena, prav tako pihala in trobila.
Simon Klavžar
Tako je zmagal Simon Klavžar v polni ali odlični koncertantni formi. Je bil pa pravi “teater” vsa njegova tolkala spraviti na oder in jih po uporabi odnesti z odra. Altovski saksofonist Oskar Laznik je imel v svojih ustih Boninovo uzdo.
Tudi Bonin je svojo skladbo predstavil.
“V novem delu Eppur si muove IV (koncert za altovski saksofon, solo tolkalca in simfonični orkester) sem si zadal za središče glasbenih preokupacij tematiziranje odnosov, ki se ponujajo med vsemi udeleženimi v zasedbi. Začetna pozicija je precej »nesorazmerna«, saj imam na eni strani orkester na drugi pa dva posameznika. V predhodnem projektu Gimnastika ne/ smisla II, je bilo začetno izhodišče podobno nesorazmerno – šest tolkalcev in ena pevka. Iskanje in utemeljevanje glasbenih odločitev je bilo tako pri omenjenem projektu vseskozi striktno vezano na dialoške odnose med vsemi udeleženimi: solist – solist, solist – skupina, skupina – skupina. Po izjemno pozitivni izkušnji, kjer se glasbena tvarina ustvarja iz pozicije hierarhičnih odnosov, sem podobno zastavil koncept tudi pri tem projektu, saj tu velika zasedba omogoča še neprimerno več nians med formacijami, ki se mimobežno pojavljajo in prav tako razpadajo na nove. Pri obeh projektih je nadziranje teh formacij vseskozi vezano tudi na odnose med homofonim in komplementarnim igranjem, saj smatram, da je to prva eksplicitna ločnica, ko lahko zaznamo pripadnost inštrumentov določeni (manjši) skupini znotraj celotne zasedbe. Motivacija za tak pristop je tudi preizpraševanje pozicije izpostavljenega solista – kaj vse mi lahko nudi po izrazni plati in koliko lahko zameglim na videz povsem samoumevno hierarhijo med orkestrom in solistom. V tem primeru gre pravzaprav za koncert v nastajanju za časa izvajanja skladbe. Skladba je posvečena odličnima solistoma in prijateljema, tolkalistu Simonu Klavžarju in saksofonistu Oskarju Lazniku.”
Matej Bonin
Včasih slovenski skladatelji o lastnih delih iso znali ničesar povedati, češ naj glasba sama spregovori. Danes bolj pišejo, kot vse tisto uspeš slišati.
Matej Bonin in nastopajoči
Leon Firšt je bil s kompozicijo The Story of Ifugao bolj mednarodno folkloren. V razlagi lahko preberem: obdeluje in razvija izvirno plemensko ljudsko glasbeno gradivo skozi barvito orkestracijo in sodobne kompozicijske tehnike, s poudarkom na ritmični invenciji in modalni harmoniji, pri tem pa ohranja razburljivost klasičnega evropskega post romantičnega glasbenega izraza. V uvodnem delu »Mumbaki«, ki ga navdihuje čarobni zdravilec, skladba predstavi svoj tonski material, nakar sledi del »Riževe terase«, kjer se pojavi glavna tema, povzeta po ljudskih melodijah iz območja Ifugao. Druga polovica skladbe prinaša kontrast, bolj ritmičen in plesni značaj, zadnji del pa prinaša reprizo in mogočen zaključek.
Leon Firšt se vzpenja v ospredje mladih slovenskih skladateljev. Res pa je, da je bila skladba napisana za Filipinsko mednarodno kompozicijsko tekmovanje »Banaue International Music Composition Competition«, kjer je dosegla prvo mesto in glavno nagrado.
Leon Firšt se skladateljsko razvija in je na poti k še večjim uspehom.
Leon Firšt
Anže Rozman je bil proti pričakovanju (diploma pri Janiju Golobu, študij v Ameriki) bolj avantgardističen, brez nekih glasbenih vplivov drugih žanrov, s katerimi se ukvarja. Ni bil stilni odmik stran od drugih. Bližji mu je bil tragičen in seveda povsem nepričakovan dogodek: strahovit požar v Kaliforniji.
“Skladba Dan Ognja opisuje moje doživljanje dneva 7. januarja 2025. Tistega dne sta mesti Pacific Palisades in Altadena v Los Angelesu doživeli najhujše požare v zgodovini ZDA. Zaradi dolgotrajne suše in silovitih vetrov Santa Ana, ki so dosegali hitrosti do 160 km/h, je ogenj uničil več kot 16.000 zgradb – domove, šole, kavarne in podjetja. V nekaj urah je bil celoten del mesta skoraj izbrisan.
Moje jutro se je začelo mirno, a že zgodaj sem začutil nenavaden veter. Ko je Kara odšla v službo, sem ostal doma, prepričan, da bo to še en običajen dan. Ob 10.30 pa je prišla novica o požaru, katerega žarišče je bilo le poldrugi kilometer stran. Sprva sem mislil, da gre za manjšo nevarnost, a ko sem se povzpel na hrib nad hišo, sem zagledal steno ognja, ki je z neustavljivo silo požirala pokrajino.
Violončelistka Maruša Turjak Bogataj
Okoli poldneva se je žena vrnila domov. V naglici sva zgrabila dokumente, nekaj dragocenih spominov in najino mačko Aryo ter se odpeljala. Zatekla sva se v najin glasbeni studio v Santa Monici, kjer sva preko spletne kamere spremljala napredovanje požara. Ob 17.06 se je prenos prekinil – v tistem trenutku sem vedel, da je vse izgubljeno.
Tri dni pozneje je prišla potrditev: zgorela je najina hiša, soseska in večina Pacific Palisades. To skladbo posvečam vsem, ki jih je ta požar zaznamoval – in spominu na dan, ko je veter postal ogenj.”
Anže Rozman
Tu bi pričakoval še več dramatičnosti, dobesedno tragedijo nemočnega opazovanja bližajočega se ognja in s tem šoka uničenja celotnega premoženja. Te kataklizmatičnosti je bilo premalo. Vloga solistke, violončelistke Maruše Turjak Bogataj je bila skromnejša, kot bi lahko bila, če je že na odru kot koncertantka.
“Simfonično skladbo Api-danza macabra – v slovenskem prevodu Mrtvaški ples čebel (apis je latinski izraz za čebelo) – sem napisal leta 2021 po naročilu Simfoničnega orkestra Zahodno-nemškega radia (WDR) v Kölnu, praizvedbo v Kölnski filharmoniji je dirigiral Cristian Mãcelaru. Skladba tematizira izumiranje žuželk in še posebej čebel. Za to vsebino me je navdihnil moj oče Anton, tudi sam skladatelj in pa ljubiteljski čebelar. Izumiranje žuželk ne pomeni samo nepopravljive škode za ekosistem, pač pa tudi veliko akustično izgubo. Pomislimo samo na to, kako različno brenčijo npr. komar, čebela ali čmrlj. Slednjega je prominentno »uglasbil« že Nikolaj Rimski-Korsakov. Glavno temo njegove skladbe Čmrljev let označujem kot melodijo, ki jo vsakdo pozna, a je zaradi njene hitrosti redko kdo zna čisto prav zapeti.
Vito Žuraj
To melodijo sem parafraziral v skladbi Api-danza macabra ter jo spojil z drugimi elementi, ki zvočno slikajo svet žuželk: posnemanje brenčanja čebel z godali in trobilnimi ustniki, posnemanje cvrčanja čričkov s pritiskom zob na ustnik klarinetov in drsenje z nazobčanim držalom svinčnika preko godalnih strun, ter udarci biča v tolkalih, kar simbolizira zvok muholovca. Kadar se pojavi violina solo, le-ta pooseblja letenje zadnje preživele čebelice.
Simon Krečič s Simfoniki RTV Slovenija
Kaj se bo zgodilo, ko tudi le-ta utihne? Slišijo se cerkveni zvonovi … Skladbo je doslej izvedlo osem simfoničnih orkestrov na dveh kontinentih.
Vito Žuraj
Vito Žuraj
No, kot vidimo čmrljev let seže zelo daleč, čeprav ga uglasbi slovenski skladatelj. Sicer pa je doslej samo originalno kompozicijo Čmrljev let Nikolaja Rimskega Korsakova najbolje izvedla Irena Grafenauer pri svojih osemnajstih ali devetnajstih letih, ko je že diplomirala. Takšne izvedbene briljance, kot jo je pokazala takrat v SF, ni ponovil do danes še nihče.
Žuraj želi biti malo “ilustrativen”, uporablja vrsto zvočnih kombiacij in tehničnih možnosti, a je zasledovanje zunajglasbenih cijev kot metaforika dogajanja v naravi lahko vprašljiva. Vsekakor pa danes v naravi kakšne beethovnovske pastoralnosti ni več. Tu so še razne izrazne možnosti, a bi se Žuraj, tako ko Šenk, raje vrnila k operi. Slišal sem, da Nina Šenk piše opero o slikarki Ivani Kobilca, Žuraj pa tudi nekaj podobnega.
Naj imajo naslednji koncert samo tisti slovenski skladatelji, ki niso nagrajeni v tujini. Pa ne zaradi levih in desnih, ampak da ne bodo vedno isti na oblasti.
Marijan Zlobec