Znane so nominacije za Jenkovo nagrado 2025

Danes točno opoldne so v prostorih Društva slovenskih pisateljev razglasili letošnje nominacije za Jenkovo nagrado in predstavili program Jenkovih dni, ki kulminirajo konec oktobra z razglasitvijo Jenkove nagrade, nagrade za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev.

Žirija za Jenkovo nagrado 2025 v sestavi Darinka Kozinc (predsednica), Miljana Cunta, Katarina Gomboc Čeh, Tonja Jelen, Zlatka Obed, Robert Simonišek in Zoran Pevec se je odločila, da za Jenkovo nagrado za leto 2025 nominira naslednje pesniške zbirke, napisane po abecednem redu avtorjev:

Utemeljitve nominiranih pesniških zbirk za Jenkovo nagrado 2025

Goran Gluvić: Kot čas čudenja (Hiša poezije, 2024)

Za nominirano pesniško zbirko z naslovom Kot čas čudenja Gorana Gluviča je značilna lagodna ironija in včasih bridka izkušnja, ob kateri pa na videz brezskrbno zmigne z rameni ali pa se blago kritično ozre na svet ter življenje okrog sebe. V finem tkanju poezije se besede spuščajo v dogodke, s čimer nastajajo zanimive in posebne kratko
kratke, dostikrat sarkastično šaljive zgodbe. Pesniški govorec nakazuje miselnobesedne igre, izvirna misel je na margini življenja, a tudi v samem središču subjekta in sveta. V predrefleksijski prednamskosti razmišlja o zaroti drugih proti njemu in o zaroti samega sebe proti sebi. Samodoživljanje jaza in spoznavanje drugega išče v kontrastu med čustvom in razumom, giblje se med čudenjem, spomini, sebstvom in drugim ter hudomušnim »kukanjem izza klavirja«, ki je tako dobro uglašen, da ni »nič karkoli«, temveč, da je karkoli pravzaprav pesniško vse.

Jure Jakob: Drobne opazke (LUD Literatura, 2024)

Drobne opazke, sedma pesniška zbirka Jureta Jakoba, raste iz kontemplativnega motrenja narave, ki se daje v okušanje in čudenje. »Kamorkoli se ozrem, sami živi živci,« zapiše pesnik, prevzet od subtilnih pregibov v svoji neposredni okolici, ki so to, kar zaznajo čuti, a vselej tudi nekaj drugega, kar se kot odmev razplasti skozi samodoživljanje. Pesniški postopek gradi na prepoznavnih, a vselej tudi presenetljivih podrobnosti opazovanega pojava, ki se s pomočjo skrbno pretehtanega, pretanjenega in uravnoteženega izraza razkrije v svoji očarljivi pomenski odprtosti in razpršenosti. Pesnik stoji vmes, kot posrednik med zaznavnim in zgolj slutenim »mirno hvali zbujeni, ljubi dan«, da bi ga v njegovi podarjenosti opazili še drugi. Odločen, jasen, do zadnje podrobnosti domišljen pesniški jezik suvereno pridržuje fino tkano mrežo namigov in nas vabi v razkošnejšo, večjo resničnost, ki se razpira v presežno.

Tatjana Pregl Kobe: Pisan cvet na vrtu belih rož (Mariborska literarna družba, 2024)

Pesniška zbirka Tatjane Kobe Pisan cvet v vrtu belih rož že v naslovu napove, da nas bo popeljala skozi vrt belih ženskih cvetov, ki jim sama dodaja cvet lastne poezije. Ko razpremo knjigo, nas na desni strani prozna poezija popelje v intimne pogovore z 51- timi znanimi in manj znanimi ženskimi osebnostmi, ki so se pesnice dotaknile s svojimi življenjskimi zgodbami in usodami. To predstavlja jedro poetične pripovedi, saj si s pesnico izmenjujejo občutja in modrosti. Na levi strani pa, kot protiutež ali dopolnitev, zadiha njena nežna poezija s katero nas povabi v lastne intimne svetove, ki se pred nami razpirajo kot pisan cvet v prelepih metaforah. Pesnica se razdaja s posebno
živostjo in strastjo, predana je ljubezni in stvarem, ki življenju dajejo smisel.

Natalija Milovanović: Tuja mehkoba (Center za slovensko književnost, 2025)

Pesniška zbirka Natalije Milovanović Tuja mehkoba predstavlja širok prehod v doživljanje drugega, v zmožnost slišati njegovo ali njeno zgodbo, ki ni zgolj stiska, temveč tudi pričevanje o življenju v njegovih mnogoterih razsežnostih. »Ljudje v teh pesmih so predvsem utrujeni« je zgovoren naslov ene od pesmi, ki uvaja mozaik zgodb posameznikov, ki jim pesnica nadeva osebna imena: Jusef, Savsan, Talal, Ljubov, Lukas, Tone … pri čemer kaže svojo občutljivost za zajem raznolikih resničnosti in pretresov, ki oblikujejo sodobni svet; od vojnih območij, bežanja pred vojno in revščine do srečevanja več oblik tujost ter na koncu vprašanja, kaj je človeško. Obenem je pesniška zbirka tudi dokument avtoričinih spominov, doživetij, dogodkov in ljudi, ki so jo oblikovali in ustvarili. Jezik je prefinjen, smiseln, ravno prav gost in vedno prepričljiv, s čimer se pesniška zbirka Tuja mehkoba suvereno uvršča med najmočnejše glasove sodobne slovenske poezije.

Ana Pepelnik: V drevo (LUD Šerpa, 2025)

Pesniška zbirka V drevo Ane Pepelnik je poglobljeno in intenzivno doživljanje bolečine in praznine. Ti se razraščata skozi vso zbirko, a ves čas gre za občutek rešitve in prizemljenosti. Subjektka ni sama, treba se je razdajati in biti roka za druge. Različne dolžine pesmi se preizprašujejo o temeljnih življenjskih vprašanjih, v ospredju sta soočenje s tesnobo in smrtjo. O slednji se subjektka sprašuje nenehno; od koga vse se je morala posloviti in kaj pomeni lastna smrt. Teža spoznanja, soočenje z lastno temo in težo A. Pepelnik mojstrsko ubesedi z različnimi motivi in nagovarjanjem. Glavna motivika je vzeta iz narave, ki prerašča v simbol drevesa, ki pomeni tako življenje kot vtis večnosti, in to je poezija. Ta vedno subjektki daje moč in
jo dvigne nad temino globino.

(Celjska Mohorjeva družba, 2024)

Brane Senegačnik v Prosojnostih skozi deset premišljenih pesniških ciklov odstira resničnost, ki jo zakrivajo konstrukti utečenih razmerij in subjektivnih predstav o sebi in svetu. Pesnik se osvobaja, ko registrira razdrobljeno pojavnost, notranja občutja in vsakdanja doživetja, ki dobivajo pomen šele v soočenju z razkritim ontološkim bistvom, minljivostjo ter presežnim: In mi: smrtno položeni / med včeraj in jutri, / njuna oblika in izbrisujoči se smisel. V osnovi mu gre za izrekanje, ki je onstran partikularnega, bleščečih metafor in banalnega, dostopno izrecno skozi neposredno, a prav tako kultivirano pesniško kontemplacijo. Le-ta pri Senegačniku ni naključna in resignirana, pač pa tostransko angažirana v smislu hrepenenja po izčiščenosti, uzrtju smisla in prestrezanja lepote. Čeprav naslov zbirke sugerira pomen pogleda oziroma vida, pesmi zaznamuje intenzivno veččutno izkustvo, ki jim daje ton pretresljiva eksistencialna globina, mestoma zlivajoča se v molitev.

Uroš Zupan: Skrivnostna podloga (Cankarjeva založba, 2025)

Uroš Zupan v Skrivnostni podlogi povabi v spomine bližnjih tako njemu kot nam znanih bolj ali manj pesniških ustvarjalcev. Njegovo razkrivanje občutenj in odnosov je v posebnem razmerju do spomina na (so)človeka. Gre za drobne portrete in skupne trenutke. To ni niso le momenti, pač pa globlja prepletanja in odnosi, v katere subjekt verjame in upa in preraščajo v posebne spomine. Gre za poezijo, ki se poklanja tako živim kot pokojnim, obenem pa nenehno časti drobne trenutke. Ti so lahko vstopi v poezijo, opazovanje narave in minevanja dneva in potovanja. Pesnik želi biti znanilec dobrega in vsega, kar se naj bi spremenilo v večnost oziroma v poezijo. Ta je še vedno na vrhu vsega, saj pomeni rešitev in eskapizem tudi v najtežjih trenutkih bolečine pesniškega jaza, ki ne olepšuje življenja. Daje mu pravo težo, v kateri pa je najti tudi lepoto sobivanja in melanholije.

Zbrane so na novinarski konferenci nagovorili:

Marij Čuk, predsednik Društva slovenskih pisateljev,
Darinka Kozinc, predsednica komisije za Jenkovo nagrado 2025,
Klemen Malovrh, direktor Zavoda za turizem in kulturo Kranj

Marijan Zlobec

KRITIKULTURA

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja