Celjska Mohorjeva družba je odmevno predstavila tri knjige prevodov Janeza Krizostoma. To so homilije o Matejevem evangeliju. Med ljubitelji klasične glasbe je najbolj znana Liturgija Svetega Janeza Zlatousta (op. 31) ruskega skladatelja Sergeja Rahmaninova, kot jo izvajajo najboljši ruski, pa tudi drugi svetovni zbori. Na enem izmed koncertov Festivala Ljubljana smo Liturgijo slišali v izvedbi zbora Glinka iz Sankt Peterburga. Bilo je nekaj neponovljivega.
Mozaik z likom svetega Janeza Zlatoustega
Izid vseh 90 homilij (pridig) je velik založniški in kulturni dogodek Celjske Mohorjeve družbe, ne le za vernike, ampak tudi za poznavalce starejše evropske zgodovine, raziskovalce kulturne Evrope, primerjalne analitike vsebine in stila besedil, njihove presenetljive sodobnosti, vsaj glede mnogih etičnih kriterijev, oznaki človeka kot empatičnega bitja, sorazumevajočega, pa tudi lakomnega, hlepečega po oblasti, moči in bogastvu.
Carl Heinrich Bloch – Pridiga na gori, 1877
Homilije segajo v analizo človeka in seveda primerjalnost Kristusovega življenja kot nekakšno vodilo, smerokaz, cilj življenja; skromnost, delitev premoženja z reveži, solidarnost, dela usmiljenja… Kristus nastopa v bistvu kot vzornik načina in poslanstva življenja kot takega.
Bralec bo takoj opazil izjemen pripovedni stil, kot da bi ga pisal kakšen najboljši sodobni pridigar, ali pa še boljši, čeprav je od nastanka teh homilij minilo več kot 1600 let.
Velik odmev, foto CMD
Morda si težko predstavljamo ekvivalent, ko npr. Slovenci o sebi nismo vedeli še nič.
O nastajanju prevodov je v uvodu napisal razlago urednik vseh treh knjig – vsaka ima po 30 homilij – dr. Jan Dominik Bogajat OFM. Prevajanje namreč sega že v leto 1942, ko sta Franc F. Lukman in Franc P. Omerza izdala prvih šest prevodov. Sledili so prevodi duhovnika in klasičnega filologa Antona Čepona, ki je doktoriral iz klasične filologije leta 1925 na Dunaju. On je prevedel skoraj polovico Krizostomovih homilij o Matejevem evangeliju, a so leta 1945 njegovi prevodi ostali v rokopisu. Vseh so našli kar 41. Njegov prevod je bil tako dober, da ni potreboval popravkov. S pretipkavanjem rokopisa so začeli leta 2002 v okviru predmeta Patrologija na Teološki fakulteti in pod vodstvom profesorja dr. Mirana Špeliča. Nekaj so jih objavili, a se je sistematično delo na celoti in z željo po objavi celote začelo pred nekaj leti. Rezultat je sedaj tu v treh knjigah. Kazala so zelo natančna in iz vsake homilije nakažejo še osrednjo temo, npr. Homilija 20 ima še oznake: Zlo hinavščine, Vrlo ravnanje brez razkazovanja, Preziranje bogastva, Človekov zaklad, Duh, oko duše, Boljši način varovanja bogastva, Obnašanje bogatih, zagrnjenih v temo, Kristusova luč osvobaja pohlepa po bogastvu, Bodite pripravljeni na dan sodbe. To so dodani uredniški mednaslovi, ne pa avtorski.
Dr. Matej Hriberšek je poudaril, da je grščina v homilijah izredno prečiščena, tako da je glede na stil in retorične prijeme lahko dobil naziv Zlatousti
Iz spremnih podatkov je razvidno, kdo je kaj prevedel in katera mednarodna izdaja je bila temelj, to pa je bila že kritična Fieldova izdaja iz let 1838 – 1839.
Za celovit slovenski prevod homilij je bilo potrebih 80 let. Ta harmonija raznolikih prevodov kar šestih prevajalcev se morda niti ne bo opazila.
Prevajalci: Jan Dominik Bogataj, Blaž Božič, Anton Čepon, Matej Hriberšek, Tomaž Potočnik, Sergej Valijev.
Janez Krizostom oziroma Zlatousti (ok. 347–407), eden izmed štirih velikih grških cerkvenih očetov, velja za največjega govornika krščanske antike. Rojen v premožni družini v Antiohiji na Orontu je prvo izobrazbo prejel od matere, nato pa postal učenec slavnega poganskega retorika Libanija in študiral teologijo pri Diodoru, bodočem škofu Tarza.
Sergej Valijev in Blaž Božič
Kot varovanec škofa Meletija je Janez šest let živel strogo asketsko življenje v goratih meniških naselbinah v bližini Antiohije, nakar je bil leta 381 posvečen v diakona, leta 386 pa v duhovnika. Škof Flavijan mu je zaradi njegovih govorniških sposobnosti pri tem naložil posebno zadolžitev: pridiganje.
Dr. Matej Hriberšek, dr. Miran Špelič, dr. Tanja Ozvatič, foto CMD
V desetih letih intenzivnega delovanja v Antiohiji je ustvaril impozanten opus svojih homilij, ki danes šteje okrog 600 enot, s čimer si je že zgodaj prislužil nadimek »Zlatousti« (gr. Χρυσόστομος, Krizóstom). Leta 398 ga je cesar Arkadij prisilil, da je zasedel škofovski sedež v Konstantinoplu, a je kmalu postal žrtev dvornih spletk in pretrpel mnogo nasilja, preden je umrl v izgnanstvu 14. septembra 407.
Predstavitev treh knjig Janeza Zlatoustega, foto CMD
Janeza Zlatoustega so vojaki zgrabili 16. aprila 404, na Veliko soboto, ko je čakalo na krst 3000 katehumenov, ter ga na silo odpeljali; najprej mu je bil določen za izgnanstvo Kukuz v gorati južni Armenij. Še istega leta v oktobru je nenadoma umrla cesarica Evdoksija. Naslednje leto so Kukuz napadli razbojniki in ga požgali. Komaj se je rešil in se zatekel k bližnjemu škofu v trdnjavo Arabiz. Tu je zvedel, kako si papež prizadeva, da bi mu prek nove sinode vrnil čast in škofovski sedež.
Izjemen prevajalski potencial iz starogrškega jezika
Njegovi sovražniki pa so le dosegli, da bi moral naprej v izgnanstvo v mesto Pityus, vendar je umrl na poti v Komani blizu Črnega morja 14. septembra 407; naslednje leto je umrl tudi neodločni cesar Arkadij. Njegov sin Teodozij je javno obžaloval storjeno krivico in dal svetnikove ostanke z vso častjo prepeljati v Carigrad ter pokopati v carigrajski cerkvi svetih apostolov.
Vrnitev relikvij svetega Janeza Zlatoustega v Carigrad, v cerkev svetih apostolov
Njegove relikvije so sredi 8. stoletja prepeljali v Rim in jih slovesno pokopali v Baziliki svetega apostola Petra v Vatikanu.
Knjiga oziroma vse tri so izšle v zbirku Cerkveni očetje XXVI.
Trije prevajalci
Marijan Zlobec