Predstavitev knjige Zgodovina moderne Palestine na tiskovni konferenci ob 80 – letnici Cankarjeve založbe je nekako simbolno in od daleč začela uresničevati napovedani konec vojne in izraelskega genocida nad Palestinci v Gazi in tako slovenske bralce izziva bolj kot kakšna druga v tem trenutku. Na predstavitvi je kot gost nastopil zgodovinar dr. Peter Vodopivec, ki nam je za objavo prepustil svoj pripravljen in prebran predstavitveni tekst. Čeprav je sam predlagal knjigo za prevod in natis, je kasneje povedal, da se z avtorjem Ilanom Pappéjem osebno ni srečal, ko je bil pred desetimi leti predaval v Ljubljani.
“Naj za začetek tudi jaz rečem, da zelo obžalujem, ker danes ne more biti z nami profesor Primož Šterbenc, odličen poznavalec izraelsko-palestinskih nasprotij in konfliktov, ki je prispeval spremno besedo h knjigi, ki jo predstavljamo. Sam sem dal le pobudo za njen prevod in natis.
Irena Trenc – Frelih in dr. Peter Vodopivec, foto Marijan Zlobec
O knjigi in njenem avtorju pa naslednje:
Slovenski prevod Zgodovine moderne Palestine s podnaslovom Ena dežela, dva naroda izraelskega zgodovinarja Illana Pappéja, ki jo je založba Cambridge University Press prvič izdala leta 2004, drugič leta 2006 , tretjič pa leta 2022, je prevod tretje dopolnjene izdaje in je celovit oris zgodovine Palestine od srede 19. stoletja, ko je bila Palestina še del Otomanskega cesarstva do začetka dvajsetih let našega stoletja, ko se je v Izraelu iztekal čas četrte Netanjahujeve vlade. Avtor uvodoma izrecno poudarja, da v središču njegove pozornosti nista le eden ali drugi obeh narodov in njune nasprotujoče si nacionalne pripovedi, niti modernizacijske teorije, ki procese modernizacije enostransko povezujejo z zahodnoevropskimi vplivi in prihodom judovskih priseljencev pred prvo svetovno vojno, temveč družba in dežela Palestina v vsem obsegu in z vsem svojim prebivalstvom, ki je še v prvih desetletjih 20. stoletja večinoma živelo oddaljeno od politike in so ga šele počasi, kot pravi Pappé, »zapeljevale in nacionalno oblikovale elite, politika, nacionalizem, kolonializem in sionizem«.
Avtor začenja pripoved z nazornim orisom družbenih, kulturnih in gospodarskih razmer in postopne modernizacije Palestine v otomanskih okvirih pred prvo svetovno vojno, hkrati pa s predstavitvijo začetkov sinonističnega gibanja in priseljevanja judovskih priseljencev iz vzhodne in srednje Evrope, med katerimi so mnogi šele po prihodu v Palestino spoznali, da dežela »ni prazna« in so nato prostor za naselitev pridobivali na različne načine, tako z nakupi kot tudi nasilno kolonizacijo.
Urednik Tine Logar, prevajalka Irena Trenc – Frelih in zgodovinar dr. Peter Vodopivec
V tej luči po mnenju Pappéja ni dvoma, da je bil sionizem vse od začetkov naseljensko kolonizatorsko gibanje, podobno seljenju Evropejcev v Ameriko, dele Afrike in na druge celine, česar pa so se pred prvo svetovno vojno ob še razmeroma skromnem številu priseljencev, čeprav je že prihajalo do nasilnih konfliktov, med Palestinci zavedali šele redki posamezniki.
Pappe pismo britanskega zunanjega ministra Arthurja Balfourja judovskemu bankirju in sionistu Walterju Rotschildu, t.i. Balforujevo deklaracijo, v kateri je Balfour leta 1917 napovedal britansko podporo ustanovitvi judovskega nacionalnega doma v Palestini s pogojem, da ne bo škodovala lokalnemu prebivalstvu, razlaga z britanskimi težnjami po utrditvi britanskega položaja na Bližnjem vzhodu in v povojnih mednarodnih razmerah.
Pri tem kot v vsej knjigi tudi v orisu britanskega mandata, britanske uprave v Palestini med obema vojnama pozorno in uravnoteženo predstavlja obe skupnosti: judovsko in palestinsko in njun izrazito neenakomeren razvoj, saj je bil proces nacionalne homogenizacije in političnega organiziranja palestinske skupnosti mnogo počasnejši od judovske, ki se je z vse številnejšim priseljevanjem v drugi polovici tridesetih let, čeprav sionisti– kot piše Pappé – za reševanje Judov iz nacistične Nemčije in okupirane Evrope niso »porabili veliko energije«, naglo širila in gospodarsko osamosvajala.
To je seveda še zaostrilo nasprotja med Judi in Palestinci in privedlo do palestinskih vstaj in nasilnih konfliktov, pri čemer Pappé s posebnim poudarkom opozarja tudi na težnje po sodelovanju in mirnem sobivanju, ki jih je bolj kot njena palestinska nasprotnica zavračala sionistična elita.
V osrednjem delu knjige je predstavljena nadvse tragična palestinsko-izraelska zgodovina od priporočila Posebnega odbora Združenih narodov leta 1947 za razdelitev Palestine na dve državi, kateremu so sledili val nasilja, nasilni pregon 700 000 Palestincev z ozemlja nastajajoče judovske države, vojna z arabskim državami in razglasitev države Izrael maja leta 1948, medtem ko do ustanovitve palestinske države ni prišlo.
Avtorjevega, mestoma precej podrobnega orisa skoraj 80 let trajajočega obdobja izraelske in palestinske zgodovine od nastanka Izraela do prvih desetletij 21. stoletja seveda tu ne moremo obširneje predstavljati, lahko ponovimo le, da je njegova zgodovina Palestine tudi v tem osrednjem delu široko zasnovan in uravnotežen pregled političnega, družbenega in gospodarskega razvoja tako v Izraelu kot v Transjordaniji oz. na Zahodnem bregu in v Gazi in podobno kritično kot nasilno sionistično in izraelsko politiko predstavlja in razlaga tudi politiko arabskih držav in Palestincev, palestinsko nesposobnost političnega poenotenja in palestinsko zatekanje k nasilju in terorizmu in neuspele mirovne pobude in sporazume.
Pappe sicer v enem zaključnih poglavij ugotavlja, da je palestinska skupnost v Izraelu tudi v prvih desetletjih 21. stoletja naravno naraščala, toda njegova knjiga kot celota prepričljivo potrjuje, da sta bila etnično čiščenje in preganjanje Palestincev, ki ju nemočno zgroženo opazujemo v Gazi danes, trajnica v sprva sionistični in od nastanka Izraela prevladujoči izraelski politiki. Palestinski begunci in njihovi potomci so danes največja begunska skupina na svetu, po sem svetu naj bi jih bilo več kot 6 in pol milijona.
Illan Pappé
Dovolite mi še nekaj besed o avtorju knjige. Illan Pappé je v Izraelu pripadal krogu t.i. »novih zgodovinarjev« in bil v letih 1984 – 2007 profesor političnih ved na univerzi v Haifi, kjer je bil leta 1954 – kot sin iz nacistične Nemčije pobeglih nemških Judov – tudi rojen. Na osnovi leta 1980 odprtih britanskih in izraelskih arhivov je raziskoval eksodus Palestincev iz Palestine po drugi svetovni vojni in po prvi izdaji Zgodovine Palestine leta 2006 objavil tudi zelo odmevno knjigo o etničnem čiščenju Palestine leta 1948, ki – kot je trdil – ni bilo rezultat ad hoc izraelskih političnih odločitev, temveč načrtne izraelske politike (knjigo je letos v slovenskem prevodu Andreja Pozniča izdala založba Ciceron v Mengšu).
Obe knjigi sta povzročili veliko razburjenje ne le pri izraelskih oblasteh, temveč tudi pri njegovih akademskih kolegih in kolegih iz kroga »novih zgodovinarjev«, ki so ju ostro in odločno zavrnili in pisali, da so Pappéjeva stališča »grozna«, netočna in povsem nesprejemljiva. Leta 2008 je zato zapustil Haifo in svoje tamkajšnje nemaloštevilne študente in odšel v Veliko Britanijo, kjer je postal profesor na univerzi v Exteru in direktor univerzitetnega Evropskega centra za palestinske študije.
Leta 2014 je angleščini prvič izšla tudi njegova knjiga Ideja Izraela, ki obravnava vplive sionizma v izraelskem izobraževanju, akademskih krogih, medijih in celo kinomatografiji. Tudi ta knjiga je bila kot predhodni dve vzbudila veliko pozornosti zunaj Izraela, v Izraelu pa znova povzročila veliko ogorčenje. Profesor Pappé je pred desetimi leti predaval tudi v Ljubljani in v več pogovorih za medije spregovoril o rezultatih svojih raziskav in svojih pogledih na izraelsko politiko in nasilje nad Palestinci.
Naj mi dovoljeno, da se na koncu te predstavitve tudi sam zahvalim gospe Ireni Frelih za zelo lep in berljiv prevod Pappéjeve zgodovine in gospodu Valentinu Logarju, ki je s podporo predlogu za prevod knjige in njen natis pomembno, če ne kar odločilno prispeval k temu, da jo imamo danes v rokah.”
Peter Vodopivec
Tine Logar
Predstavitev knjige je bila po svoje kar agitacijska, kar pa je spričo vsakodnevnih večkratnih poročanj vseh medijev o genocidu v Gazi razumljivo. Žal pa je ravno tragedija spodbudila širše ali kar globalno zanimanje za izraelsko vojno, ne glede na izziv Hamasa z zajetimi izraelskimi talci.
Prevajalka Irena Trenc – Frelih je omenila nekatere težave, zlasti pri identifikaciji mnogih kratic in prevajanju tako, da bi jih slovenski bralci pravilno razumeli.
Slišali smo tudi pripombo, da bi knjiga lahko izšla kakšno leto prej.
Še bolj pa daje misliti sklepna ugotovitev, da je do boljših časov v Palestini še dolga pot.
Marijan Zlobec