Smo sredi pestrega in dinamičnega dogajanja: številnih vodstev po mnogih lokacijah 35. mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani. Nastal je pred sedemdesetimi leti kot prva velika jugoslovanska mednarodna likovna manifestacija, zato ni bilo presenetljivo, da ga je že leta 1955 ali takoj obiskal sam predsednik Josip Broz Tito. Objavljena je bila fotografija, kako Tita in Jovanko na stopnicah Moderne galerije sprejema direktor Zoran Kržišnik. Te fotografije v katalogu ob predstavitvi zgodovine bienala kajpada ni. Oportunizem je danes prevelik.
Tivolski grad na odprtju 36. mednarodnega grafičnega bienala, vse fotografije Marijan Zlobec
Je pa presenetljivo, da se Tita danes vsi bojijo, kaj šele neuvrščenih držav, ki so s svojo razsežnostjo odprle jugoslovanski, in seveda slovenski, grafiki pot v svet, ne le na Japonsko, ampak povsod po Južni Ameriki, ZDA, Aziji, Afriki, vse do Avstralije in Nove Zelandije.
O zgodovini Ljubljanskega mednarodnega grafičnega bienala je izšlo več knjig, med njimi dr.Brede Škrjanec.
Spomenik Zorana Kržišnika
Danes ni od vsega tega svetovnega grafičnega razkošja v Ljubljani ostalo nič, razen enega g – ene same grafične umetnice. Če bi nekoč Zoranu Kržišniku rekel, da bo prišel čas, ko bomo v MGLC ob vhodu v razstavišče v prvem nadstropju ugledali lutkovno leseno instalacijo Silvana Omerzuja – in to ravno tam, kjer se je bil nekoč po otvoritvi grafičnega bienala za nekaj minut usedel govornik Stane Dolanc, namesto svetovne grafike, bi me poslal v Polje. (Mimogrede: Dolanca sem videl tudi v Moderni galeriji in Galeriji Riharda Jakopiča, Janeza Janše pa nikoli).
Vodeni ogled s predstavitvijo razstave nasproti Mestne galerije
Kontrarevolucijo po smrti Zorana Kržišnika so v protigrafični akciji izvedle ženske, večinoma zafrustrirane umetnostne zgodovinarke z ambicijami, da bi v hipu presegle mednarodno razsežnost delovanja ustanovitelja bienala. Kako so te ženske v nadaljevanju ali v zadnjih dvajsetih letih delovale, mi tu ni treba razlagati, saj jih ni več, so šle stran oziroma so že pozabljene, razen da so s svojim grebatorstvom grafičnemu bienalu povzročile nepopisno in trajno škodo.
Razstava v Mestni galeriji
Mednarodni grafični bienale ima svoj statut, ki jasno pove, kaj ta manifestacija je. To, kar danes dovoljujeta kulturna ministrica dr. Asta Vrečko, ki sicer izhaja iz umetnostnozgodovinskih krogov in se je v svojem otvoritvenem nagovoru izogibala besedi grafični, ampak ji je šel iz ust le bienale kot tak, in načelnica Oddelka za kulturo MOL mag. Mateja Demšič, je kaznivo dejanje.
Iz uvodnika direktorice MGLC Nevenke Šivavec sledi, da je grafični bienale ohranil svoj zavezujoči pridevnik grafični, ne pa vsebine same.
“Vse do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja je izbor umetniške grafike na Bienalu temeljil na principu nacionalnih predstavitev, na začetku novega tisočletja pa je, po vzoru številnih obstoječih in novih bienalov, ki so vznikali kot posledica globalizacije, decentralizacije in dekolonizacije, preoblikoval svoj format in estetske kriterije ter prerasel v tematsko razstavo, ki je z vsako novo izvedbo zaupana drugemu kuratorju, v zadnjem obdobju tudi umetniku ali kolektivu. Grafični bienale Ljubljana se je v novem tisočletju dejavno odzival na sočasno umetnost ter na preobrazbe sveta umetnosti in njegovih institucij; v zahtevnem okolju globalnih umetnostnih institucij in manifestacij se mu je uspelo obdržati brez prekinitve vse do danes.”
Ironija je, da Šivavec govori v množini in kot plebiscitarno odločitev kršenja vsebine grafičnega bienala z dodelitvijo umetniškemu vodji ali kuratorju popolnoma proste roke; kakšno vsebinsko in kuratorsko izborno držo bo zavzel do preteklosti bienala, kako bo vključil lokalno umetniško sceno in njeno specifiko in predvsem, kako bo z medijem razstave upravičil svoj privilegij in odgovornost izbiranja najpomembnejših umetnikov danega trenutka. Če je bil ves čas grafični bienale prikaz stanja grafične umetnosti po svetu, z udeležbo umetnikov iz 60 držav, je “zdaj predvsem nepredvidljiva razstava velikega formata na različnih prizoriščih, ki v lokalni prostor prinaša nova, presenetljiva umetniška dela, drugačne estetike in ideje, ki umetnike in občinstvo zapletajo v polemične dialoge.”
Če je bil pravi grafični bienale panorama demokracije in nacionalne svobode ter primerljivosti, je postal v demokraciji diktatura posameznika in nosilne kulturne ustanove.
Nevenka Šivavec v Galeiji ISIS
Ironija je, da je tiho grafični oddelek ALOU, pa tudi znani slovenski grafiki, kolikor so še živi, na čelu z devetdesetletnim akademikom Andrejem Jemcem ali pa precej mlajšo Zoro Stančič, ki je pred kratkim imela svojo pregledno razstavo v Mestni galeriji, a se z najboljšimi slovenskimi grafiki ne more primerjati.
Ljubljanska grafična šola je ustvarila skupaj vsaj 10.000 grafik in je kot taka med največjimi kulturnimi umetniškimi grafičnimi dediščinami na svetu. Morda imajo v istem času več grafik samo še Japonci, ki pa so bili na ljubljanskih bienalih najbolj zaželjen gost, podobno kot ZDA.
Ironija je tudi, da v pritličju MGLC na levi strani deluje grafična delavnica z različnimi grafičnimi stroji, ki umetnikom in študentom omogočajo grafično ustvarjanje v različnih tehnikah, kot so se jih študenti ALU nekoč bili učili že od Božidarja Jakca dalje. To delavnico sem si lani ogledal, ker so v njej delali ali ustvarjali. Ideja delavnice, tako kot umetniške rezidence – za umetnike grafike, je bila izrecno Kržišnikova. Rezidenca je sedaj sicer urejena v Švicariji in je dodelitev rezidence ena izmed nagrad bienala. Grafična delavnica je v času grafičnega bienala za vse obiskovalce MGLC – zaprta.
Tretja ironija je, da je propadel Slovenski grafični bienale v Novem mestu, ki ga je ves čas vodil slikar in grafik, profesor na ALU Branko Suhy, ki ima mimogrede rečeno več svojih grafik v dunajski Albertini kot v MGLC. Kam je izginilo več kot petdeset tam prisotnih slovenskih grafikov, kdo jih je “ubil” ?
Četrta ironija je, da sam MGLC ne deluje po svojem ustanovnem aktu in vsebini, kot je bila določena že v času obnavljanja Tivolskega gradu po načrtih arhitekta Sergeja Pavlina in ko je bil ljubljanski župan Marjan Rožič.
Bile so velike težave, ker je bilo treba tedanje družine, ki so prebivale v Tivolskem gradu, preseliti in zanje najti nadomestna stanovanja. To je trajalo več let.
Peta ironija je, da so nekateri umetniki svoje celovite grafične opuse zapustili drugim ustanovam na likovnem področju, kot Bogdan Borčić Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Dolenjskem, Marjan Pogačnik in Bojan Kovačič Narodni galeriji v Ljubljani, Božidar Jakac Jakčevemu domu v Novem mestu…
Šesta ironia pa je, da se danes čisto vsi samo še sprenevedajo, da ne rečem lažejo. Poiščejo nekega zunanjega kuratorja in nanj zvrnejo vso svojo odgovornost in krivdo.
Slovenski lutkar Silvan Omerzu se na bienalu pokaže kot najbolj provokativen; kdo so ti trije v resnici ?
Statistika dosedanjih mednarodnih grafičih bienalov, ki pove, da je v Ljubljani ves ta čas sodelovalo in gostovalo nad 9000 umetnikov iz 122 držav, prav tako zamolči, da so to v 99 % bili grafiki, ne lutkarji, kot Silvan Omerzu, ali celo Svetlana Makarovič s svojo Žogico Marogico in pesmijo, naslikano na levi steni ob vhodu v Mestno galerijo, in eno v prvi dvorani Moderne galerije. Ampak kot avtorice je v katalogu ni.
Avla Mestne galerije
Če bi mi dali na voljo milijon možnih imen, da uganem, katera dva umetnika sta prisotna na grafičnem bienalu, ne bi uganil omenjenih dveh. To enostavno ni možno. Je slabše kot loto.
A smo mi vsi voli ?
V tekstu o zgodovini Mednarodnega grafičnega bienala vLjubljani med drugim lahko preberem:
“Bienale je svojo razstavno in selekcijsko politiko več ali manj uspešno vodil vse do leta 1991, ko je z razpadom Jugoslavije prišlo tudi do krize največje likovne prireditve v Ljubljani. Prireditev se je naslednje desetletje borila s kritikami in sesedanjem celotnega sistema sveta grafične umetnosti.
Prej izjemno uspešna tradicija razstavljanja se je izkazala za zastarelo, obenem se je pokazalo, da se je bienale preveč naslanjal na ljubljansko grafično šolo, ki je mlajšim generacijam le počasi odstopala svojo vodilno pozicijo v svetu grafike.
Leta 2001 je vodstvo grafičnega bienala s svojo štiriindvajseto ponovitvijo pričelo s procesom revitalizacije, bienale je izbrisal predstavitev po nacionalnosti in sprejel, da se je razumevanje grafike v svetu umetnosti spremenilo.
Spremembe so se na bienalih, ki so sledili, izkazale za pravilne in prireditev je bila kljub občasnim kritikam tudi velikokrat pohvaljena. Pot do jubilejnega tridesetega grafičnega bienala je bila polna vzponov in padcev, vendar prireditev kljub znatno zmanjšani politični, gospodarski in posledično finančni podpori ohranja status visokokakovostne prireditve tudi v mednarodnem prostoru.” (Daša Čopi)
Kaj se da narediti ? Vrniti grafičnemu bienalu grafiko, prikaz njenega svetovnega stanja, lahko pa se v vmesnem letu organizira mednarodna razstava, kot je sednja, in pri tem vključi Cukrarno, Center Rog, Metelkovo, Galerijo Cankarjevega doma, njegovo sprejemno dvorano in nekatere druge manjše galerije, kot sedaj ISIS. Možna bi bila, vsaj pogojno, tudi kombinacija žanrov, a ne z blokado grafike, kot se ignorantsko dogaja zadnjih 25 let in še več. Možne bi bile vodilne države na grafičnem področju kot v fokusu…
Svoboda slovenskih grafikov je bila neizmerna, saj so vsi vodilni ves čas in še naprej ustvarjali v slikarstvu, kot Janez Bernik, Andrej Jemec, Jože Ciuha, Zvest Apollonio, Bogdan Borčić, Branko Suhy, Jože Spacal (še v mozaiku in slikarstvu ter scenografiji), Boris Jesih, Adriana Maraž, Riko Debenjak, Miha Maleš, Marij Pregelj, Avgust Černigoj, France Mihelič, Janez Boljka (kipar), Metka Krašovec, Vladimir Makuc, Lojze Logar, Tinca Stegovec, Jože Horvat – Jaki, Marijan Tršar, Karel Zelenko, Črtomir Frelih, Drago Hrvacki, Stane Jagodič, Meško Kiar, Danilo Jejčič, Gorazd Šefran, Štefan Galič, Samuel Grajfoner, Marija Starič-Jenko, Franko Vecchiet, Lojze Spacal, Zoran Mušič, Polde Oblak, France Berčič Berko, Klementina Golija, Herman Gvardjančič, Marjan Kravos, Tomaž Kržišnik, France Mesarič, Klavdij Palčič, Leon Zakrajšek, Bojan Kovačič…
Spremembe, kot jih predstavlja in zagovarja Daša Čopi, so najmanj zavajanje, saj se v odnosu do grafičnega bienala in njegovega svetovnega ugleda niso pokazale kot pravilne, ampak zgrešene. Sami organizatorji seveda mislijo in delajo drugače.
Prišlo je do očitnega prezira grafike kot likovne zvrsti, ki pa jo umetniki sami imajo za svojo umetniško izpovedno intimo ter ustvarjalno osebnostno identiteto. Za svojo bit, svojo filozofijo, svoje delo, ustvarjanje, življenje. Ni bila vržena v smeti samo grafika, ampak ljudje, ustvarjalci, umetniki, publika ali obiskovalci razstav.
Ljubljanski mednarodni grafični bienale je postal največji sovražnik grafike same, grafične ustvarjalce pa onemogočil. Odgovornosti ni, kazni še manj.
Ne nazadnje je Andy Warhol svetovno znan po svojih grafikah oziroma grafičnih portretih.
Ljubljanska mentaliteta zadnjih desetletij je: če si grafik, sploh nisi umetnik.
Kot vlada sedanja mentaliteta direktoric in kustosinj ali kuratoric, grafika nima več enakovrednega mesta v ustvarjalnem opusu ali poetiki sodobnih umetnikov, kaj šele dominacije Ljubljanske grafične šole, ker bi se morale podrediti ali prilagoditi naslovni nalogi, tako pa lahko same pametujejo do neskončnosti in si izmišljujejo navidez svetovljanske, zgodovinske in aktualne (politične) teme ter v tem smislu svoje izbrane umetnike potem žirija nagradi.
Sedanja avtorica bienala, španska kuratorka Chus Martinez, seveda nikoli ni bila na kakšnem pravem grafičnem bienalu v vseh prostorih Moderne galerije, s preglednimi razstavami ali razstavami nagrajencev v sprejemni avli Cankarjevega doma, Prvem preddverju CD, Galeriji CD, Mali galeriji CD, Mestni galeriji, Mali galeriji na nekdanji Titovi cesti, v Galeriji Riharda Jakopiča in zatem še v MGLC. Nam soli pamet, naši kulturniki pa se vedejo, kot da jim prinaša suho zlato, in sami nič ne vedo. Ta servilnost je dobesedno strahotna.
Je pa kuratorka Chus Martínez že bila poprej v Ljubljani in je enega izmed kuriranih bienalov v resnici že bila videla in naše likovne razmere vsaj v tej dimenziji pozna. (O tem sem z njo govoril).
Od sednje politične in kulturnopolitične ter kulturniške sfere ne pričakujem nič. Mednarodni grafični bienale v Ljubljani, ki je kot tak še vedno znan, so zavestno in hote sami uničili, krivdo pa naprtili razpadu Jugoslavije, dominantnosti Ljubljanske grafične šole ter principu zastopanja grafikov po državah, čeprav iz vsega sveta.
Dr. Asta Vrečko
V tem trenutku je največji kapitulant sama kulturna ministrica dr. Asta Vrečko, a ko gre za politiko in politični položaj, je lastna umetnostnozgodovinska strokovnost ne zanima več. Zmagala je teza, če že ne kar prepričanje, da grafika v svetu ne pomeni več nič in da je grafični umetnik drugorazredni.
Dober bienale seveda tako tezo ovrže s poiskanim dokazom, da to ni res. Spremlja mednarodno ustvarjalnost, se informira, obiskuje druge razstavne manifestacije, sprašuje, potuje, vabi, sodeluje, poišče ljudi, ki so z Ljubljano že sodelovali in poznajo doma svoje mlajše naslednike…
Princip kuratorstva, ki v svetu dominira zadnja desetletja, vendarle ni vseobsegajoč, kar vidimo na primer na bližnjem Beneškem bienalu. Države imajo svojo svobodno izbiro udeleženca ali udeležencev, poleg neposrednega povabila glavnega kuratorja. Ta je neredko politično orientiran; dela vtis svobode in kritike svetovnih razmer, najraje v kontekstu vojn, kar pa jih žal ne zmanjka. Pozablja pa se, da so nekateri umetniki v tem smislu ali kontekstu zelo preračunljivi, kot npr. Marina Abramović.
Ljubljanski bienale je vse od začetka imel dober pregled nad mednarodno in kasneje vse bolj svetovno grafiko, ko je šel ves material po pošti, informacije v pismih in zelo malo preko dragega telefona. Napravil je razvoj z vero, upanjem in ljubeznijo samih umetnikov, kot se reče.
Kolektivno odločanje, vabila držav… je zamenjal najraje tuji kustos ali kurator, pojem, ki ga pred štirimi desetletji še ni bilo. Bili so avtorji in selektorji.
Začela se je uveljavljavljati dominacija posameznika kot edino odločujočega avtorja povabil in izbora ali celo sugestije naročila ali naročanja del, še posebej, če gre, kot smo slišali razlago sedanjega bienala, za nova in večinoma prav zanj narejena dela.
Svetovno razgledanih kuratorjev je bistveno manj kot umetnikov. Kuratorji imajo svoje ideje, želje, potrebe, prepričanja, znanja, interpretacije in odločevalski pogum, samozavest in celo nadutost ter gospodovalnost. Nekateri imajo določeno kilometrino, drugi manj, tretji so začetniki, ki pa itak vse vedo.
Problem je v ustanovah in ljudeh. Obiskovalci razstav gledajo dela kot taka, javnost pa je informirana v skladu z medijsko kulturo, tradicijo, pomenom manifestacije, servilnostjo, piarovskih principom…
Ljubljana nima tako dolge mednarodne bienalne tradicije kot Benetke, a so za njo nastali mnogi drugi bienali in je marsikateri že propadel. Ljubljana ima kongi uiteto, tako kot jo ima z Ljubljana Festivalom. Obe svetovni manifestaciji je rodil socializem, ne pa “komunistična diktatura” današnjih zgodovinopisnih manipulatorjev.
Žal nikoli ne govorimo o EU in njeni kulturni politiki, kaj šele kulturnem proračunu, ki ga nima. A so vsi tiho. Nihče dosej ni v evropskem parlametu zagovarjal nuje, potrebe ter obveze vlaganja velikih sredstev v umetnost; od varovanja kulturne dediščine do podpore sočasne ustvarjalnosti.
Bodo pa dali tisoče milijard za orožje. Cerkev je tu na boljšem, ker je že povsod uvedla vstopnino za ogled cerkva. (V katedrali v Sevilli pred leti so mi postregli s podatki, kolikšen je obisk na leto in ob ceni 16 evrov prihodek – okrog 35 milijonov evrov).
Video Eme Kugler Odmevi časa, 2013
Niso pa doma tiho o tistem, kar je bila vsebine zadnjega referenduma. Razmerje med udeleženci in glasovalci proti, so hkrati obiskovalci bienala 0,001 %. Pri blagajni Moderne galerije so mi povedali, da Janeza Janše niso videli v galeriji – 35 let ali nikoli. Podobno so mi rekli v Mestni galeriji, Mestnem muzeju, medtem ko je Ljubljana Festival v 35 letih obiskal – enkrat. Iz tega sledi namišljena sposobnost javnega opredeljevanja in pozivanja državljanov, naj glasujejo proti vrhunskim in zaslužnim umetnikom, da bi dobili dodatek k svojim siceršnjim skromnim pokojninam.
Ema Kugler – Odmevi časa, 2013
Kot da smo v španski državljanski vojni
Osebna kulturna razgledanost Janeza Janše kot političnega liderja v slovenski državi je pod ravnijo kulturnih izkušenj kakega Mussolinija, Hitlerja, Stalina ali Tita. To bi zlahka dokazal z več tisoč dokumenti, kdo od omenjenih si je kdaj ogledal kakšno kulturno prireditev. Bili so tako pomembni in veliki, da o njihovem življenju obstaja veliko dokazov. Hitler je prvič obiskal Wagnerjev festival v Bayreuthu že leta 1920, zadnjič pa 1944. Seveda so tudi dokazi o njihovem odločanju o umetosti in umetnikih, kot v Nemčiji politična opredelitev kot Entartete Kunst. Ampak Hitler je to umetnost vsaj videl, pri nas pa se razpiše referendum brez analize, zgolj iz sovraštva.
Slovenija z organiziranim antikulturnim hujskaštvom pada v provincializem in s tem v kulturno nerazvitost, nerazgledanost, nazadnjaštvo, antikulturno militantnost, ignorantsko nastopaštvo in pozerstvo.
Ema Kugler – Homo Erectus
S tem pa upada finančna podpora vsakršni ustvarjalnosti, seveda tudi znanstveni, ne le umetniški. Osovraženi Izrael ima na milijon prebivalcev 8000 znanstvenikov, Slovenija pa 3000. 80.000 v Izraelu proti 6.000 v Sloveniji ali 72.000 več.
Uradna predstavitev bienala z naslovom Orakelj
Orakelj poimenuje in časti simbolni kraj, kjer se vsa bitja sprašujejo o smeri svojega življenja. Ker nam je mar za jutrišnji dan, smemo domnevati, da nam je mar tudi za to, da ostanemo živi, za svet v miroljubnem sožitju. V času vse večje negotovosti in izkušnje bivanja v svetu, ki ne priznava naših potreb, se porajajo številne oblike eskapizma in zavajajočega odločanja.
Pričakovanje velikih odgovorov in nadejanje gibanj s široko mobilizacijo, ki bi bila zmožna odpraviti posledice vojn in delovanja temačnih sil, nista realni možnosti. Umetnost, pri čemer merimo na vsa področja umetnosti, predpostavlja obstoj neznatne, a zelo pomembne točke, kjer je mogoče biti svoboden in sanjariti ter kjer smemo zahtevati svobodo in mir.
Pričujoča razstava obravnava to neznatno točko. Na bienalu trdimo, da je vsaka umetnostna in kulturna prireditev hkrati tudi orakelj, torej območje, kjer lahko razmišljamo in premlevamo o tem, kako je mogoče ustvariti skupno dobro, kako udejaniti dobro življenje, utemeljeno na skupnih vrednotah.
Ema Kugler – Odmevi časa, 2013
Bienale je torej mesto vedeževanja, mesto interpretacije, v samem središču Oraklja v Ljubljani pa naletimo na Žogico Marogico. Žogica je lik, ki uteleša tradicijo, politiko in potrebo po izumljanju sistemov, namenjenih za posredovanje, izobraževanje in povezovanje ljudi. To lutko pozna skoraj vsak prebivalec Slovenije.
Pisana žogasta glava, ki jo je likovna umetnica Ajša Pengov zasnovala za lutkovno predstavo po besedilu Jana Malika (1904–1980), postavljeno leta 1951 v današnjem Lutkovnem gledališču Ljubljana, je postala velika uspešnica nemudoma po ljubljanski lutkovni in radijski premieri in na odrih vztraja že več desetletij. Lutkovna tradicija in njeno zanimanje za izumljanje avtonomnih bitij, ki jih izoblikujeta obrt in domišljija, imata neizmeren potencial za refleksijo številnih vprašanj, ki danes vplivajo na oblikovanje scenarijev našega sveta: tehnologija iger na srečo, breztelesne in avtonomne inteligence, ki so sposobne preseči človeka, analogno množično izobraževanje v digitalni dobi, nove oblike folklore za povezovanje in skupno sanjarjenje. Žogica – torej lutka, ki se je rodila iz pomislekov o tem, kdo nadzoruje koga – je vezivo med starimi sanjami o neodvisnosti in novimi nočnimi morami, povezanimi s tehnologijo. Pri ustvarjanju lutk se je avtorica Ajša Pengov spraševala: Ali bi bilo treba lutke upravljati z rokami ali vrvicami? Naj bodo podaljšek našega človeškega telesa ali naj postanejo neodvisne? Lutke niso oblikovane po vzoru gledališča s človeškimi igralci, marveč so avtonomne v svojih gibih in izrazih. Na splošno gre pri tem Oraklju za večno vprašanje nadzora in obvladovanja namesto omogočanja, spodbujanja in krepitve mirnega in plodovitega načina življenja.
Ema Kugler – Odmevi časa, 2013
Mir pa je mogoč le, če imamo radi svet, v katerem živimo, kar pa je dandanes izjemno zahtevna naloga. In ravno to je tisto, česar se želimo skupaj naučiti na tej razstavi.
Ema Kugler – Odmevi časa, 2013
Umetniška vodja in kuratorka: Chus Martínez
Producent: Mednarodni grafični likovni center (MGLC)
Koproducenta: Moderna galerija (MG+), Mestna galerija Ljubljana (Iz dokumentov MGLC)
Ema Kugler – Homo Erectus
70-letnica Grafičnega bienala Ljubljana
Grafični bienale Ljubljana v letu 2025 praznuje svojo 70-letnico. Od ustanovitve leta 1955 so na ljubljanskem bienalu predstavili dela približno 9.000 umetnikov iz 122 držav, kot je bilo omenjeno v uvodu. Ljubljano in slovensko umetnost je vseskozi umeščal v globalni kontekst ter sooblikoval mednarodni diskurz na področju grafike in sodobne umetnosti.
Leta 2001 je bienale začel naročati nova dela, kar je bil bistven premik od nacionalnega izbora k formatu kurirane razstave, od takrat pa je nastalo že 245 novih umetniških del. V tem obdobju je sodelovalo tudi 30 kuratorjev in 53 razstavišč, kar odraža nenehni razvoj bienala kot prostora za eksperimentiranje, kritično refleksijo in medinstitucionalno sodelovanje.
Ema Kugler – Homo Erectus
Producent: Mednarodni grafični likovni center (MGLC)
Koproducenti: Muzej in galerije mesta Ljubljane, Mestna galerija Ljubljana, Moderna galerija (MG+MSUM)
Ema Kugler – Homo Erectus
Partnerji: Ljubljanski grad, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Lutkovni muzej Lutkovnega gledališča Ljubljana, TBA21 Thyssen-Bornemisza Art Contemporary, Schering Stiftung
Ema Kugler – Homo Erectus
Umetniška vodja in direktorica MGLC: Nevenka Šivavec
Pomočnica direktorice: Yasmín Martín Vodopivec
Umetniška vodja in kuratorka 36. grafičnega bienala Ljubljana: Chus Martínez.
Uvodni del razstave v MGLC v pritličju na desni z delom Sladka kri v stoječih vodah, 2025, kanadske umetnice Gabi Dao
Chus Martínez pred Moderno galerijo
Krovna tema letošnjega bienala pod vodstvom španske kuratorke Chus Martínez je vprašanje, kako lahko umetnost obnovi naše zaupanje v svobodo, svobodo izražanja in solidarnost. Z raziskovanjem fantazije, želje in sanj, odgovarjajo v MGLC-ju.
V MGLC je v prvem nadstropju na desni predstavitev feministične umetnice Canan iz Turčije
Zato letošnji bienale nosi naslov Orakelj: O domišljiji in svobodi. Kot pojasni Martínez, se v času vse večje negotovosti porajajo številne oblike eskapizma in zavajajočega odločanja. “Pričakovanje velikih odgovorov in nadejanje gibanj s široko mobilizacijo, ki bi bila zmožna odpraviti posledice vojn in delovanja temačnih sil, nista realni možnosti.”
Ema Kugler je prispevala filmski kolaž Neskončne ponovitve, 2025
V MGLC-ju, na bienalu trdijo, da je vsaka umetnostna in kulturna prireditev hkrati tudi orakelj, torej območje, kjer lahko razmišljamo in premlevamo o tem, kako je mogoče ustvariti skupno dobro, kako udejaniti dobro življenje, utemeljeno na skupnih vrednotah.
Vhod v MGLC
Skoraj vsa dela so bila ustvarjena prav za to priložnost, kar pomeni, da bodo prvič predstavljena javnosti. Umetniki in sodelujoči letošnjega bienala so Sinzo Aanza, Noor Abed, Gabriel Abrantes, Saelia Aparicio, Maria Arnal, Canan, Gabi Dao, Manca G. Renko, Grupa Ee, Miles Howard-Wilks, Joan Jonas, Jane Jin Kaisen, Ema Kugler, Nicole L’Huillier, Svetlana Makarovič, Yarema Malashchuk in Roman Khimei, Manuela Morales Délano, Eduardo Navarro, Ingo Niermann in Mayte Gómez Molina, Silvan Omerzu, Ajša Pengov, Nohemí Pérez, Juan Pérez Agirregoikoa, Vesna in Eugen Petrešin, Maja Petrović-Šteger, Sadie Plant, Tarta Relena, Renata Salecl, Kathrin Siegrist, Svetlana Slapšak, Mladen Stropnik, Olga Subirós, Derek Tumala, Aili Vint, Takeshi Yasura.
V MGLC je na ogled video instalacija Bardove zanke, 2024, Gabriela Abrantesa iz Portugalske
Snovalka 36. bienala je priznana kuratorka, predavateljica in raziskovalka
Umetniška vodja in kuratorka tokratnega bienala je leta 1972 v Španiji rojena filozofinja in umetnostna zgodovinarka Chus Martínez. Trenutno je predstojnica inštituta Institute Art Gender Nature pri Akademiji za umetnost in oblikovanje Basel FHNW v Švici in kuratorka pri TBA21 Thyssen-Bornemisza Art Contemporary. Med drugim je članica uprave Mednarodnega odbora za muzeje (CIMAM) in svetovalnih odborov več mednarodnih umetniških ustanov, kot sta na primer torinski Castello di Rivoli in berlinski Deutsches Historisches Museum.
Gabriel Abrantes
Bila je tudi glavna kustosinja v muzeju El Museo Del Barrio v New Yorku in predstojnica oddelka pri DOCUMENTI (13). Pred tem je bila tudi glavna kustosinja v muzeju MACBA v Barceloni in direktorica Frankfurter Kunstvereina. V času svoje kariere je pripravila veliko razstav in publikacij o sodobni umetnosti. Deluje tudi kot predavateljica ter je avtorica številnih kataloških besedil in kritičnih esejev, redno piše tudi za mednarodne umetniške revije.
Silvan Omerzu v središču v prvem nadstropju med vhodom in izhodom z instalacijo Gospod stotnik, 2025
V sklopu tokratne izvedbe je že izšel razstavni katalog ali vodnik, pri založbi Sternberg pa bo izšla publikacija z besedili zgodovinarke Mance G. Renko, britanske filozofinje Sadie Plant, filozofinje in sociologinje Renate Salecl, antropologinje, klasične filologinje, pisateljice in zgodovinarke Svetlane Slapšak ter socialne antropologinje Maje Petrović-Šteger.
Grafično oblikovanje razstave je letos delo Grupe Ee (Mina Fina, Damjan Ilić in Ivian Kan Mujezinović), ki je letos prejela nagrado Prešernovega sklada.
Silvan Omerzu – Gospod stotnik
Dobitnica velike nagrade 36. mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani je umetnica Noor Abed.
Noor Abed v Moderni galeriji
Žirija ji jo je podelila zaradi obravnavanja in utelešanja koreografskih vprašanj in feminilnih umestitev v kontekstu trenutnega družbenega in političnega razvoja, so sporočili z bienala.
Gabriel Abrantes
Nagrado so podelili na petkovem odprtju bienala v Plečnikovem avditoriju
Kot piše v utemeljitvi, umetnica s pomočjo palice kot metode za samoobrambo, ki razširi telo, spretno izpostavi tezo, da je samo izvajanje lahko preživetvena metoda.
Gabriel Abrantes
»Z navdušenjem pozdravljamo njeno bodočo predstavitev novega (so)naročenega dela, s katerim bo lahko še nadalje širila svojo izvirno prakso in še naprej razvijala izkušnje občestvenega čustvovanja kot orodja za izgradnjo in vzdrževanje skupnosti,«
Noor Abed v Moderni galeriji
je še zapisala mednarodna žirija letošnjega bienala, ki so jo sestavljali Tia Čiček kot predsednica ter Kevser Güler, Albertine Kopp, Francesco Manacorda in Apolonija Šušteršič.
Gabriel Abrantes
Noor Abed se v svoji praksi ukvarja z vlogo estetike v uprizarjanju obreda in z uprizoritvijo kot metodo preživetja. Proučuje, kako se ideologija uteleša v gibanju v kontekstu družbene koreografije.
Noor Abed v Moderni galeriji
Posebej se osredotoča na odnos med gibanjem in uporom, na vlogo kolektivnega ritmičnega gibanja in na potencialni vpliv, ki ga skupna občutja lahko imajo na ustvarjanje in ohranjanje skupnosti.
Z balkona MGLC
Njeno delo na 36. grafičnem bienalu Ljubljana so navdihnili tradicionalni palestinski plesi.
Noor Abed v Moderni galeriji
Po navdihu koreografskih zapisov, risb, ki označujejo gibanje, je avtorica ustvarila serijo risb, ki beležijo gibanje palice.
Noor Abed v Moderni galeriji
Noor Abed v Moderni galeriji
Od MGLC do Ljubljanskega gradu bi lahko zgradili kabinsko žičnico
Na odprtju bienala so razglasili še dobitnika nagrade za raziskovalno rezidenco in posebne omembe. Prvo je prejelo delo Gabi Dao z naslovom Sladka kri v stoječih vodah. To obsega eksperimentalni znanstvenofantastični film, v katerem je predstavljena družina Angelov, humanoidnih kiborgov, ki naseljujejo planet, ki je nadomestil Zemljo.
Gabriel Abrantes je zelo aktualen
Umetnica je ustvarila fiktivno pripoved, da bi razširila razumevanje nenormativnih načinov ustvarjanja sorodstvenih vezi med ljudmi in več-kot-ljudmi. Ta temelji na znanstveni fantastiki in življenjskem ciklu komarja, piše v utemeljitvi.
Turška feministična umetnica Canan razstavlja v štirih sobah MGLC
S posebno omembo pa je žirija izpostavila katalonsko pevko, skladateljico in eksperimentalno umetnico Mario Arnal. Njen prispevek k bienalu je serija pesmi, specifično narejenih za otvoritveni obred razstave in za prvo pot obiskovalcev po različnih prizoriščih. Kot so še pojasnili organizatorji, je umetnica z uporabo tradicionalne iberske glasbe z avantgardnimi pop in elektronskimi elementi razvila tehniko, ki ji omogoča, da o pesmi razmišlja tako, kot bi mi razmišljali o sebi in razumeli svojo identiteto in mesto v svetu.
Mednarodni grafični bienale Ljubljana v organizaciji Mednarodnega grafičnega likovnega centra v letošnji, 36. izdaji poteka pod naslovom Orakelj: O domišljiji in svobodi.
Čilska umetnica Manuela Morales Delano – Strašilo, kamen in bodice proti golobom, 2025
Kakšna je uradna razlaga oraklja
Orakelj je preročišče, tudi svetišče, kjer svečenik v imenu višje sile z nezmotljivo avtoriteto izreka modre nasvete in prerokbe. To stori z razbiranjem različnih znakov in simbolov, večinoma pa napoveduje prihodnost. Sicer izraz orakelj izhaja iz latinske besede orare = govoriti. V prerokbe oraklja se ni dvomilo, čeravno so bile največkrat izjemno dvoumne.
Pred Moderno galerijo
V klasični Grčiji so bila preročišča izjemno pomembna, saj so bili Grki precej prepričani v moč usode ter izjemen vpliv bogov na človeka. Tako so se z bogovi, katere je Orakelj predstavljal, posvetovali pred vsemi pomembnimi dogodki, celo političnimi ali vojaškimi zadevami. Najbolj znano in največje grško preročišče je bilo v Delfih, ki naj bi po prepričanju Grkov stalo v samem središču sveta. Posvečeno je bilo bogu Apolonu, bogu umetnosti, glasbe in svetlobe. Tukaj je nad dimom v kripti templja v zamaknjenem stanju, oziroma neke vrste transu, prerokovala svečenica Pitija. Prerokovala je tudi iz belih in črnih fižolov. Njeni odgovori so bili pitijski, zapleteni in dvoumni…
Orakelj je napovedal generalu Radeckemu, da se bo vrnil v Ljubljano
Umetniška voditeljica in kuratorka Chus Martinez koncepta bienala ni navezala na orakelj v smislu antičnega preročišča v Delfih, kraja, kjer je med drugim bila napovedana usoda Ojdipu, češ da bo ubil očeta in se poročil z lastno materjo.
Letošnja kuratorka
Njen Orakelj je bolj aktualizacija sedanjega skrajno konfliktnega, genocidnega, zločinskega, zlaganega, manipulativnega, političnega sveta, ki mu nikakršna prerokba ne more pomagati, razen da mu določi eno skupno usodo – smrt.
Chus Martinez je v svoji razstavi našla vrsto momentov in vsebin, interpretacij sveta, ki so zelo daleč od optimizma. Zadošča, če si ogledamo 22-minutni film naše Prešernove nagrajenke Eme Kugler v Avditoriju Moderne galerije. V njem je vse, kar se dogaja danes v Gazi, zločin, ki ga blagoslavlja Cerkev, kar vidimo z blagoslovom v cerkvi, kelihom in sveto hostijo… Blagoslovom noža, s katerim sovražniku po fizičnem spopadu nekje na Bližnjem vzhodu ne bo težko prerezati vratu…
Chus Martinez v Galeriji ISIS
Chus Martinez je huda nasprotnica, da ne rečem sovražnica Cerkve, kot najslabše ustanove v človeški družbi. V španski državljanski vojni so ji ubili dedka in babico, zato ne prestopi praga nobene cerkve, niti ne kot umetnostna zgodovinarka. Si je pa v Narodni galeriji ogledala razstavo Barok. (Ko sem ji med pogovorom pred vhodom v Moderno galeriji predlagal, da si – bila je nedelja – ogleda bližnjo srbsko pravoslavno cerkev, ker je njena notranjost zelo lepa in zanimiva, odgovorila da ne).
Martinez je z letošnjim bienalom, ki ga bo treba še premisliti, ker je vsebinsko večplasten in s tem bogat, poiskati globlje teme in simbole, ki se pokažejo sicer že po prvem ogledu, želela biti bolj politična kot je bil to dosedanji princip razstav.
Njena kuratorska refleksija je hkrati aktualna, kritična, družbena, a nenehno občutena, ker umetnost razume kot samostojno avtorsko individualno izpoved.
Imela je svobodne roke, da je poiskala, verjetno ne brez sugestij, lutkarja Silvana Omerzuja, da ji je ali nam je kar v štirih galerijah, sestavil in predstavil svet, v katerem moč, vladavina, oblast, svetovna politika, tisočmilijardne korporacije, orožarska in vesoljska tekma, mamilaštvo ali drogaštvo, usmerjeni mediji… delajo z milijardami prebivalcev našega planeta vse kar se jim zahoče. Ko obe Omerzujevi figuri pred stopnicami v Mestni galeriji obiskovalcem kažeta jezik, in sicer nenehno ven in noter, je vsakomur lahko jasno, da ga ves svet moči ima za norca. Podobno je v MGLC in Moderni galeriji, kjer ima Omerzu na voljo vso prvo dvorano na desni.
Trojico Omerzujevih živalskih figur v pritličju Mestne galerije je kuratorica izzivalno metaforično postavila v položaj, v katerem bi morda ugledali živalsko sobivanje treh predsednikov: Trump, Netanjahu, Putin… Iskanje alfa samcev med opicami ?
Silvan Omerzu svetu kaže jezik
Kuratorka je besna na ves sedanji politični svet, se da hitro videti. Njena lepota je drzna, nemirna, da ne rečem razburjena ali razburljiva, nikakor ne mlačna, mirna, tiha, niti malo ponižna. Bolj se zdi, kot da je na umetniškem – kuratorskem bojnem polju.
Pesem Svetlane Makarovič v Moderni galeriji
Tu ji je, presenetljivo, blizu naša pesnica Svetlana Makarovič, katere konec pesmi “red mora bit, red” aludira na vsakršno disciplinirano, metaforično seveda totalitarističo družbo, v kateri svobodnega posameznika ni. Ona je v Ljubljani imela kuratorsko svobodo verjetno večjo kot kjerkoli je delala doslej ? Ljubljano si je ovila okoli prsta, kot se reče. Je sposobnejša od vseh domačinov ? Prav gotovo. Kdo jo je v resnici našel in povabil, je še skrivnost.
Ajša Pengov – Žogica Marogica, 1951
Na odprtju razstave v MGLC so nekateri otroci starše spraševali, kje je lutkovna predstava Žogica Marogica.
Park Tivoli je v znamenju treh razstavljalcev, tu Kriva črta, 2025, kenijskega umetnika Sinza Aanza
V bližini Plečnikovega avditorija je v parku instalacija iz tkanin zavrženih in modificiranih padal švicarske umetnice Kathrin Siegrist
Aili Vint
V Moderni galeriji je edina razstava grafik na bienalu estonske umetnice Aili Vint.
Aili Vint, rojena leta 1945, je že osemdesetletna estonska umetnica iz Rakvere, živi pa v prestolnici Talin.
V MG se predstavlja prostorsko, skoraj kot razširjena instalacija. Tako vidimo skulpturo iz mešanih materialov Kraj srečevanja, 1990.
Kompzicijo kvadrat po kvadrat, 1977, iz mešanih materialov, in
Ilustracije knjig med letoma 1978 – 1879, skupaj je kar 26 grafičnih del in skulptur
Aili Vint je v več kot petdesetletni ustvarjalni karieri uporabljala različne tehnike, med drugim jedkanico, gvaš, digitalni kolaž in kiparstvo.
Njene zrcalne podobe v seriji grafik z naslovom Raznolikost razveseljuje iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja kažejo zavezanost eksperimentiranju in premikanju meja tradicionalne grafične umetnosti.
Otvoritvena slovesnost
Ljubljanski grafični bienale po tradiciji podeljuje veliko nagrado strokovne žirije, ki vključuje samostojno razstavo na naslednjem bienalu. Med zaporednimi bienalskimi izvedbami se tako vzpostavi ustvarjalna vez in ohrani spomin na tematike posameznih bienalov.
V Galeriji Isis se je predstavila prejemnica velike nagrade 35. grafičnega bienala Ljubljana Tejswini Narayan Sonawane.
Gostja in nagrajenka Tejswini Narayan Sonawane
Tejswini Narayan Sonawane se predstavlja z razstavo Ena luna, eno sonce. Kompleksne duhovne razsežnosti njenih del poudarjajo bivanjsko ujetost vseh, ki ne morejo samostojno odločati o svoji usodi. Možen izhod iz te temačne izkušnje, ki jo umetnica predstavlja z grafičnimi deli, risbami, prostorskimi poslikavami in instalacijami, sta plastenje in zlivanje človeškega in živalskega sveta, stvarnosti in fantazije.
Umetnica Tejswini Narayan Sonawane
Njen raznoliki imaginarij povezuje vseprisoten motiv ptice, ki se kot umetničina samoupodobitev poraja iz zgoščevanja zarez v grafično matrico in s tem razpira zavedno v nezavedno ter razširja neugasljivi tok umetniškega ustvarjanja kot sredstva za doseganje svobode. (Iz uradne predstavitve).
Umetnost Tejswini Narayan Sonawane
Tejswini Narayan Sonawane (1987, Solapur, Maharaštra, Indija) je magistrirala iz grafike v Mumbaju. Za svoje delo uporablja različne umetniške tehnike, kot so lesorez, jedkanica, risba in akvarel. Sodelovala je na več kot štiridesetih samostojnih in skupinskih razstavah. Prejela je številne nagrade, štipendije in rezidence. Redno vodi delavnice v Indiji in na tujem.
Velik obisk v Galeriji ISIS
Direktor MGML Blaž Peršin in kustosinja razstave Yasmín Martín Vodopivec
Umetniški atelje napravljen za razstavo
Stik z grafiko nagrajenke v sklopu poustvaritve ambienta ateljeja
Ogled ateljeja
Tiskarski stroj
V galeriji ISIS
V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije je na ogled razstava Začetek nečesa velikega.
Razstava obeležuje 70. obletnico postavitve I. mednarodne grafične razstave, ki so jo odprli 3. julija 1955 v Moderni galeriji v Ljubljani. Bila je ključen umetnostni dogodek, s katerim se je Ljubljana – ter s tem nekdanja skupna država – vidno umestila na mednarodni umetnostni zemljevid. Z udeležbo tujih in domačih umetnikov ter umetnic je Grafični bienale Ljubljana povezal domači prostor s svetovno umetniško sceno. Hkrati se je razstava z dolgim seznamom sodelujočih držav hitro uveljavila kot sinonim za spodbujanje kulturnih izmenjav in miroljubnega sožitja med narodi v napetem hladnovojnem času. V tem politično in umetnostno turbulentnem obdobju je Bienale cvetel in se obdržal tudi v času po padcu berlinskega zidu.
Pano na Slovenski cesti
Predhodnik MNSZS – Muzej narodne osvoboditve Slovenije LRS – je prav leta 1955 predstavil svojo prvo stalno razstavo ter tudi sam ustvarjal svojo grafično in likovno zbirko. Tega leta se je z gradnjo sodobnega kompleksa Gospodarskega razstavišča ob Titovi (danes Dunajski) cesti začelo vzpostavljati izrazito živahno sejemsko dogajanje. Hkrati so se v Ljubljani oblikovala večja spomeniška obeležja v Gramozni jami, na pokopališču Žale in Svetem Urhu.
Moderna galerija – razstava Eduarda Navarra
Razstavo, ki vključuje bogat izbor fotografij in drugega gradiva, sta pripravila Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije ter Mednarodni grafični likovni center. Ob 70-letnici neprekinjene izvedbe Grafičnega bienala Ljubljana bo izšla obsežna strokovna monografija o njegovi zgodovini, oktobra 2025 pa bo na to temo v Ljubljani potekala tudi mednarodna konferenca.
Razstava je del vzporednega programa 36. grafičnega bienala Ljubljana. Podprla sta jo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana.
Glasba v vrtu Galerije ISIS
Avtorji razstave: Gregor Dražil, Tina Fortič Jakopič, Katarina Jurjavčič, Karla Železnik.
V Moderni galeriji
Razstava želi prikazati načine delovanja samoorganizirane umetniške skupnosti, katere cilji so nenehno umetniško izpopolnjevanje, raziskovanje grafičnih tehnik globokega tiska, sodelovanje in povezovanje z drugimi avtorji s področja sodobne grafične produkcije in vzpostavljanje produkcijskih pogojev, potrebnih za takšno delovanje.
Razstavljajo: SVS (Žiga Artnak, Urban Cerjak in Matic Flajs) in gostje: Filip Burburan, Jure Engelsberger, Martin Fujan, Marko Gavez, Petja Kocet, David Krančan, Peter Kuntarič, Matija Medved, Maja Poljanc, Tereza Prepadnik, Valentin Radulovič in Hana Stupica.
Kustos razstave: Božidar Zrinski
Risbe argentinskega umetnika Eduarda Navarra v MG
Za ogled celotnega bienala potrebujete več časa, kot najprej mislite. Počasi in večkrat, še posebej, če to logistično zmorete.
Marijan Zlobec
3 odzivi na “Od grafičnega bienala v Ljubljani je ostal le en g”
Spoštovani!
Z večino dejstev v vašem zapisu se strinjam. Očitno kontinuiteta ne velja skoraj nič. Eksperimenti so koristni, vendar ne povsod in vedno. Je pa tudi Z. Kržišnik, kljub podpori Jakca in Ecole de Paris (znotraj te so razstavljali Francozi in drugi, tudi Mušič) rabil tri bienale, da je tja zvabil J. B. Tita. Ta je bil v Moderni galeriji 23. julija 1959. Prej so tja hodili drugi.
Slika maršala Tita in podpis pokaže, da je bil v Moderni galeriji že leta 1955, lahko pa da je bil tudi leta 1959.
Spoštovani!
Ponavljam, da je fotografija na stopnicah MG iz leta 1959. Takrat so jo objavili mediji.
Tito je bil pokrovitelj tretjega in četrtega bienala. V roki imam katalog prvega bienala, kjer Tito ni niti omenjen.
1.Mednarodna grafična razstava, Ljubljana, 1955
Pokrovitelji:
Rodoljub Čolaković, podpredsednik ZIS
Boris Kraigher Predsednik IS LRS
Ferdo Kozak, Marko Ristić, Josip Vidmar, Georges Delcoigne, Ljubomir Angelov, Vilem Pithart, Niilo Orasmaa, Gastone Guidotti, …
Uvodnika sta pisala Josip Vidmar in Zoran Kržišnik.
Josip Broz je v času otvoritve razstave sprejemal Nehruja v Beogradu.
3. mednarodna grafična razstava
Katalog 3. mednarodne grafične razstave, ki je bila na ogled v Moderni galeriji in na kateri se je predstavilo 297 umetnikov in umetnic iz 28 držav in posebna skupina pariške šole. Dela je ocenjevala devetčlanska mednarodna žirija. Razstava je bila organizirana pod pokroviteljstvom predsednika takratne Federativne ljudske republike Jugoslavije Josipa Broza Tita.
LP GZ