Poln Atrij ZRC je spremljal predstavitev nove knjige jezikoslovca in zgodovinarja jezika Kozme Ahačiča. Predstavitev knjige KA (Cankarjeva založba) je potekala v pogovoru z novinarko Sobotne priloge Dela, pisateljico in avtorico že kar precej knjig Vesno Milek, ki je doktorju znanosti ne le zastavila vrsto vprašanj, povezanih z vsebino posameznih esejev, ampak neposredno pogovorno odpirala širšo paleto tem, med njimi zelo aktualnih, kot je uporaba umetne inteligence v jeziku, literaturi, družbi, vzgoji, šolskem sistemu, bodočem razvoju sveta nasploh. Za Ahačiča je umetna inteligenca bolj matematika na najvišji ravni, ni pa oseba.
Kozma Ahačič in Vesna Milek, vse fotografije Marijan Zlobec
Naslov KA ni Kozma Ahačič, kar bi seveda lahko bilo, ampak hieroglif. Kot je povedal, so zanj hieroglifi zelo znimivi, ker s svojimi zapisi sporočajo različne vsebine. Prva skupino hieroglifov predstavlja posamezne glasove ali naše črke: en znak je lahko zapis za en, dva ali tri soglasnike. Druga skupina hieroglifov so znaki, ki so predstavljali posamezne besede. Tretja skupina so označevalci besednih zvez ali stavkov.
“V svoji drugi knjigi esejev jih z rahločutno erudicijo, glasbeno občutljivostjo in kančkom mistične radovednosti poveže jezikoslovec, raziskovalec, pesnik in esejist Kozma Ahačič.
Avtorjeva pisava se lahkotno sprehodi od vejic, pik in podpičij do vesoljskih razsežnosti časa, od tišine starih vrtov do hrupa družbenih omrežij, od starodavnih hieroglifov do zvočnih pokrajin sodobne popularne in eksperimentalne glasbe. Vse to neopazno prepredajo aktualna vprašanja slovenskega jezika. Bralec se ves čas počuti tako domače kot presenečeno, najsi gre za znanstvene podatke ali skrivnostne, skoraj neizrekljive plasti človeškega duha.
Ahačičev oder je širši od samega jezika: tu so glasbene plošče, izgubljene knjige, pozabljeni albumi, digitalno »cvrtje možganov« in Tabula smaragdina; tu so žuželke, ki živijo več let za en sam polet, in učitelji, ki s potrpežljivo domišljijo odpirajo mladim okna v svet, ki je vselej tudi svet jezika. Skoraj vsako poglavje skriva droben zasuk – kratkočasen, duhovit ali meditativno globok, vsaka stran pa kar vabi k drugačnemu, širšemu pogledu na svet.
V času, ko je v ospredju tisto, kar lahko kupimo, je dobro imeti v mislih vrednost tistega, česar ne moremo. Napaka je pogoj za obstoj vsakega jezika. Smeh je lahko pomembno orožje, kadar hočemo stopiti korak naprej in zagledati tudi tisto, česar nikakor nočemo videti.” (Iz prestavitve knjige Cankarjeve založbe).
Zelo primerjalna je bila Ahačičeva predstavitev slovenščine kot velikega jezika, ali kot je ugotovil: slovenščina je med 30 – 40 jeziki na svetu po pomenu in funkciji, saj gre za jezik naroda, ki ima svojo državo, zgodovino, kulturo, družbeno-politični sistem in je seveda edini uradni jezik (ob jezikih manjšin).
Kozma Ahačič je spregovoril o svojih jezikovnih vzornikih, a je ed pogovorom pozabil omeniti Bredo Pogorelec ali Jožeta Toporišiča, o katerih v knjigi sicer piše. Zlasti natis disertacije (600 strani) Pogorelčeve petdeset let po njenem nastanku mu daje misliti in odpre vprašanje, ali bi takojšen natis vplival na razvoj ljubljanske slovenistike v evropskem okviru, a sam si ne upa odgovoriti, kar je seveda hudo narobe, ker to pomeni, da nima jasnega mnenja ali stališča. In je skromnejši jezikoslovec od obeh. Zanimivo pa je, da sta oba sogovornika vse to zamolčala, saj ga Milek ni vprašala, kdo so največji sloveski jezikoslovci v zgodovini in zakaj, a tudi v knjigi se tej analizi Ahačič izogne, kar za zgodovinarja ni znak jasnega poznavanja in sposonosti vrednostne presoje.
Kozma Ahačič je glede usode ali prihodnosti slovenščine optimist. Navedel je nekaj številk, ki dokazujejo, kako se je v zadnjih desetletjih – od petdesetih let prejšnjega stoletja – povečeval krog intelektualcev z uporabo slovenščine na najvišji ravni; od 3000 na začetku petdesetih let, 30.000 okrog leta 1980 in 700.000 danes.
V pogovoru z Vesno Milek je poudaril pomen poezije oziroma lirike, ker je v njej možno svobodno razmišljati, upati, sanjati… Poezija prinaša nove jezikovne svetove. Zanj je bil najbolj pomemben osebni stik z literarnimi ustvarjalci. Navedel je pesnico Nežo Maurer, s katero se je srečeval.
Kozma Ahačič se v svojih esejih opredeli tudi do uporabe ali rabe angleščine v slovenskem visokem šolstvu. Študij zgolj v angleščini ni rešitev, študij v maternem jeziku je privilegij. Pri tujih študentih se zavzema za obvezne tečaje slovenščine.
Kozma Ahačič je spregovoril tudi o svojem odnosu do glasbe, a ne do klasične, kar je pravzaprav čudno. Slišali smo, da je na koncertih glasbe, ki ga najbolj zanima, najraje v prvi vrsti. (Tam ga drugi ne motijo in je stik z izvajalci najbolj popoln, a tega ni rekel).
Jezikoslovec primerjalnega zgodovinskega študija in opažanja, bi moral poznati celostno kulturno in umetniško podobo, najmanj seveda Evrope, k čemur spadata umetnostna zgodovina v vseh zrsteh in zgodovina klasične glasbe ter primerjalne književnosti.
Tu pa je Kozma Ahačič v svojih esejih iz let med 2020 in 2025 zelo skromen, pravzaprav nebogljen.
Rekel je, da rad bere stare slovarje. Jasno, če imaš doma obe debeli knjigi Pleteršnika, je to dokaz, kako vseobsegajočo in obvezujočo nalogo so si zadali vsi, ki so slovar ustvarjali. Pripadnost slovenstvu je bila neizmerna, tega danes ni, a se zdi, kot da se naš avtor tega ne zaveda v zadostni meri.
Zanimivo je bilo vprašanje iz občinstva, kako izbirajo nove slovenske besede oziroma koliko časa potrebuje nova beseda, da je lahko uvrščena v slovar essskj. Odgovor je bil posreden, da morajo nove besede imeti najmanj sto zabeleženih uporabnikov. Ta kriterij je nesmiseln, saj je slovenščina besedotvorno izjemno bogata in lahko praktično vsakdo iznajde kakšno novo besedo. Najbolj seveda pesniki in pisatelji, uporabniki novih tehnologij, izumov… Ker tega ni, niti ne vemo, koliko je vseh slovenskih besed. Slišali smo, da so nekatere besede v essskj že zastarele, kot npr. CD plošča, ker se vrača vinilka. Izgleda, kot da ima essskj omejene kapacitete.
Veliko je tem, ki bodo za bralca tako zanimive kot dialoške ali polemične.
Marijan Zlobec