Že 33. Mladi virtuozi Festivala Ljubljana se uspešno nadaljujejo. Tokrat je v Viteški dvorani Križank gostoval mladi italijanski pianist Matteo Bortolazzi, ki deluje pod mentorstvom Epifania Comisa iz Catanie, -on ga je predlagal za nastop pri nas, – sicer pa je že doslej študiral pri več odličnih pianistih in pedagogih.
Matteo Bortolazzi, vse fotografije Marijan Zlobec
Matteo Bortolazzi (2006) se izobražuje pod mentorstvom Epifania Comisa, sicer direktorja klavirskega tekmovanja v Ljubljani in profesorja klavirja na mednarodnih tečajih med poletnim festivalom. Pri dvanajstih letih se je z izvedbo Koncerta v A-duru, KV. 414 Wolfanga Amadeusa Mozarta, vpisal na častno listo Konservatorija Cesare Pollini v Padovi. Danes študira na Konservatoriju Vincenzo Bellini v Catanii. Nastopal je na različnih glasbenih prireditvah, decembra 2021 za Društvo Friderika Chopina v Dvorani Molière v Lyonu. Prejel je več nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih, med katerimi izstopajo absolutne prve nagrade na XXIV. Mednarodnem klavirskem tekmovanju Giulio Rospigliosi v Lamporecchiu, XXXIII. Državnem klavirskem tekmovanju J. S. Bacha v Sestriju Levante, VI. Mednarodnem klavirskem tekmovanju mesta San Donà di Piave in leta 2021 na Mednarodnem klavirskem tekmovanju Merci, Maestro! v Bruslju. Septembra 2022 je prejel ugledno študentsko nagrado – prvo mesto na tekmovanju Državna nagrada za umetnost v kategoriji do 16 let, avgusta 2023 se je uvrstil v prvo etapo finalnega dela 64. Mednarodnega klavirskega tekmovanja Ferruccio Busoni, marca 2025 je osvojil prvo nagrado na klavirskem tekmovanju za štipendije Fundacije Vincenza Bellinija, ki jo je ustanovila Grazia Marletta.
Pri devetnajstih letih naredi vtis že zrelega pianista solista z načrtovano mednarodno kariero. Kot smo pred kratkim zapisali na teh straneh, so že znani tekmovalci v Ljubljani prihodnje leto. Iz Italije bodo prišli Matteo Bortolazzi, Elia Cecino in Alberto Ferro, kar pomeni start na eno izmed šestih nagrad. In Bortolazzi se na tekmovanje že pripravlja.
To se je videlo že iz programa njegovega ljubljanskega recitala. Beethoven, Chopin in Ravel so večni. Pianist bo šel po poti najžlahtnejšega kontrasta, nekako v stilu mladega Iva Pogorelića, če se spomnimo vsaj njegovega Chopina in Ravela, kot ju je izvajal v Ljubljani in posnel za DG. Beethovna pa je Ivo začel pri koncu. Morda nastane pri italijanskemu pianistu največji problem Beethoven, tako z okusom, ki pomeni izbor sonate, kot izvedbo. Na tekmovanju v Ljubljani bo praznoval dvajsetletnico.
Za uvod si je izbral Beethovna.
Ludwig van Beethoven (1770–1827) je s svojimi 32 klavirskimi sonatami ne samo kolosalno obogatil klavirski repertoar, pač pa tudi sonati široko odprl vrata iz domačega, salonskega okolja na koncertni podij. Nastajale so med letoma 1795 in 1822 in kazale vse bolj drzne poteze pri rahljanju kompozicijskih norm in formalnih okvirov v prid razvijanju ideje, obdelave in razvoja tematskega gradiva. Dihotomija kontrastnosti tem postane silovit boj, ki prikliče pri poustvarjalcu in poslušalcu široko paleto vznemirljivih čustev. Obenem je skladatelj znatno razširil pianistično izraznost.
Zgleden primer je začetek Beethovnove Sonate št. 17 v d-molu, op. 31, št. 2, ki v pičlih šestih taktih zamenja kar tri oznake tempa (largo-allegro-adagio) in skupaj s povedno glasbeno tvarino pričara tri nadvse raznolike izraze razpoloženj. Začetni takti so tudi jedro celotnega prvega stavka Largo-Allegro, ki ga Beethoven mojstrsko oblikuje iz drobnih motivov. Tako je dvigajoči se razloženi akord iz Larga osnova prve teme, spuščajoči se niz sekund v Allegru pa osnova druge teme. Stavek je grajen na dramatiki napetosti in sprostitev, ki jih skladatelj doseže na različne načine: z umiritvijo hitrih pasusov z akordi, disonantnimi harmonijami, nenadnimi zasuki dinamike itd. Drugi stavek Adagio je s svojo mehko melodioznostjo, ki pa je zaznamovana tudi z grenkobo, poetičen svetel most med nemirnima stavkoma. Sklepni Allegretto je viharen vrtinec, zaznamovan s perpetuiranjem šestnajstink, in se zdi turbulentno izpraševanje in iskanje odgovorov. Nemirni duh »Viharne sonate«, kot je pozneje dobila vzdevek, se pogosto povezuje z življenjsko stisko skladatelja, ki mu je vse bolj pešal sluh in je pozneje v letu nastanka te sonate (1802) svoj obup izrazil v znameniti »Heiligenstadtski oporoki«. (Iz programa Helene Filipčič Gardina).
Matteo Bortolazzi se pred začetkom igranja kar precej dolgo koncentrira, ustvarja napetost in tišino, pripravo avditorija za vstop v čas, zgodovino, okolje, kulturo, razmišlja o lepoti zvoka klavirja, ki jo bo moral šele odkriti. Beethoven je bolj kompliciran in zahteven, ni enak ne enako zveneč, da ne rečem enako lep. Ima notranjo kontrastnost in spremenljivost, veliko drobnih pasti in skrivnosti, dokler se ne bolj odpre in skuša vse prepričati, da je mislil na privlačnost pianistične lepote za vse in takoj. Že v svoji dobi, aktualnosti. Pianist je bil čisto na začetku še malo negotov, zdelo se je celo, kot da sam klavir ni dovolj ali odlično pripravljen in da je na istem mestu že dosegel bolj jasen zven. Matteo ima zelo razvidno pianističo tehniko, nadzor nad detajli, prav tako nad celoto. Izostri lahko samo še lepoto samega tona, ko jo bo slišal in v sebi doživljal.
Takoj ni nadaljeval, ampak si je, po napovedi z odra, vzel pavzo. Za kar dolg, več kot polurni Chopinov cikel preludijev.
Podobno kot Beethoven s klavirskimi sonatami je tudi Friderik Chopin (1810–1849) ponesel preludije med samostojne koncertne skladbe, s svojim klavirskim opusom pa nesluteno razmahnil izrazne možnosti klavirja (glasbila, ki se je tudi konstrukcijsko vse bolj izpopolnjevalo). S ciklom 24 Preludijev, op. 28, je Chopin preludije osvobodil okovov uvodnih skladb pretežno improvizacijske narave in jim vdahnil samobitno življenje. Čeprav se danes cikel pogosto izvaja v celoti, ni v času Chopina nikoli zazvenel kot enovito delo iz 24 miniatur. Je pa avtor 24 preludijev kohezivno razporedil v tonalitetni prostor po kvintnem krogu (C-dur, a-mol, G-dur, e-mol …), in sicer po idejnem vzoru znamenitega Temperiranega klavirja Johanna Sebastiana Bacha, ki pa je pare preludijev in fug uredil po postopno dvigajočih se tonih (C-dur, c-mol, Cis-dur, cis-mol …).
Cikel 24 Preludijev je Chopin dokončal med bivanjem na Mallorci leta 1838, ki je bilo zaznamovano s skladateljevim spremenljivim počutjem in razpoloženjem. Tudi Preludiji so si zelo različni, bodisi po karakterju bodisi tehnično -interpretativnih izzivih. Preludij št. 1 v C-duru z oznako agitato zaznamujejo nemirne figuracije šestnajstinskih triol; Preludij št. 2 v a-molu (lento) prinese počasno melodijo v desni roki nad spremljavo v osminkah v levi roki, ki je ritmično statična, harmonsko pa jo pestri veliko disonanc. V Preludiju št. 3 v G-duru (vivace) se spevna melodija vije nad valovito hitro reko lahkotnih šestnajstink; Preludij št. 4 v e-molu (largo) je domiseln v kromatičnem spuščanju akordične spremljave, nad katero poje boleča melodija. Nekakšna etuda za legato figure z velikimi intervali je kratki in hitri Preludij št. 5 v D-duru (allegro molto), medtem ko je Preludij št. 6 v h-molu (assai lento) tiha otožna spevna pesem. Ljubko mehak in razmeroma preprost je Preludij št. 7 v A-duru (andantino); sledi virtuozni, nemirni, večplastni Preludij št. 8 v fis-molu z oznako molto agitato. Preludij št. 9 v E-duru (largo e grave) zveni slovesno dostojanstveno, Preludij št. 10 v cis-molu (molto allegro) z urnimi spuščajočimi se pasažami in postanki pa skrivnostno izmuzljivo. Preludij št. 11 v H-duru (vivace) je svetlega karakterja, začinjen z drobnimi okraski, ki popestrijo fluiden tok osmink v 6/8-taktu; temperamentni Preludij št. 12 v gis-molu (presto) je podčrtan s stalnim ritmom, med katerim se napeto dviga in spušča kontura melodije. Umirjen in lirično introspektiven je Preludij št. 13v Fis-duru z oznako lento; kratki Preludij št. 14 v es-molu (allegro) zaznamuje nemir temačnih osminskih triol; Preludij št. 15 v Des-duru (sostenuto) razvedri ozračje z lirično melodijo, ki se večkrat ponovi, vmesni srednji del z oktavnimi repeticijami pa je dramatičen. Ognjevit in hitrega tempa je Preludij št. 16 v bmolu (presto con fuoco); s plesnim pridihom je navdan spevni Preludij št. 17 v As-duru (allegretto). Sledi mu vihravi Preludij št. 18 v f-molu (molto allegro) z zaključno fff dinamiko, njemu pa virtuozni Preludij št. 19 v Es-duru (vivace) v osminskih triolah. Počasni Preludij št. 20 v c-molu (largo) gradijo akordi v ponavljajočem se ritmičnem vzorcu; kantabilnost, polna kromatike, pa je prepoznavna značilnost Preludija št. 21 v B-duru (cantabile). Močno razburljiv in s poudarjenimi sinkopami prepreden je Preludij št. 22 v g-molu (molto agitato); Preludij št. 23 v F-duru (moderato) je subtilno nežen; sklepni Preludij št. 24 v d-molu (allegro appassionato) mogočno zaokroži cikel s strastnim arpeggiiranjem leve roke in briljantno igro desne. (Iz programa).
Chopin je imel v sebi vse, kar ga je takoj naredilo slavnega, a je ostajal skrivnosten za vse, ker je bil hkrati mojster improvizacije in bi bil, če bi takrat imeli magnetofone, njegov sproti ustvarjani in snemani opus bistveno večji. Naš pianist se pripravlja za vstop v izjemnega Chopina z dojemanjem vseh sijajnih kontrastov; v posebnega slovansko – romanskega duha, v katerem je toliko nostalgije kot hedonizma, zavedanja posebne epohe in funkcije glasbenega Pariza, ki je bil v času pianistovega bivanja tam in še vsaj eno desetletje, raje dve, kasneje center glasbene kulture na svetu. Matteo si prizadeva vstopiti v dojemanje Chopinove duše, verjetno je kljub mladosti bil tako v Parizu kot na Poljskem in še posebej rojstni Żelazowi Woli. Tehnično je že skoraj povsem izdelan; morda mu manjka več dramatike, skratka energije in dinamike, posebnost Chopinovega melosa pa je še skrivnost, a se vanj poglablja.
Izbor Ravela z le enim delom ali stavkom iz Nočnih prikazni se je zdel primeren za konec prvega recitala pri nas.
Maurice Ravel (1875–1937) je napisal Nočne prikazni leta 1908 pod vtisom istoimenske prozne pesnitve Aloysiusa Bertranda. Na programu je Ravelova glasbena upodobitev pesmi Scarbo, ki zaokroža to tristavčno klavirsko skladbo. Scarbo je izmuzljiv škrat, ki se v mračni noči pojavlja in izginja, se vrti, kotali, reži. V kompleksnosti številnih tehničnih izzivov, med katerimi izstopajo zlasti hitre repeticije, sodi ta izredno virtuozni stavek med najtežja dela celotne klavirske literature. Obenem je zahteven tudi po interpretativni plati, bodisi v vzdržljivosti prepričljive glasbene naracije bodisi v koherentni gradnji zelo raznolikih odsekov – od bizarno grotesknih do demonsko srhljivih –, ki ob bujni skladateljevi domišljiji in njegovi fenomenalni glasbeni invenciji ponazarjajo nepredvidljivi značaj Bertrandovega fantazijskega lika. (Iz programa).
Ob nastopu Mattea Bortolazzija se obudi spomin na nekdanji recital slavnega pianista Alexandra Toradzeja, ki si je prav v Ljubljani pripravljal pot iz Rusije v ZDA. Po poreklu je bil iz Gruzije, v Ameriki je sicer deloval, a je potoval in koncertiral po vsem svetu. V njegovi bogati biografiji pa ni omenjeno, da je bil trikrat v Ljubljani. Toradze je namreč v Viteški dvorani Križank igral Ravela, še prej izvedel oba Lisztova klavirska koncerta z radijskim orkestrom v SF, nazadnje igral v Cankarjevem domu….
Matteo ima svojo pot. Ravela je izvajal z vso potrebno energijo, španskim in mediteranskim temperamentom ter melosom in seveda dinamiko, tako da v celoti vzbuja upanje in zaupanje. Se vidimo na tekmovanju.
Marijan Zlobec