Založba ZRC je začela novo sezono s predstavitvijo kar enajstih novih knjig v veliki večini sodelcev znanstvenih inštitutov, nekaj pa tujih gostov, še posebej s prevodi mednarodno odmevnih in aktualnih knjig.
Dr. Barbara Vodopivec, vse fotografije Marijan Zlobec
Dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, ki je predstavil novo zbirko in nove knjige v njej, je posebej poudaril razsežnost predstavljanja knjig zunaj Ljubljane in samostojno, kot en dogodek z gosti, ne pa le serijsko z omejenim časom in brez širšega predstavitvenega pogovora, kot ga pripravljajo nekatere druge založbe. In celo v istem Atriju ZRC, ki je dodatno obogaten še z razstavami, posebno svetlobo, rožami v umetno vzidanem oknu, kot je pokazal Luthar, seveda še zvočno spremljavo, možnim koncertom ter večjim obiskom v večernih urah.
Barbara Vodopivec in Agata Tomažič
Kot prvo so predstavili najobsežnejšo knjigo avtorice Barbare Vodopivec. Knjigo je izdal Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta v zbirki Opera Instituti Artis Historiae. Knjiga večje dimenzije 20 x 27,5 cm ima kar 366 strani.
Naslov knjige je Slišati tišino. Družine Oblak, Dobovišek in Konte v družbeno-zgodovinskem ogledalu 19. in 20. stoletja.
Znanstvena monografija nas popelje v osupljivo zgodbo treh sorodstveno povezanih družin – Oblak, Dobovišek in Konte – ter s pomočjo njihovih osebnih usod pripoveduje zgodovino 19. in 20. stoletja. Na podlagi obsežnega arhivskega in terenskega raziskovanja ter intervjujev s sorodniki, pričevalci in strokovnjaki nudi vpogled v to, kako so velike zgodovinske sile oblikovale zasebno življenje in, obratno, kako so družine s svojim delovanjem soustvarjale svet okoli sebe. V ospredju so pionirske osebnosti: Augustin Oblak je bil v času delovanja v Bosni in Hercegovini sodnik v odmevnem procesu proti pripadnikom Mlade Bosne, Marinka Oblak prva smučarka v Bosni in Hercegovini, Sonja Lapajne Oblak prva slovenska gradbena inženirka in urbanistka, njena svakinja Nedeljka Dobovišek prva kulturno-geodetska inženirka, Ivan Konte pionir vzpostavljanja radarske službe v nekdanji Jugoslaviji in uvedbe avdiovizualne metode učenja tujih jezikov, njegov brat Vili Konte pa ena najvidnejših osebnosti predvojnega komunističnega gibanja. Ob tem pa knjiga ne beži pred temnimi platmi zgodovine, kot so bili zapori, taborišča, politični pregoni, izguba otrok ter travme kot posledice vojnih spopadov. Tišina, ki jo raziskovalka »sliši«, razkriva tudi mehanizme povojnega molka: strah pred represijo, zanikanje kot strategijo preživetja in nerazrešeno bolečino, ki se prenaša skozi generacije.
Avtorica je predstavila delo kot sad zelo dolgega raziskovanja ter zbiranja različnega gradiva nekaj družin in rodbin, ki pa so vse imele širše znane in pomembne posameznike, in to v več državah, kot jih v knjigi predstavlja. Posebnost so bili številni pogovori, ki jih je imela s potomci in drugimi strokovnjaki ali poznavalci, skupaj kar 80, kot je povedala. Ogromno je dokumentov, ki pričajo o širini delovanja predstavljenih oseb, ki jih sedanji bralec manj pozna. Kot posebnost sta dodana dva rodovnika, kar je spet redkost. Še večja redkost je opis povojnega življenja in različni strahovi, zapori, Informbiro, zaslišanja, spremljanja Udbe…
Samopredstavitev Barbare Vodopivec
Sem zgodovinarka, zaposlena na ZRC SAZU, kjer zgodovinopisje povezujem z drugimi vedami, kot sta umetnostna zgodovina in sociologija kulture. Posvečam se izbranim vprašanjem iz zgodovine 20. stoletja, mdr. uveljavljanju žensk v znanosti, še posebej v inženirskih poklicih, restituciji umetnin in raziskavi več kot stoletne zgodovine meščanske rodbine na prostoru nekdanje Jugoslavije, s čimer nastajajo portreti časa in prostora na prepletu med družbeno-zgodovinskimi procesi in posameznimi usodami.
Po tem, ko sem leta 1993 diplomirala iz zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, sem študirala sodobno zgodovino na CEU (Central European University / Srednjeevropska univerza) v Budimpešti na Madžarskem, nato leta 1999 magistrirala iz sociologije kulture na Univerzi v Ljubljani in tu leta 2015 tudi doktorirala iz varstva kulturne dediščine. Od tega leta sem zaposlena kot raziskovalka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU.
Vseskozi me zanimajo določena vprašanja in procesi iz sodobne zgodovine, ki vplivajo na naša življenja tudi danes in si pri tem prizadevam, da jih s povezovanjem zgodovinopisja, umetnostne zgodovine, sociologije kulture in dediščinskih študij, osvetljujem interdisciplinarno. Tako sem diplomirala iz razpada Jugoslavije, se nato osredotočila na študije idej in kultur, konkretno na razumevanje antisemitizma pri nas, kar me je pripeljalo do razmislekov o oblikovanju identitet in kolektivnega spomina ter s tem povezanega večkriterijskega vrednotenja kulturne dediščine. Zadnjih deset let raziskujem uveljavljanje žensk v znanosti pri nas, še posebej se osredotočam na inženirske poklice, kot sta gradbeništvo in arhitektura oz. konservatorstvo. Proučujem tudi restitucijo v času nacizma zaplenjenih umetnin, zlasti iz Avstrije v Jugoslavijo po letu 1945, in s tem povezana vprašanja pomena kulturne dediščine za identiteto. Zanima me še recepcija vizualne propagande v medijih v času vojnih spopadov, pri čemer izhajam iz časa prve svetovne vojne, v prihodnosti pa načrtujem nasloviti vprašanje vloge novinarjev v času družbenih sprememb, s čimer se želim pokloniti spominu mojega očeta novinarja, urednika, prevajalca in publicista Janeza Staniča (1937-1996).
Najnovejši projekt, ki ga izvajam, je raziskava zgodovine rodbine Oblak-Dobovišek-Konte od konca 19. stoletja in v 20. stoletju. Raznolike usode posameznih članov rodbin, ki so živeli po celotnem ozemlju nekdanje Jugoslavije in v velikem delu nekdanje monarhije, so mreža, v katero vpenjam poglabljanje razumevanja tistih družbeno-zgodovinskih procesov, ki so na življenje družin še posebej vplivali, kot so na primer vzpon meščanstva in njegov pomen za transformacijo družbe ter vloga žensk pri tem.
Po študiju sem bila nekaj let mlada raziskovalka na ISH – Institutum Studiorum Humanitatis v Ljubljani, nato pa me je zanimalo tudi življenje izven akademskih krogov. Delala sem na Društvu slovenskih pisateljev, kjer me je bogatilo izjemno ustvarjalno okolje, bila urednica pri Enciklopediji Slovenije, kjer sem se od vrhunske ekipe učila natančnosti in predanosti skupnemu cilju, nato sem bila svetovalka na Ministrstvu za kulturo, kjer sem se naučila vodenja projektov, predvsem pa razumevanja, kako delujeta sistem in država, nato pa sem se preko evropskih projektov s področja varstva kulturne dediščine, ki sem jih vodila in izvajala na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, vrnila v znanost.
Vrnitev ni bila enostavna, v kratkem času sem morala zapolniti več kot deset letno vrzel in se prilagoditi hitremu razvoju znanosti in načinu dela. Toda raznolike izkušnje dela v različnih okoljih in sektorjih ter takrat stkane mreže so danes prednost, ki mi pri raziskovalnem delu omogočajo širok pogled in prilagodljivost. Tudi zato verjamem v vseživljenjsko učenje in sem prepričana, da nikoli ni prepozno, da stopimo na novo in lahko tudi povsem drugačno pot.
Marijan Zlobec
