Mladinska knjiga je na zadnjih tiskovnih konferencah predstavila veliko novih knjig, tako domačih kot tujih avtorjev, med njimi jih ponuja kot poletno branje. Nazadnje pa bo k tem knjigam dodala še dela dveh slavnih pisateljev: Honoréja de Balzaca in Vladimirja Nabokova, oba v novih prevodih sicer pri nas že znanih del.
Naslovnica novega prevoda
Založba Mladinska knjiga vabi v sredo, 23. julija, ob 11. uri v Knjigarno Konzorcij na predstavitev dveh novosti iz zbirke Veliki večni romani, ki jo ureja Andrej Ilc. V družbi prevajalk Polone Glavan, Saške Jerele in avtorjev spremne besede Katarine Marinčič in Carlosa Pascuala. Predstavili bodo dva kultna romana v novem prevodu: Lolito Vladimirja Nabokova in Očeta Goriota Honoréja de Balzaca.
V zbirki Veliki večni romani je doslej izšlo 33 romanesknih klasik svetovne literature, od Zlatega osla in Zločina in kazni prek Nevarnih razmerij, Komu zvoni in Stepnega volka do Tujca in Travniške kronike. Zbirka je z letošnjim letom dobila novo podobo, pod katero se podpisuje vodja likovno-tehničnega uredništva Mladinske knjige Suzana Duhovnik, ilustraciji na naslovnicah obeh letošnjih novosti pa sta delo Eve Mlinar.
Tretja knjižna novost je izšla v zbirki Skratka, ki jo ureja Darja Marinšek: gre za zbirko kratkih zgodb Dober ducat Vladimirja Nabokova v prevodu Polone Glavan in Brede Biščak.
V obsežnem Balzacovem opusu ima Oče Goriot nedvomno posebno mesto. Poleg tega, da se v njem skrivajo ključi za razumevanje orjaškega romanesknega cikla Človeška komedija, gre za ravno prav obsežno, napeto in berljivo zgodbo, v kateri se prepletajo najrazličnejše strasti, tudi zločinske. Klasika realističnega romanopisja bo v novem prevodu Saše Jerele zagotovo imela kaj povedati tudi današnjemu bralstvu.
»Ah, verjemite mi: ta drama ni ne izmišljotina ne roman. All is true, vse je tako resnično, da utegne najti bistvene prvine te povesti vsak v svoji najbližji okolici, morebiti celo v svojem srcu.«
Prav neverjetno je, kako malo se v zadnjih desetletjih prevaja in objavlja dela Balzaca, enega najsijajnejših romanopiscev, na katerega se je v svoji znameniti uspešnici Kapital v 21. stoletju skliceval tudi Thomas Piketty.
Oče Goriot je francoski realistični roman, ki je izšel leta 1835. V slovenščino je delo leta 1934 prvič prevedel Oton Župančič. Roman je del cikla romanov z naslovom Človeška komedija, natančneje sodi v razdelek Prizori iz zasebnega življenja.
Roman je izšel leta 1833, sestavljajo ga štiri poglavja. Romaneskna zgodba govori o testeninarju, ki se je med revolucijo leta 1789 gospodarsko osamosvojil ter obogatel. Živel je za delo, še bolj pa za svoji hčeri Anastazijo in Delfino, ki ju je zelo ljubil in še bolj razvajal. Po poroki (prva se poroči z grofom, druga z bankirjem) jima je oče podaril veliki doti. Zeta se porekla svojega tasta nista sramovala, saj jima je navsezadnje neprestano finančno pomagal, presedati pa jima začne v času restavracije (med leti 1814 in 1830), saj se tako zetoma kot hčerkama zdi, da jih v imenitni družbi spravlja v neprijeten položaj.
Tako se Goriot umakne v penzion gospe Vokêrjeve, hčeri obiskuje le še takrat, ko sta sami doma. V penzionu pa ga obiskujeta tudi hčerki in so sostanovalci sprva menili, da je še vedno zelo premožen, celo pripisovali so mu zveze z mlajšima damama, ki sta ga obiskovali (v resnici sta to bili hčeri, ki sta očeta vedno obiskali z namenom – iz njega sta namreč izželi še zadnje prihranke). Pozneje je obubožal in se zelo hitro postaral. Umrl je v velikih mukah, hčeri pa nista prišli niti k smrtni postelji svojega očeta, potem ko jima ni imel več česa dati. Tudi pogreba se nista udeležili…
Katarina Marinčič v svoji spremni besedi predstavlja Balzaca bolj celovito, tako v literarnem kot družbeno-političnem kontekstu. Posebnost pa je njena ocena Otona Župančiča in njegovega prevoda Očeta Goriota.
“Oton Župančič, prevajalec Očeta Goriota in še nekaterih romanov Človeške komedije, do Balzaca ni čutil afinitete. Imel ga je za “neobtesano klado”, pri prevajanju se je mučil, besedila, ki mu niso bila všeč, je prekrival z domačnostno patino. Nov prevod Očeta Goriota je bil nujen…”
Mladinska knjiga je na dobri poti, da izda še nekatere druge romane v novih, boljših in jezikovno posodobljenih prevodih, saj je očitno, da je bilo znanje tujih jezikov pri marsikom vprašljivo, iz negativnega odnosa do pisatelja samega prevajalca pa ni možno pričakovati bleščečih rezultatov.
Naslovnica
Rusko-ameriški pisatelj Vladimir Nabokov (1899–1977) je verjetno najpomembnejši svetovni pisatelj, ki je enakovredno pisal v dveh jezikih, najprej v ruščini, nato pa v angleščini. Njegov najbolj kontroverzni roman Lolita, ki naj bi po avtorjevih besedah odseval »njegovo ljubezensko razmerje z angleščino«, je sprva izšel leta 1955 pri mali pariški založbi Olympia Press, šele leta 1958 pa je »uradno« izšel tudi v ZDA in takoj postal ena najbolj branih knjig.
Naslovnica prve izdaje
Kljub temu da Lolita danes sodi med kanonska dela sodobnega romanopisja, knjigo, ki pripoveduje o prepovedani strasti glavnega junaka Humberta do mladoletne deklice, še vedno spremljajo najrazličnejše polemike o domnevni spornosti in nespodobnosti ter tudi odkriti pozivi k prepovedi.
Knjiga je prejela pohvale kritikov ne glede na polemiko, ki jo je povzročila v javnosti. Uvrščena je bila na številne sezname najboljših knjig, kot so seznam 100 najboljših romanov revije Time, 100 knjig stoletja revije Le Monde, Bokklubben World Library, 100 najboljših romanov revije Modern Library in The Big Read. Roman je bil dvakrat adaptiran v film: prvič leta 1962 režiserja Stanleyja Kubricka in kasneje leta 1997 režiserja Adriana Lynea. Večkrat je bil adaptiran tudi za gledališče.
Roman ima predgovor izmišljenega Johna Raya mlajšega, urednika knjig o psihologiji. Ray navaja, da predstavlja spomine, ki jih je napisal moški s psevdonimom “Humbert Humbert”, ki je pred kratkim umrl zaradi srčne bolezni, medtem ko je bil v zaporu in čakal na sojenje zaradi nedoločenega kaznivega dejanja. Spomini, ki nagovarjajo občinstvo kot njegovo poroto, se začnejo s Humbertovim rojstvom v Parizu leta 1910 Angležinji in švicarskemu očetu. Otroštvo preživi na francoski rivieri, kjer se zaljubi v svojo prijateljico Annabel Leigh. To mladostno in fizično neizpolnjeno ljubezen prekine Annabelina prezgodnja smrt zaradi tifusa, zaradi česar Humbert postane spolno obseden s posebno vrsto deklet, starih od 9 do 14 let, ki jih imenuje “nimfete”.
Po diplomi Humbert dela kot učitelj francoske književnosti in začne urejati akademski literarni učbenik, pri čemer mimogrede omenja večkratna bivanja v psihiatričnih ustanovah v tistem času. Za kratek čas je poročen z žensko po imenu Valeria, preden ga zapusti zaradi drugega moškega. Pred izbruhom druge svetovne vojne Humbert emigrira v Združene države. Leta 1947 se preseli v Ramsdale, majhno mesto v Novi Angliji, kjer lahko mirno nadaljuje delo na svoji knjigi. Hiša, v kateri namerava živeti, je uničena v požaru. Med iskanjem novega doma sreča vdovo Charlotte Haze, ki išče podnajemnico. Humbert iz vljudnosti obišče Charlottino rezidenco in sprva namerava zavrniti njeno ponudbo. Vendar Charlotte Humberta odpelje na svoj vrt, kjer se sonči njena 12-letna hči Dolores (znana tudi kot Dolly, Lo in Lola). Humbert v Dolores, ki jo imenuje Lolita, vidi popolno nimfeto in utelešenje svoje prve ljubezni Annabel. Hitro se odloči za selitev.
Strastni Humbert nenehno išče diskretne oblike zadovoljevanja svojih spolnih nagnjenj, običajno z najmanjšim fizičnim stikom z Dolores. Ko jo pošljejo v poletni tabor, Humbert prejme pismo od Charlotte, ki mu izpove ljubezen in mu postavi ultimat – naj se z njo poroči ali pa se takoj odseli. Humbert, sprva prestrašen, nato začne videti čar v tem, da je Doloresin očim, in se zato poroči s Charlotte. Po poroki Humbert eksperimentira z omamitvijo Charlotte z uspavali z namenom, da bi kasneje pomiril njo in Dolores, da bi jo lahko spolno napadel. Medtem ko je Dolores v poletnem taboru, Charlotte odkrije Humbertov dnevnik, v katerem izve za njegovo željo po njeni hčerki in gnus, ki ga čuti do Charlotte. Šokirana in ponižana Charlotte oznani svoj načrt za odhod, pri čemer bo s seboj vzela Dolores, saj je že napisala več pisem prijateljem, v katerih jih je opozorila na Humberta. Ker ne verjame njegovemu lažnemu zagotovilu, da je dnevnik le skica za prihodnji roman, Charlotte steče iz hiše, da bi poslala pisma, a jo povozi in ubije drseč avto.
Iz filma Stanleya Kubricka
Humbert uniči pisma in poišče Dolores iz taborišča, češ da je njena mati hudo zbolela in je bila hospitalizirana. Nato jo odpelje v luksuzni hotel, ki mu ga je Charlotte prej priporočila, kjer jo z zvijačo prepriča, da vzame pomirjevalo, češ da gre za vitamin. Medtem ko čaka, da tabletka začne učinkovati, se sprehaja po hotelu in sreča skrivnostnega moškega, ki se zdi, da ve za Humbertov načrt za Dolores. Humbert se opraviči in se vrne v hotelsko sobo. Tam odkrije, da je dekle omamil z milejšim zdravilom, saj je Dolores le zaspana in se pogosto zbuja. Tisto noč si ne upa začeti spolnega stika z njo.
Iz filma
Zjutraj Dolores Humbertu razkrije, da je tisto poletje v taboru imela spolne odnose s starejšim fantom. Humbert nato napade Dolores in jo posili. Po odhodu iz hotela Humbert Dolores razkrije, da je njena mati mrtva. V naslednjih dneh potujeta po državi, se ves dan vozita in bivata v motelih, kjer Dolores ponoči pogosto joka. Humbert obupano poskuša ohraniti Doloresino zanimanje za potovanja in sebe, vedno bolj jo podkupuje v zameno za spolne usluge. Končno se naselita v Beardsleyju, majhnem mestu v Novi Angliji. Humbert prevzame vlogo Doloresinega očeta in jo vpiše v lokalno zasebno šolo za dekleta.
Humbert ljubosumno in strogo nadzoruje vsa Doloresina družabna srečanja ter ji prepoveduje zmenke in udeležbo na zabavah. Šele na pobudo ravnatelja šole, ki ima Humberta za strogega in konservativnega evropskega starša, se ta strinja z Dolorisinim sodelovanjem v šolski igri, katere naslov je enak hotelu, v katerem je Humbert srečal skrivnostnega moškega. Dan pred premiero predstave Dolores po prepiru s Humbertom steče iz hiše. Steče za njo in jo najde v bližnji lekarni, kjer je sladoled. Nato mu pove, da želi zapustiti mesto in se še enkrat odpraviti na izlet. Humbert je sprva navdušen, a med potovanjem postaja vse bolj sumničav. Občutek ima, da mu sledi nekdo, ki ga Dolores pozna.
Humbert vse bolj kaže znake paranoje in manije, morda zaradi vse večjega prepričanja, da njemu in Dolores sledi nekdo, ki ju želi ločiti. V gorah Kolorada Dolores zboli. Humbert jo namesti v lokalno bolnišnico, od koder jo neke noči odpusti njen “stric”. Humbert ve, da nima živih sorodnikov, zato se takoj poda na mrzlično iskanje Dolores in njenega ugrabitelja, vendar sprva ne uspe. Naslednji dve leti Humbert komaj preživi v dokaj funkcionalnem razmerju z mlado alkoholičarko Rito.
Globoko depresiven Humbert nepričakovano prejme pismo 17-letne Dolores, v katerem mu pove, da je poročena, noseča in obupno potrebuje denar. Humbert, oborožen s pištolo, proti njeni volji izsledi njen naslov. Na Doloresino prošnjo se pretvarja, da je njen odtujeni oče, in njenemu možu Richardu ne omenja podrobnosti njunega preteklega razmerja. Dolores Humbertu razkrije, da je bil njen ugrabitelj znan dramatik Clare Quilty, ki se je s Humbertom in Dolores večkrat srečal. Pojasni, da je Quilty z njeno pomočjo izsledil par in jo odpeljal iz bolnišnice, ker je bila vanj zaljubljena. Vendar jo je kasneje vrgel ven, ko je zavrnila igranje v enem od njegovih pornografskih filmov. Humbert bralcu trdi, da je v tistem trenutku spoznal, da je bil ves čas zaljubljen v Dolores.
Prizor iz filma Lolita
Humbert jo roti, naj odide z njim, vendar ona zavrne. Humbert sprejme njeno odločitev in ji da denar, ki ji ga dolguje od dediščine. Humbert nato odide v dvorec, da bi poiskal od drog odvisnega Quiltyja in ga ustreli.
Kmalu zatem Humberta aretirajo in v svojih sklepnih mislih ponovno potrdi svojo ljubezen do Dolores ter prosi, naj se njegovi spomini ne objavijo javno do njene smrti. Humbertova smrt (kmalu po zaporu) in Doloresina smrt (ob porodu na božični dan leta 1952) sta bili že omenjeni v predgovoru. (Iz uradne predstavitve vsebine knjige).
V novem slovenskem prevodu je dodana spremna beseda samega pisatelja z njegovim podpisom in datumom 12. novembra 1956, kot novo pa še razmišljanje pisatelja Carlosa Pascuala z naslovom Nabokov in pošast. Med drugim ugotovi, da polisemičnost Lolite vse od prve izdaje dalje poraja najrazličnejše ocene in sodbe. In ko nekaj mnenj citira, sklene, da “so resnična pošast, s katero se roman spopada, predsodki in nebranje tega romana.”
Naslovnica
Vladimir Nabokov pa ima v svojem obsežnem opusu tudi številne druge romane, dramska, esejistična in kritična dela, pesniške zbirke in zbirke kratkih zgodb. Kljub razmeroma obsežni bibliografiji v slovenskem jeziku ostaja njegova kratka proza neprevedena.
Zbirka Dober ducat je izvorno izšla leta 1958 in obsega trinajst kratkih zgodb, ki so bile po večini pred tem objavljene v ameriškem časopisju, nekatere med njimi pa so bile pozneje vključene tudi v druge kratkoprozne zbirke.
Literarno izbrušene pripovedi so stilistično in tematsko raznolike, prežete z avtorjevo refleksijo in presenetljivo aktualne. V utrinkih življenja literarnih likov, v katerih okusimo njihove sanje, upe, razočaranja in frustracije, Nabokov spregovori o brezčasnih človeških in družbenih vprašanjih.
Marijan Zlobec
2 odziva na “Mladinska knjiga ponuja v branje nova prevoda Balzaca in Nabokova”
V dveh jezikih je med “velikimi” pisal vsaj še Samuel Beckett.
No, lahko bi omenili tudi Slovence, od Franceta Prešerna do Maje Haderlap in Eve Petrič.