Na 73. Ljubljana Festival se je vrnila opera Tosca Giacoma Puccinija. Tako kot pred kratkim z Ano Netrebko in Jusifom Ejvazovim, ko smo poslušali nekaj njunih arij iz več Puccinijevih oper, je bila tokrat na celovečernem programu le opera Tosca, izvedena koncertno z izborom najboljših arij in duetov ter še z opernim zborom. Glavno vlogo Tosce je interpretirala sopranistka Sondra Radvanovsky, basbaritonist Sir Bryn Terfel je bil baron Scarpia, pri tretjem solistu pa je dobesedno čez noč prišlo do spremembe: tenorist Jonathan Tetelman naj bi bil Cavaradossi, a je prav v Ljubljani, ko je že bil na pripravah za nastop, zbolel in ostal brez glasu. Čez noč je Darko Brlek za nastop pridobil svetovno nastopajočega, pri nas sicer še neznanega britansko – italijanskega tenorista Freddia De Tommasa, ki je dopoldan priletel iz Londona.
Freddie De Tommaso, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Koncert je vodil dirigent Modestas Pitrėnas, nastopil pa je Simfonični orkester SNG Maribor, Saša Olenjuk, koncertni mojster, pel je Zbor Opere SNG Maribor, Zsuzsa Budavari-Novak, zborovodja.
Program je bila samo Tosca Giacoma Puccinija v koncertni izvedbi
Študij francoščine in italijanščine, ki se ga je lotil, ga ni prepričal in se je nato odločil za veliko intenzivnejši pouk petja.
Leta 2013 se je pridružil Kraljevi glasbeni akademiji, kjer je pri svojem takratnem učitelju Marku Wildmanu prejemal pouk baritonskega razpona, preden je ugotovil, da je tenorski razpon bolj primeren za njegov glas. Tako je lahko zaključil vse stopnje šole, vključno z letom specializacije iz operne umetnosti.
Leta 2018 je zmagal na tekmovanju ter prejel nagrado Placido Domingo za tenorja in nagrado Verdi na mednarodnem tekmovanju Francesc Vinas v Barceloni. Nato se je udeležil programa usposabljanja za mlade pevce na Salzburškem festivalu in nato v studiu Bavarske državne opere, kar mu je omogočilo nastop na odru v nekaj manjših vlogah v predstavah, ki so bile takrat uprizorjene v Münchnu, kot je bil huzar Vasilij v Mavri Igorja Stravinskega leta 2019.
Freddie De Tommaso in Sondra Radvanovsky v Cankarjevem domu
Po diplomi na Kraljevi akademiji za glasbo in nato v Opernem studiu Bavarske državne opere leta 2019 je De Tommaso vstopil na operno sceno kot Cassio v Otellu v Kraljevi operni hiši in Ismaele v Nabuccu v Nizozemski nacionalni operi.
Nato je pri 27 letih odprl sezono 2020–21 v Dunajski državni operi kot Pinkerton z novo produkcijo Madame Butterfly.
Tommaso je kot Cavaradossi pel v operi Santa Fe na svojem ameriškem debiju. Bil je Don José v Carmen, Alfredo v Traviati in Cavaradossi v Tosci v veronski Arena di Verona. Nastopil je kot Macduff v operi Macbeth v Dunajski državni operi; kot Alfredo v Traviati v Državni operi Berlin in Bavarski državni operi v Münchnu. V Nizozemski nacionalni operi je pel v Verdijevem Requiemu.
Freddie De Tommaso
Med njegovimi vrhunci sezone 2025/26 so Rodolfo (La Bohème) v Metropolitanski operi, njegov prvenec kot Rodolfo v novi produkciji Luise Miller v Palau de les Arts Valencia in Dunajski državni operi, Cavaradossi v Pariški operi in Nemški operi Berlin, Pollione v Državni operi v Berlinu in Don José v Dunajski državni operi.
V Ljubljano je, kot rečeno, prišel iz Londona, kjer bo 11. septembra skupaj z Ano Netrebko pel na premieri Tosce v Kraljevi operi Covent Garden. Kot mi je povedal po koncertu v Ljubljani, mu je takojšen odhod v Ljubljano za nastop v neznanem mestu in na festivalu svetovala prav Ana Netrebko. Podrobnosto pa ne vem.
Teh nekaj dodatnih informacij je potrebnih za razumevanje vseh hudo dramatičnih okoliščin ljubljanske Tosce, ki se je končala s stoječimi aplavzi in ovacijami. Izjemno veseli so bili tudi vsi nastopajoči, ker se jim je večer tako sijajno posrečil kljub dramatičnim okoliščinam, ki so jih prvi in najbolj občutili le sami.
Ljubezen in ljubosumje
Ob koncu 19. stoletja je italijanska opera živela v senci Giuseppeja Verdija, podobno kot je bilo v Nemčiji težko preseči Richarda Wagnerja. Oba sta postopoma opuščala tradicionalne glasbene točke, a vsak po svoji poti: Verdi je ostal zvest melodiji, Wagner pa je stavil na simfonično razvijanje in prepletanje motivov.
Prav Verdijeva pozna dela so postavila temelje novi generaciji italijanskih skladateljev, ki je pripeljala opero do skrajnosti verističnega izraza.
Tematike so segale od ljubezni in domovine do prizorov nasilja, mučenja in erotičnih obsesij. Pod vplivom naturalizma je italijanski verizem iskal realizem in socialno kritiko, Giacomo Puccini (1858–1924) pa je iz tega prevzel predvsem intenzivno emocionalnost in dramski eksces, medtem ko ga naturalistična teorija okolja in dednosti ni posebej pritegnila.
Ljubosumje je poraženo
Preboj mu je prinesla opera Manon Lescaut (1893), v kateri je združil Wagnerjev sistem vodilnih motivov (označevalcev oseb, predmetov in stanj) s prvenstvom italijanske melodike. Toda v nasprotju z Wagnerjem motivov ni razvijal simfonično, temveč jih je uporabil kot melodično gradivo.
Tako je bil njegov slog nemudoma prepoznaven in izjemno učinkovit. Kritiki so bili sicer razdvojeni; nekateri so ga imeli za legitimnega Verdijevega naslednika, drugi pa ga sploh niso jemali resno. Še danes je predmet polemik. (Iz programa Jana Prepadnika)
Recondita armonia
Koncert se je začel pravzaprav drugače, kot teče zaporedje prizorov v Tosci; s Cavaradossijevo arijo Recondita armonia, v kateri se je na odru takoj prikazal neznani tenorist Freddie De Tommaso. Njegova odrska in glasovna prezenca je takoj pokazala tako rekoč popolno identiteto vloge in glasu, polnost izpovedi, čist, barvno zaokrožen glas, z rahlimi dramatičnimi poudarki, ki pa jih zna stopnjevati in pripeljati do končnega zaželjenega vtisa. V sami dramski igri tu še ni potrebe po eksponiranosti.
V ozadju se prepletajo zgodovinska dejstva, v ospredju pa je osebna drama: slavna pevka Floria Tosca, slikar Cavaradossi in cinični baron Scarpia utelešajo konflikt ljubezni, umetnosti, politike in nasilja. Opera sicer sledi veristični modi z brutalnimi prizori, vendar Puccini opusti socialno kritiko in dogajanje oblikuje kot melodramo, kjer se v središču znajde ljubezenska intriga.
Kar Tosco loči od številnih drugih del obdobja, je skladateljevo obvladovanje glasbenega stavka. Orkester ni zgolj spremljava, temveč nosilec napetosti, saj njegova zvočna barvitost, drzne harmonije in ritmična ostrina ustvarjajo ozračje, ki pripomore k izraziti čustveni plasti zgodbe.
Opera je prepredena z reminiscenčnimi motivi; skoraj vsak lik in dogodek imata svojo melodično oznako, ki se vrača in preoblikuje. Iz njih izhajajo najbolj znani trenutki, med njimi Toscina izpoved Vissi d‘arte, vissi d‘amore, Cavaradossijeva otožna arija E lucevan le stelle in Scarpijev demonizirani Te Deum.
Njena trajna moč izvira iz Puccinijeve sposobnosti, da je dramaturško učinkovitost združil z napeto in barvito glasbeno govorico, in prav ta spoj ji je zagotovil trajno mesto v repertoarju. (Iz programa).
Čeprav Scarpia v cerkvi ne najde ne košare s hrano in ne pahljače, je igra Bryna Terfla izjemno sugestivna, psihološka, glasno razmišjanje smiselno, izda napako, češ da so beg političega jetnika naznanili s topovi, ki jih v zaodrju sicer nismo slišali, čeprav bi jih praktično lahko. Tu je Puccini prepričljiv, ker razkriva osebnostno večplastnost, ki se v drugem dejanju še poglobi in pripelje do dramatičnega vrhunca.
Ni paradoks, da v cerkvi pride do Te Deuma na koncu prvega dejanja, kar je sijajna operna dramaturgija, ker je monolog Scarpie v bistvu skrajno blasfemičen. Puccini da vedeti, da Boga, ki bi zunanje vplival na trenutno kazoči se svet, absolutno ni in je njegov podaljšek lahko samo zemeljska oblast kot bog na zemlji.
Te Deum, z omenjeno arijo Scarpie je bil v izvedbi ne ravno velikega zbora iz Maribora naravnosr fascinanten. Zvenel je dramatično, vokalno čisto, glasovno barvno izravnano, kot vlito, kompaktno. Vse je presenetil, verjetno pa so sami, ki so bili do tu seveda vsi že na odru in so spremljali dogajanje s tremi velikimi solisti, maksimalno navdahnjeni. Ne posreči se vsakemu zboru, da ima v dobrem tednu dva nastopa s tolikimi slavnimi, da ne rečem legendarnimi pevci. Dobiš jih kot darilo z neba.
Orkester in Zbor SNG Opere in baleta Maribor
Logično je bilo, da se je tu prvi del koncerta končal.
Drugo dejanje Tosce je bilo prav tako zelo spretno aranžirano, tako da je Scarpia obvladal prostor in ni bilo potrebno imeti še nekaj ostalih moških, a se je iz ozadja slišal nek glas kot odgovor. Tosca è un buon falco!, arija Scarpie je poglobila njegovo percepcijo situacije, tako na zunanji dogajalni ravni, še bolj pa na notranji, seveda najbolj erotični, povezani s položajno situacijo in mentaliteto: če sem oblast, si lahko privoščim vse, predvsem seks z lepo žensko, za katero vem, da je zaljubljena v drugega, ki pa ga imam kot izdajalca ravnokar zaprtega, a krivde ne prizna. Puccini je tu psihoamalitik, a je v izvedbi manjkal delček, ko Tosca poje v drugem prostoru in se sliši orkestrska spremljava s solo flavto. Tega ni bilo.
Grozen pogled Scarpie v interpretaciji Bryna Terfla
Sledi arija Ella verrà, spet glasno razmišljanje Scarpie, da bo Tosca, ki ji je poslal po kurirju povabilo, naj pride k njemu, zares prišla, in to spričo ljubezni do Maria, kar pa bo njegov največji užitek.
Zaradi ljubezni do svojega Maria se bo predala Scarpiejevemu užitku. Takšna je najgloblja ljubezen, takšna je najgloblja beda. Nasilno osvajanje ima močnejši okus kot sladkobna privolitev, poje Scarpia. Hrepeni po novi izkušnji s čedno žensko, ki si jo sam želi nasititi in jo nato vreči stran ter se obrniti k novi vabi. Scarpia poje, da je Bog ustvaril raznolike lepote in raznolika vina … Želi okusiti čim več božanskih del!
Scarpia že misli, da je zmagal
Tu je Puccini v resnici psihoanalitik in še bolj sodoben, zadošča če se ozremo kamorkoli naokrog.
Ta interpretacija Bryna Terfla ostaja antološka. Pevec je izjemno markantna figura, postava z vsemi določnimi reakcijami, gestikulacijo, izrazom, hojo ali premikanjem po odru, odlično italijansko dikcijo, s hipnimi dramatičnimi spremembami, kot jih povzroča politični ego, osvajalski karakter, skratka s celostno monumntalno pojavnostjo. Arija Tosca je dober sokol! se nadaljuje z monologom Scarpie, kako njegovi lovski psi ob tej uri lovijo svoja dva plena! Jutri ob zori bo videl Angelottija in čednega Maria, kako visita obešena. Prizora s Sciarronejem v konkretni obliki na odru ni bilo, a je bil vseeno zapet in sporočilo Tosci poslano.
Tu je bila še sijajna arija Ha più forte sapore.
A se odpira problem avtentike koncertne izvedbe Tosce in vprašanje, ali ne bi že med samimi solisti Mariborske opere z lahkoto našli pevce majhnih, a tu manjkajočih vlog v Tosci ? V tretjem dejanju prelepa izpoved pastirčka.
Kaj naj Tosca naredi ?
V Tosci, ki po svoji odpeti kantati takoj pride, naravnost izzove enakovrednost dialoga, potem pa dvom, stisko, upor, hipni zlom z izdajo skrivališča pobeglega zapornika, Mariov prihod s slavno ario Vittoria, ko izve za Napoleonovo zmago in Melasov beg, spoznanje Toscine izdaje…
Vrhunski je bil duet o ceni, a kot veste, lepa ženska nima cene, lahko pa si jo sama postavi, najraje tako, da se poroči. Ampak s tistim, ki si ga sama izbere, ne pa vda moškemu s pozicije oblasti za en večer, kar pa bi bila v Tosci itak dvojna izdaja ali prevara.
Arija Vissi d‘arte, vissi d‘amore
Tu nastopi vrhunski interpretacijski problem dvojnega zavajanja ali laži. Tosca in Scarpia se skozi laž približujeta in oddaljujeta, spreminjata lege, položaj, kretnje, vse do kar malo drznega objema, izvijanja iz njega.
Zaslišanje Cavaradossija Dov‘è dunque Angelotti? je bolj v dramaturški funkciji, saj Scarpia ve, da ga bodo slej ko prej, če ne celo zelo hitro našli.
Ampak Tosca se je svojemu Mariu zlagala, kar je zanjo še bolj tragično, ker njeno laž zapoje sam Scarpia: Nel pozzo del giardino. Tu je bil Bryn Terfel sijajen ali totalna baraba, ženske bi rekle prasec. Cavaradossi svojo Tosco v efektu prekolne: Maledetta!
Bryn Terfel s sijajnim izrazom, a Tosce ne prestraši
Občinstvo je bilo tu kot začarano; intenziteta odrskega dogajanja je bila skrajno napeta in doživljajsko močna, spontana, strastna, prepirljiva, a od tu se nenadoma in v sijajni Puccinijevi zgradbi operne vsebine dvigne najbolj pretresljiva arija Vissi d‘arte, vissi d‘amore, ki jo je sopranistka Sondra Radvanovsky odpela z neverjetno dramsko močjo, niansami, strastjo, prošnjo po odrešitvi, vokalno dinamiko, ki je segla v dvorano. Ta je reagirala z nekaj minutnimi aplavzi na odprti sceni.
Tu se odpre vprašanje, ali glasba že napoveduje razplet, kot se zdi nemogoč ? Glasba, ki odveže Tosci vso krido ? Ona ne ve, glasba pa ?
Nell’ora del dolore, perché, perché Signore, perché me ne rimuneri così?
Nadaljevanje je bilo izjemno zanimivo že s pričakovanjem, kako se bo tisto, kar vsi poznamo, na koncertnem odru zgodilo. In se je več kot odlično. Toscin Non toccarmi, demonio! T’odio, t’odio, abbietto, vile! je v konfliktu s Scarpio zgolj začetek.
Tosca spozna, da se je v sekundi spozabila in izdala skrivnost lokacije pobeglega zapornika
Puccini je bil v teh opernih trenutkih verjetno kar precej osebno ali avtobiografsko izkustven, če pomislimo na pestrost, a skrivnostnost njegovega ljubezenskega življenja, še prej miselnih in načrtovanih priložnosti, ki si jih sam v sebi ni cenzuriral.
Dirigent Modestas Pitrėnas je bil odličen
Močan je bil prizor s pismenim dovoljenjem, ki ga je Scarpia dal Tosci, da lahko s svojim Mariom svobodna pobegneta. In potem Tosca v tretjem dejanju v resnici misli, da sta rešena. A to je zgolj past in ničvreden papir. Zanimivo pa je, da Scarpia Tosci poje, da bosta oba upornika obešena, v nadaljevanju pa o “milejšem” ali bolj častnem streljanju.
Razplet se začne s Scarpiejevim Finalmente mia, a Tosca od nekje (na odru), se zdi kot da najde nož in barona večkrat zaštiha, kot je nekoč bila znala Maria Callas Tita Gobbia v Parizu. Naša gostja etako imela dovolj inspiracije, a si je najprej in predvsem sama ustvarila situacijo, dramsko močno, čeprav na odru golo koncertno,a to v resnici sploh ni bil koncert, amlak operno – gledališka predstava. Logično, da je zaboden Scarpia, ki pa ni čisto takoj umrl, moral slišati še Toscino prekletstvo: Questo è il bacio di Tosca!
Tosca zabode Scarpio
Te kri duši? (Scarpia se zaman trudi in poskuša vstati, oklepajoč se kavča) In ubila te je ženska! Toliko si me mučil! … Ali še slišiš? Govori! … Poglej me! … Jaz sem Tosca! … Oh, Scarpia!
In Scarpia: Na pomoč, na pomoč! (sopiha) Umiram! Tosca:Umri, prekleti! Umri, umri! (Scarpia ostane tog). Mrtev je! Zdaj mu odpuščam!
Sledi še Toscin govorni del: E avanti a lui tremava tutta Roma!
Scenski opis v libretu je zelo natančen. Ne da bi odmaknila pogled s Scarpijevega trupla, gre k mizi, vzame steklenico vode in vanjo namoči prtiček ter si umije prste. Nato si pogladi lase in se pogleda v ogledalo. Nato na mizi išče varovalno pismo, a ga ne najde. Spomni se varovalnega pisma … išče ga na mizi, a ga ne najde; ponovno išče in končno zagleda varovalno pismo v Scarpijevi zgubani roki. Dvigne Scarpijevo roko, ki jo nato mlahavo spusti, potem ko mu odstrani varovalno pismo, skrito v prsih. In ves Rim se je tresel pred njim! Namerava oditi, a obžaluje, gre po dve sveči na polici na levi in ju prižge v svečniku na mizi, nato pa ga ugasne. Prižgano svečo postavi desno od Scarpijeve glave. Drugo svečo postavi na levo. Ponovno se ozre naokoli in ko zagleda križ, ga gre s stene sneti in religiozno vznesena poklekne ter ga položi na Scarpijeve prsi. Vstane in zelo previdno odide ter zapre vrata za seboj.
Na odru Cankarjevega doma ni manjkalo ravno veliko, da smo vseeno lahko začutili polnost prizora.
Takega ne bomo doživeli nikoli več in občinstvo je to s hvaležnostjo nagradilo.
E lucevan le stelle, arija Cavaradossija iz opere Tosca
Tretje dejanje Tosce je neposredno sledilo drugemu brez odmora, sicer bi morali vsi še enkrat iz dvorane. Žal nismo slišali petja pastirčka, ampak takoj le Tosco, na vrhu Angelskeha gradu, ki si ga ob obisku Rima lahko ogledate, na primer od spodaj, da vidite, kje je skočila Tosca v svoj plementi dokončno ljubezenski samomor.
Uvodna arija je bila Cavaradossijeva E lucevan le stelle. Tu se je tenorist Freddie De Tommaso izkazal kot avtentični interpret s sijajnim glasom, ki obsega tako lirska kot dramska mesta, čustveno izpoved, predsmrtne slutnje, spomin na poljube, a zavedanja bližnje smrti. Moje sanje o ljubezni so za vedno izginile. Ura je minila in umiram v obupu! In umiram v obupu! In še nikoli nisem ljubil življenja tako zelo, življenja tako zelo. Doživetost interpretacije je bila izjemna in občinstvo je spet reagiralo z zelo dolgim aplavzom in ovacijami na odprti sceni, le da kakšno sekundo krajše kot poprej za Tosco.
Sledi duet Tosce in Cavaradossija Ah! Franchigia a Floria Tosca, v kateri Tosca Mariu sporoči, da je Scarpia mrtev, in se zdi, da so še možnosti rešitve, še posebej, ker ima Tosca v rokah dovoljenje za odhod. Scarpijev ukaz pa je bil, da naj izvedejo postopek na simuliran način, kot so ga bili izvedli pri grofu Palmieriju.
Angažma slehernega glasbenika
Bryn Terfel je na tiskovni konferenci povedal, da je bil baron Scarpia preveč oblastniški, da bi dovolil lažno eksekucijo Cavaradossija in s tem njegov pobeg. Si je pa možno razložiti, da je Puccini gledalce svoje opere hote zavedel, da ne bi mogel pričakovati pravega razpleta opere v tretjem dejanju.
Arija Tosce Com’è e lunga l’attesa je izjemno dramatična, ker že sledi streljanju in Tosca misli, še več, naravnost prepričana je, da je bil Mario ustreljen z lažnimi naboji.
Snidenje in Toscini napotki Cavaradossiju, kako naj pade
Modestas Pitrėnas je eden vodilnih litovskih dirigentov, od leta 2015 umetniški vodja in glavni dirigent Litovskega nacionalnega simfoničnega orkestra, od leta 2018 pa tudi Simfoničnega orkestra v St. Gallnu. Pred tem je vodil Latvijsko narodno opero in Simfonični orkester Kaunasa. Nastopil je v nekaterih najuglednejših evropskih opernih hišah, med drugim v Varšavi, Berlinu, Düsseldorfu, Kölnu, Moskvi in Helsinkih, ter dirigiral repertoar od Giuseppeja Verdija, Richarda Wagnerja in Giacoma Puccinija do sodobnejših del. Leta 2003 je zmagal na tekmovanju Grzegorza Fitelberga v Katovicah, za svoje delo pa prejel najvišjo litovsko kulturno nagrado in več priznanj v Latviji. Kot profesor poučuje dirigiranje na Litovski akademiji za glasbo in gledališče.
Modestas Pitrėnas
Ameriško-kanadska sopranistka Sondra Radvanovsky je specialistka za italijansko opero 19. stoletja in velja za eno vodilnih interpretk belcanta, verizma ter junakinj Giuseppeja Verdija. Nastopila je v Metropolitanski operi v New Yorku, Kraljevi operni hiši v Londonu, milanski Scali, Velikem gledališču Licej in številnih drugih uglednih gledališčih. Na koncertnih odrih je sodelovala z največjimi orkestri in dirigenti, kot sta James Levine in Zubin Mehta. Njena diskografija obsega albume pri založbah Delos, Pentatone in Warner Classics; med novejšimi izstopa posnetek Turandota z Jonasom Kaufmannom pod taktirko sira Antonia Pappana. Na poletnem festivalu je že nastopila v sklopu 71. edicije skupaj s Piotrom Beczało, s katerim sta izvedla izbor arij.
Čeprav jo nekateri predstavljajo kot ameriško – kanadsko pevko, drugi kot ameriško, ker je bila rojena v ZDA, je v resnici hčerka češkega očeta in danske matere.
Sondra Radvanovsky in Darko Brlek
Valižanski basbaritonist sir Bryn Terfel je po zmagi na tekmovanju BBC Cardiff Singer of the World leta 1989 stopil na mednarodno pot, ki ga je hitro popeljala na vodilne odre, med njimi Metropolitansko opero v New Yorku, Kraljevo operno hišo v Londonu in Dunajsko državno opero. Njegov repertoar obsega vloge Wolfganga Amadeusa Mozarta, Giuseppeja Verdija in Richarda Wagnerja, posveča pa se tudi sodobnejši glasbi, recitalom in koncertantnim programom. Posnel je številne plošče z opernimi arijami, samospevi, muzikali, valižanskimi pesmimi in sakralno glasbo, ki so izšle pri založbi Deutsche Grammophon. Leta 2017 je bil odlikovan z viteškim nazivom, leta 2023 pa je nastopil z zborom Westminstrske opatije ob kronanju kralja Karla III.
Orkester
Marijan Zlobec
En odgovor na “Koncertna Puccinijeva Tosca s tremi izjemnimi solisti”
[…] Koncertna Puccinijeva Tosca s tremi izjemnimi solisti […]