Cankarjeva založba je pred kratkim predstavila nekaj knjižnih novitet slovenskih avtoric in avtorjev, tako da kar drži teza, da slovenski umetniki ustvarjajo brez predaha, počitnic, ko se zdi, da imajo svoj avtorski mir in so dnevi daljši, veliko optimizma, volje in upanja v širši bralski odmev. Žal je v Sloveniji dvajsetkrat več ustvarjalcev kot poročevalcev o njih in njihovem deli, a je že tako, da če si dober, te slej ko prej odkrijejo, mnoge pa kar hitro pozabijo. Ampak umetnost je izpovedna nuja in posebna strast, da nekaj pomembnega ustvariš iz “nič”, le iz sebe ter svoje notranjosti in za druge.
Sašo Puljarević in Radmila Petrović, vse fotografije Marijan Zlobec
Na tiskovni konferenci Cankarjeve založbe v Knjigarni Konzorcij so predstavili knjižne novosti Erotika Vinka Möderndorferja, Obraz Vesne Lemaić, Cimra Simone Hamer in Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih Radmile Petrović v prevodu Natalije Milovanović.
Simone Hamer
Predstavili so se Vesna Lemaić in Simona Hamer, urednika Andrej Blatnik in Sašo Puljarević. Posebna gostja je bila mlada srbska pesnica Radmila Petrović.
Erotika, nova pesniška zbirka Vinka Möderndorferja, nadaljuje avtorjevo tradicijo ljubezenske in erotične poezije. Tokrat je telesna ljubezen, ki jo upesnjuje v najnovejši zbirki, prežarjena z eksistencialnim zavedanjem, da je ljubezen tudi ali predvsem petite mort. V vsaki ljubezni, četudi je zgolj telesna, se človek sooči z minljivostjo in se zazre smrti globoko v oči. Pesnik je namenoma izbral naslov po Cankarjevi zbirki Erotika, ki je v svojem času slovela kot neprimerna.
Vinka na predstavitev svoje zbirke ni bilo, prav tako nismo slišali opravičila, ali pa da pride, a so prometne zagate prevelike, da bi lahko prišel pravočasno.
Primerjava z mladostnim Cankarjem je malo primerna, ker so se časi zelo spremenili, pa tudi zelo malo je verjetno, da bi Cankar takrat imel že kakšne erotične izkušnje, ampak je ostajal v metaforičnih dimenzijah še platonske ljubezni, kot jo je opisoval v eni najlepših ljubezenskih korespondenc na svetu – v pismih Anici Lušinovi, še prej Franji Opeki in kasneje Štefki Löfflerjevi.
Sašo Puljarević, Radmila Petrović in Vesna Lemaić
Erotika, Vinka Möderndorferja se zdi že malo antološka, ne več tako spontana, a še vedno zelo prvoosebno izpovedna, doživljajska, z nekakšnih pogledom nazaj, medtem ko se pokaže možnost prehajanja v večnost. Erotika bi bila možnost večnega življenja, če bi v to sam verjel. Globoko pa verjame v doživljajsko pristnost ljubezenskega, ne le erotičnega stika s konkretno žensko. Zdi se, kot da so nekatere pesmi vendarle nastale že pred veliko leti in da pesnik ne govori le o erotiki iz naslova, ampak imenuje svoj odnos do ljube ženske s pravim imenom – ljubezen.
Vesna Lemaić
Zgodba, ki nam jo v romanu Obraz predstavi pisateljica Vesna Lemaić, se poda v somrak, v cono nespoznavnega, ki se razpira v konkretni realnosti sodobne družbe. Roman posredno naslavlja socialno razslojenost, vprašanje gentrifikacije, turistifikacije in dostopa do stanovanj. Knjiga se spogleduje z žanrom grozljivke. Turisti so že tu, lačni mestnih zanimivosti.
Vesna Lemaić
Zakaj ne bi iz njih izvlekli denarja in popravili zamakajoče strehe? Zakaj jih ne bi povabili v prostor, v katerem naj bi strašilo, in jim tam izpulili še nekaj dodatnih evrov za spominke iz kosti? Ker se potem začnejo dogajati nepojasnljive stvari, predstavlja knjigo založba.
Vesna Lemaić
Prvič smo iz njenih ust sišali o gentrifikaciji in turstifikaciji Ljubljane, medtem ko je stanovanjska problematika stara najmanj ves povojni čas, torej že osemdeset let in pravi čudež, seveda v negativnem smislu, je večnost in nerešljivost te problematike, ko pa smo imeli v socializmu nekatera leta, ko so zgadili celo 15.000 družbenih stanovanj.
Simona Hamer in Andrej Blatnik
Turistifikcija je prijetnejša tema, ker je bila Ljubjana npr. pred 50 leti v času počitic – prazna, danes pa je polna, jutri pa bo še bolj.
Manj natančen je sklop pomenov gentrifikacije, ki v tradicionalnem pomenu govori o prilagajanju mesta tistim, ki imajo več denarja in ugleda, višjim družbenim razredom, a ne odpira bistvenega problema, iz katerih virov prihaja denar. Ljubljana v tem smislu ni čista, koliko pa je v resnici mesto kriminala, domačega in medarodnega, pa je še odprto vprašanje, zanesljivo pa v večji dimenziji, kot se da misliti, ugotoviti in kriminal sankcionirati. Ampak kaj spoh je še kriminal ?
V tem kontekstu mlada generacija ne more videti perspektive, Slovenci v primerjavi s priseljenci pa še manj.
Vesna Lemaić, Simona Hamer in Andrej Blatnik
Vesna Lemajić nekje piše o kulturi v Titovih časih svetovnega gibanja neuvrščenih s 120 državami ter s 55 % svetovnega prebivalstva. Ljubljana je postala odprto mesto za študente iz mnogih držav. Zakaj je večkrat omenjan in opisovan predsednik Tito, bi se dalo pomisliti, da je v tem pisateljičin odgovor na sedanje kar precej agresivno predstavljanje Tita kot zločinca, medtem ko se zločinskih nacističnih in fašističnih okupatorjev večinoma niti ne omenja, kot da so bili prvi množični turisti med 1941 in 1945.
Današja izkušnja mesta je v tem, da se vse seli v BTC.
Vesna Lemaić (1981) se je kot pisateljica predstavila s prvencem Popularne zgodbe (2008). Objavila je antiutopijo Odlagališče (2010), roman Kokoška in ptiči (2014) in kratkoprozni zbirki Dobrodošli (2018) in Trznil je, odprla je oko (2022). Prejela je več nagrad.
Simona Hamer in Andrej Blatnik
Osrednja protagonistka romana Cimra Simone Hamer je Mirna. Ima jih nekaj čez trideset in spada med mlade odrasle, ki so kljub neumornemu delu obsojeni na življenje s cimri. Za preživetje v vse bolj gentrificirani Ljubljani ni več dovolj obetavna akademska kariera. Da lahko pokrije najemnino in stroške, mora ob tem delati še kot turistična vodička. Ko ji cimra Laura v iskanju boljših možnosti pobegne v meko intelektualcev, Berlin, se Mirna loti iskanja nove sostanovalke. In na vratih se pojavi Carlos. Kubanski glasbenik svobodnega duha je čisto nasprotje rahlo zapete Slovenke: spontan, glasen, energičen, živahen, neredoljuben, predvsem pa zelo strasten. Mirna se ob njem začne nehote vse bolj mehčati, pravi CZ.
Pri naslovu nastane problem, saj je Cimra v bistvu edninski samostalnik ženskega spola, po vsebini pa se pokaže, da sta cimra dva: ženska in moški.
Sašo Puljarević in Radmila Petrović
V zbirki Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih Radmila Petrović neposredno in z na videz grobim slogom prinaša izkušnjo, ki jo v temeljih zaznamujejo družbene razslojenosti, družinska (patriarhalna) hierarhija, spolne neenakosti in ne nazadnje odnos med mestom in podeželjem oziroma središčem in obrobjem. Gre za ostro zbirko, kajti pesnica je dekle frajer, »ki ima nož v žepu in žico v modrcu«. Avtorica se ne izogiba nobeni temi, ampak se ostro sooča s splošno sprejetimi predstavami o enakopravnosti, družinski hierarhiji in večni, pretresljivi dinamiki vrednot med podeželjem in mestom.
Radmila Petrović
Radmila Petrović je odraščala na vasi. V boleče neposrednih pesmih v prvi osebi piše o vsem tistem, o čemer na podeželju molčijo. O družinski hierarhiji in ranah, nasilju, patriarhatu. O tišini, ki je glasnejša od krikov in udarcev. Z resnico je sesula romantično idejo podeželja in idiličnega vaškega življenja. Njene pesmi so ostre in angažirane, vendar v njih ne pridiga. Prežete so z uporom in dajejo glas vsem ženskam, ki so jih utišali.
O avtorici
Radmila Petrović (1996) je diplomirala na Ekonomski fakulteti Univerze v Beogradu, v Srbiji. Kot zmagovalka 42. Limskih večerov poezije je izdala pesniško zbirko Miris zemlje (2014), kot zmagovalka 22. pesniškega natečaja Desanke Maksimović pa Celulozni rokenrol (2015). Leta 2020 je pri založbi PPM Enklava izšla njena tretja pesniška zbirka Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih, ki se je prodala v več kot 10.000 izvodih. Njene pesmi so prevedene v angleščino, francoščino, grščino in hebrejščino.
V moji vaso so pokorne in mrtve ženske
Tega kraja v resnici nikoli nisem zapustila, nikoli se nisem preselila v to stanovanje. Zjutraj najprej razmislim, kje sem, ali se sliši košava ali šum na srcu moje mame. Praviš, lepa sem, ampak vedno nekam žalostna, kot princes krof na pogrebščini. Tudi jaz sem hotela biti cvetni list, a sem trava, ki raste iz betona, Morava, ki grozi, da se bo vsakomur izlila v čevlje. Nič te ne naredi tako močnega kot družina, v kateri otroke vzgajajo kot koruzo, pod pogojem, da preživiš. Mogoče se niti ne znam navezati na nič drugega kot na verz. Tudi ti pišeš. Meni pesmi, njej romane. Ni pomembno, raje imam poezijo. Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih, jaz pa, zakaj se tja odhaja. – Radmila Petrović
Založniški fenomen “šmeker – devojke”
Pesnica je v svojem jeziku neposredna in ostra. V pesmih ne uporablja visokoletečih besed, ne olepšuje in ne prikriva. Resnice, ki jih niza, so vsem dobro znane, čeprav o njih molčimo. S preprostim jezikom in iskrenostjo je dosegla izjemen krog bralcev, ki so njen glas vzeli za svojega. Njene pesmi bolijo, a hkrati zdravijo.
»Redko kdo danes piše s takšno močjo, neposrednostjo in občutkom za resničnost. Petrović ne moralizira – samo pove resnico. In v tem je njena največja moč.« – Teofil Pančić, Vreme
Marijan Zlobec