Na drugem koncertu 33. Mladih virtuozov sta nastopila dva gostujoča pihalna kvarteta iz Španije. Približala sta nam precej svoje glasbe, kar je sicer redkost večine nastopajočih, namreč da promovirajo glasbo svoje domovine. Nekaj je bilo še tujih del kot vez Španije s Francijo, Češko, Anglijo, posredno Škotsko in Irsko, verjetno pa niso niti pomislili, da bi za gostovanje v Ljubljani poiskali kakšno slovensko skladbo. Jih ni ?
Zadovoljstvo ob koncu koncerta, vse fotografije Marijan Zlobec
Slovenski glasbeniki tega večinoma ne počno, kar pomeni, da do slovenske ustvarjalnosti ne čutijo kakšnega odnosa, ali pa se zanje zdi preslaba ? Morda pa se je pretrgala vez ali ustvarjalni proces pisanja za konkrete izvajalce, kar je na primer zelo rad počel Primož Ramovš in s tem bil desetletja dolgo v središču koncertnega dogajanja.
Veliko zadovoljnih obrazov
Ob nastopu kvarteta klarinetov in kvarteta saksofonov bi glede na bogastvo in pestrost izvajalcev doma pričakovali najmanj dvakrat večji obisk, a so bili obiskovalci vseeno navdušeni. So pa mladi glasbeniki na koncu, ko so vsi še enkrat prišli na oder Viteške dvorane Križank, prejeli po eno veliko rožo, ne pa po tradiciji moški vino. Razlag je lahko več.
Sons de la plana so nastopili v prvem delu koncerta
Kot prvi je nastopil kvartet klarinetov Sons de la plana. Nastal je znotraj ustvarjalnega okolja Višjega konservatorija za glasbo Salvador Seguí v Castellónu (de la Plana). Damián Ruiz Peñarrubia, Pau Gargallo Llorens, Raúl Tena Planelles in Josep Doménech Signes so se leta 2023 povezali v skupno raziskovanje izraznih možnosti klarineta.
Druži jih glasbena vizija: natančnost, občutljivost in povezanost z občinstvom. Prizadevajo si ganiti in aktivirati raznovrstno občinstvo, pri čemer raziskujejo nove interpretativne in izvedbene pristope. Kvartet izvaja bogat repertoar, v katerem združuje tehnično zahtevna dela s čustveno bogatimi in dojemljivimi skladbami, s čimer si prizadeva graditi mostove med akademsko glasbo in širšim poslušalstvom. Posebno pozornost namenja promoviranju sodobnega komornega repertoarja, s poudarkom na skladateljicah in umetnikih z območja Valencije.
Z izvedbami želi ponuditi komorno glasbo kot živo umetniško obliko, ki se nenehno razvija in jo globoko bogati povezava med izvajalci, glasbenimi deli in poslušalci, je bil kvartet predstavljen v programu, kar že pomeni slavospev, še posebej, ker prihaja v Ljubljano na festivalski oder in priznan cikel iz tujine. Tega so se zavedali in s svojim navdušujočim nastopom to dokazali.
Program prvega dela koncerta je predstavil skladbo Homenaje a Manuel de Falla skladatelja Bernarda Adama Ferrera, sledila je skladateljica Ida Gotkovsky s Kvartetom za klarinete, s stavkoma II. in III., za konec pa še Guillaume Connesson s Prélude et Funk, a je bil izveden le drugi stavek
II. Funk.
Uvod je pomenil poklon enemu najpomembnejših španskih skladateljev 20. stoletja – Homenaje a Manuel de Falla, avtor posvetila je Španec Bernardo Adam Ferrero (1942–2022). Že od svojega 20. leta je dirigiral pihalnim in simfoničnim orkestrom, uveljavil pa se je tudi kot vodja glasbenih institucij, kongresov in festivalov, publicist, ne nazadnje pa kot skladatelj, ki je znatno obogatil repertoar pihalnih orkestrov. Njegov Homenaje a Manuel de Falla za kvartet klarinetov, nastal leta 1996, navdušuje z radoživim fanfarnim uvodom in hudomušno skrivnostnim spletanjem motivov med liričnimi in ritmično poudarjenimi pasusi. (Iz programa Helena Filipčič Gardina).
Takoj smo opazili veliko profesionalnost španskega kvarteta klarinetov, ritmično razgibanost skladbe že takoj na začetku, citat teme slavnega skladatelja, ujemanje ali zlitost vseh glasbenikov tudi na najbolj ritmično in izrazno zahtevnih mestih, vse pa v tipičnem španskem melosu, ki je odprt, slovesen, plesen, plemenit, skratka prežet z optimizmom in samozavestjo. Vez z Manuellom de Fallo je pokazal bogato zgodovino španske glasbe, ki so jo gostujoči želeli predstaviti kot bogastvo svoje domovine.
Francoska skladateljica Ida Gotkovsky (1933), več let profesorica glasbeno-teoretskih predmetov na Višjem nacionalnem glasbenem konservatoriju v Parizu, je svojo nadarjenost med drugim potrdila z zmagami na številnih kompozicijskih natečajih.
Ugledna mentorja, ki sta močno zaznamovala oblikovanje njenega glasbenega sloga, sta bila Olivier Messiaen in Nadia Boulanger. Neizčrpen vir navdiha je zanjo narava, po kateri je najbrž tudi prevzela pomen klenega strukturiranja glasbenih del, ki je opazen tudi v njenem Kvartetu za klarinete iz leta 1998. Zvenela sta drugi in tretji stavek (brez naslova), v katerih je skladateljica glasbene ideje vpletla v pretežno homofono teksturo, ki z veliko homoritmije v paralelnih ali unisono motivih in sozvočjih intenzivno angažira četverico komornih partnerjev v složno zvočnost. (Iz programa).
Problem načrtovanja programov s črtanjem posameznih stavkov kompozicij je glede na ne ravno zelo dolg koncertni večer treba razrešiti. Nič ne bi bilo narobe, ko bi poslušali še prvi stavek.
Skladba je namreč v celoti vrhunska, angažira vse klarinetiste z dokazovanjem velikega znanja, ne le melodičnega, ampak zahtevnega ritmičnega, z veliko uporabo sinkop in ponavljanja, sprememb in s tem popolne zlitosti, dopolnjevanja, ujemanja in dialoga, ki mor biti dinamično enak. Virtuoznost je bila vrhunska. V programu je bila navedena le številka stavkov II. in III., v resnici ima skladba tri stavke: I. Lento misterioso, II. Scherzo con spirito, III. Final. Prvi stavek je najdaljši in so ga izpustili.
Guillaume Connesson (1970) je prav tako večkrat nagrajen
francoski skladatelj, od leta 1997 predava orkestracijo na Glasbenem konservatoriju v Aubervilliersu. Po naročilu Kvarteta Vendôme je leta 2011 napisal skladbo Prélude et Funk. Po skladateljevih besedah je v njej skušal vzpostaviti povezave med baročno in pop glasbo, saj ugotavlja med njima določene presenetljive podobnosti v glasbenem jeziku.
Na programu je Preludiju kontrastni Funk, pravi galop razigranih ritmov, polnih sinkopacij in ostinatnih vzorcev. Kot je zapisal Connesson, je to stavek izjemne radosti, ki ga napajata dva osrednja motiva. Po umirjenem srednjem delu se povrneta začetno veselje in ples, naelektrenost pa se še stopnjuje v frenetični kodi. (Iz programa).
Kot smo slišali na koncertu, je kvartet izpustil uvodni Preludij in se posvetil Funku. Baročne povezave s pop glasbo tako nismo slišali. So pa bili izjemni izvajalci Funka, še posebej v uvodnem in sklepnem ritmično najzahtevnejšem delu.
Za dodatek so zaigrali Pasodoble Valencia Josea Padille Sancheza.
Kvartet saksofonov Element
V drugem delu večera je nastopil Kvartet saksofonov Element.
Kvartet saksofonov Element sestavljajo študentje Višjega konservatorija za glasbo Salvador Seguí iz Castellóna. Vicent Pallares se je predhodno izobraževal na konservatoriju v Ondi, Elia Lucia Renau na konservatorijih v Ondi in Mestre Tárrega v Castellónu, Ernest Almudever na konservatoriju San Rafael v Buñolu, Ruth Villanueva poleg saksofona študira še glasbeno pedagogiko in je prej obiskovala konservatorij v Calasanciu. Že v nekaj mesecih obstoja se je zasedba izkazala z drugo nagrado na tekmovanju konservatorija in prvo nagrado na Mednarodnem glasbenem in pevskem tekmovanju Giovani in Crescendo. Pod mentorstvom profesorja saksofona Joséja Luisa Garridoja Antequera in profesorja komorne igre Sergia Rodriga je kvartet osvojil solidne temelje za tehniko in interpretacijo, kar mu omogoča izvajanje kompozicij različnih slogov z ustreznim občutkom, natančnostjo in pravšnjim značajem. Člani si prizadevajo za individualno in skupno umetniško rast; igranje v kvartetu jim pomeni prostor za učenje, izražanje in ustvarjanje, pri čemer je vsak pomemben del skupnezvočne identitete. (Iz predstavljene biografije).
Uvodoma so zaigrali le prvi stavek, kot bomo videli iz programske predstavitve.
Znameniti češki skladatelj Antonín Dvořák (1841–1904) je v zenitu svoje slave sprejel vabilo za vodenje Ameriškega nacionalnega konservatorija za glasbo v New Yorku ter tam na ugledni in odlično plačani funkciji deloval v letih 1892–95. Poleti 1893 se je umaknil iz mestnega vrveža na umirjeno podeželje in v kraju Spillville užival v družbi potomcev čeških izseljencev in družine, ki ga je prišla obiskat iz Evrope. Tam se je odlično počutil in v izjemnem ustvarjalnemu zanosu v manj kot dveh tednih napisal Godalni kvartet št. 12 v F-duru.
Svetel prvi stavek Allegro ma non troppo izžareva duha Dvořákove sproščenosti in ugodja tistih poletnih dni in izkazuje avtorjevo izjemno melodično invencijo, ki je prefinjeno začinjena s pentatoniko in sinkopiranim ritmom.
Stavek iz »Ameriškega kvarteta« bo zvenel v priredbi Edwarda Andrewsa za kvartet saksofonov. (Iz programa).
Dvořák je izjemen, ima svoj melos, svojo slovansko dušo, in ko se sreča s španskim mediteranskim temperamentom, si želiš le še celostne izvedbe, ker je bil prvi stavek že sam po sebi tako prepričljivo izveden, da se je v nadaljevanju zdelo, kot da bi na koncertu nekdo manjkal.
Francoz Eugène Bozza (1905–1991) je bil izreden vsestranski glasbenik – violinist, dirigent in ustvarjalec, ki se je priljubil zlasti s komorno glasbo za pihala.
Leta 1934 je prejel rimsko nagrado, ki mu je omogočila štiriletno ustvarjalno bivanje v Villi Medici, nakar se je leta 1938 vrnil v Pariz kot dirigent v nacionalnem gledališču Komična opera. Tega leta je napisal tudi dvodelno skladbo Andante et Scherzo.
V Andante tenorski saksofon solistično prinese spevno temo, ki jo v kanonu prevzame sopranski saksofon, dalje se fluidni tok glasbenih misli valovito in mehko spleta med glasbili v umirjenem ozračju vse do nastopa zelo živahnega Scherza. Ta s staccati in hitrim tempom zasuka vzdušje v šaljivo in igrivo zaokroži delo. (Iz programa).
Izvedba je bila občutena že v uvodnem Andante, ki je melodično bogat, morda nekoliko elegičen, celo meditativen ali refleksiven, z določenimi poudarki in rahlim dinamičnim stopnjevanjem, ki pa daje prednost izpovednosti in skupnem izzvenu. Popoln kontrast je bil sijajen Scherzo v odlični izvedbi.
Keltska suita Angleža Gavina Whitlocka (1977) je nastala leta 2000. Zasnoval jo je v treh kontrastnih stavkih in vanje vnesel nekaj prvin keltske glasbene tradicije iz Škotske in Irske. Prepoznavne so zlasti v živahnem sklepnem stavku Ceilidh v poskočnih ritmih irskega plesa. Prvi stavek Midnight in Kinsale začenja kratek počasen, miren uvod dolgih tonov, ki pa se kmalu preobrazi v živahen in plesno omrežen preplet melodioznosti in ritmičnega naboja. Srednji stavek Love song, ariozno nežna ljubezenska izpoved, je značajsko protiutež prvemu in zadnjemu stavku. (Iz programa).
Skladba ima zelo kratko uvodno “polnočnico” – Midnight in Kinsale, zatem zelo občuteno ljubezensko pesem – Love song, ki pa se v nadaljevanju, v tretjem stavku – Ceilidh (menda je škotski, ne irski ples) izjemno razživi, iz česar bi se dalo sklepati, da je bila ljubezen uslišana. In vsi so zaplesali. Malo tudi na odru.
Opera Kratko življenje je pomenila prvi resnični uspeh španskega skladatelja in pianista Manuela de Falle (1876–1946). Z njo je leta 1905 zmagal na kompozicijskem tekmovanju v rodni deželi, med bivanjem v Parizu pa jo je temeljito revidiral pod vplivom novih glasbenih spoznanj v krogu Clauda Debussyja, Paula Dukasa, Maurica Ravela, Igorja Stravinskega, Isaaca Albéniza idr. Premierno je bila uprizorjena leta 1913 v Nici ter zatem v Parizu, in to z
navdušujočimi kritikami. Libreto Carlosa Fernándeza Shawa predstavi nesrečno zgodbo romskega dekleta Salud, ki umre zlomljenega srca na poročnem slavju ljubljenega Paca s Carmelo. Priljubljena instrumentalna točka opere je čustveni Ples, poznan tudi kot Španski ples št. 1, ki je prepreden z vznemirljivim flamenkom in se pogosto izvaja samostojno na koncertih – na koncertu v priredbi Joseja Manuela Bañulsa za kvartet saksofonov. (Iz programa).
Vsi nastopajoči
Zelo uspešna gradacija koncertnega večera je mlade glasbenike poživila, spodbudila k bravuroznosti in zavedanju posebnosti ali celo enkratnosti ljubljanskega nastopa.
Za dodatek so dodali odlomek iz La vida breve.
Marijan Zlobec