Koncert filmske glasbe Ennia Morriconeja v nabito polnih oziroma razprodanih Križankah je ponudil pričakovano in znano ter priljubljeno glasbo in na 73. Ljubljana Festival vrnil spomin na velikana, ki smo ga na istem odru bili videli v živo na njegovem koncertu leta 2008, kot je z odra spregovoril direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek.
Darko Brlek, vse fotografije FL/Darja Štravs Tisu
Brlek je v avditoriju pozdravil predsednico države dr. Natašo Pirc Musar z možem, prvega predsednika Milana Kučana, sponzorja Janeza Škrabca in mu hkrati čestital za rojstni dan ter povedal, da je njegov Riko sponzor Festivala Ljubljana že 28 let. Brlek je pozdravil tudi prisotne diplomatske predstavnike, med njimi seveda glavnega predstavnika italijanske države in kulture, ambasadorja, njegovo ekselenco Giuseppeja Cavagno, ki je nato spregovoril v slovenščini in s tem pokazal svoj osebni, pa tudi diplomatski odnos do nas, saj se poprejšnji ambasadorji s slovenščino niso ravno trudili.
Giuseppe Cavagna
Čeprav je Cavagna pri nas šele dobro leto, je že opazno zaznamoval kulturno sodelovanje Festivala Ljubljana z italijansko glasbeno kulturo. Po lanskem gostovanju Maggio Musicale Fiorentino bomo letos poleg večera glasbe Ennia Morriconeja proti koncu festivala spoznali še slavni Orkester Nacionalne akademije svete Cecilije v Rimu s solistko Magdaleno Koženo in pod vodstvom dirigenta Daniela Hardinga.
Vincenzo Bolognese
Ennio Morricone upravičeno velja za enega največjih svetovnih skladateljev filmske glasbe. Njegove kompozicije zajemajo širok spekter kontrastnih glasbenih slogov, nad katerim so se navduševali režiserji kultnih filmov najrazličnejših žanrov. Poleg filmske glasbe njegov opus obsega tudi številna simfonična ter priložnostna dela za gledališče in radio.
Dirigentsko vodstvo koncerta Morriconejeve filmske glasbe je prevzel skladateljev najmlajši sin, Andrea Morricone, prav tako vsestranski skladatelj, ki je z očetom sodeloval pri ustvarjanju številnih glasbenih uspešnic.
Andrea Morricone
Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija se je pridružil Orkester Roma Sinfonietta, ki vse od svoje ustanovitve leta 1993 poustvarja Morriconejevo glasbo tako za filmske namene kot tudi v koncertni obliki. Tako je na odru Križank nastal en in enoten velik simfonični orkester, za njim pa prav tako panoramsko sestavljena dva mešana pevska zbora: Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana pod dirigentskim vodstvom Sebastjana Vrhovnika, in Ljubljanski madrigalisti z dirigentko Alenko Podpečan, ki je pripravila oba zbora, medtem ko je bila pevska pedagoginja Tanja Rupnik.
Je pa bilo opazno nekaj, kar se na koncertih ne dogaja, in sicer je neimenovani asistent dirigent dirigiral zboru med samim koncertom, iz česar bi se dalo sklepati, da dirigentu niso dovolj zaupali, ampak so koncert za vsako ceno želeli rešiti, kar jim je uspelo.
Vseeno se je to sodelovanje med slovenskimi in italijanskimi glasbenki pokazalo kot dovolj zgledno in s tem poustvarjalno prepričljivo, navdušujoče ali po visokih pričakovanjih kakih 1500 ljudi, ki so zasedli vse možne kotičke Križank. Ni pa bilo stojišč, kar bi navsezadnje lahko poizkusili vpeljati.
Vittoriana de Amicis
Nastopili so še drugi glasbeniki: sopranistka Vittoriana de Amicis, dobitnica več nagrad, kot je prva nagrada na mednarodnem tekmovanju Renata Tebaldi v San Marinu, kot pevka nastopa v svetovnih opernih in koncertnih produkcijah. Luigi Mattacchione se je po študiju klavirja usmeril v izvajanje jazza in študij orglic, danes pa velja za enega prvih italijanskih glasbenikov, ki so v akademskem svetu zasloveli s tem instrumentom. Vincenzo Bolognese je študij violine in komorne igre zaključil na Akademiji svete Cecilije v Rimu. Poleg rednega koncertiranja je dejaven tudi na muzikološkem področju, kjer se posveča kritičnim izdajam glasbenih del Niccolòja Paganinija in Ottorina Respighija, kot je bil predstavljen v programu.
Vittoriana de Amicis
Izvedli so ves napovedan program, ki so ga še dodatno najavljali na dveh stranskih ekranih, vključno s petimi besedili v slovenščini in angleščini, kjer se je Morricone predstavil in pokazal kot izrecni humanist, ne ravno ideolog, a s prepričanjem v dobro, pravico, resnico, odgovornost do našega enkratnega bivanja, na človekov razvoj in osveščenost.
S tem je nadgradil svojo glasbo iz filmov, ki prav tako pomagajo dobrim in kaznujejo zle, je psihološka in je neposredno povezana z video prizori, se pravi filmom samim. Koncert seveda ni filmska predstava, a mora biti prav tako izpovedno prepričljiv. In tak je bil. Glasbeniki so bili odlično pripravljeni, ozvočenje je dopuščalo poln zvok orkestra in oplemenitilo panoramsko postavljen zbor čez celotno ozadje. Med solisti so bili odlični vsi trije, a je vseeno bila izjemna sopranistka, ker ima melodijo, ki bi Morriconeja zlahka uvrstila med najboljše skladatelje opernih arij. Sopranistka je potem nastopila še enkrat v drugem dodatku z isto melodijo.
Glasbeniki so nastopili z maksimalnim angažmajem in z željo, da bi Morriconejevo v bistvu kar mirovno glasbeno sporočilo zazvenelo z odra Križank z vso polnostjo. Ozvočenje je bilo kot rečeno tokrat odlično. Izvedba v enem loku brez pavze je bila pravilna odločitev.
Andrea Morricone
Bolj problematičen se mi je zdel sam nastop dirigenta, skladateljevega sina. Ko smo videli leta 2008 dirigirati samega skladatelja na istem “geografskem” mestu, in sedaj njegovega sina, bi pomislil, da ga je oče premalokrat prijel za ušesa in jih navil, kot rečemo. Tu bi lahko naredil piko, a je jasno, da kakšnih profesionalnih kriterijev, npr. v primerjavi s pred dnevi izkazanim dirigiranjem Josepa Vicenta, ni izpolnil. Dirigira in potem pozabi, da je na odru, stoji mirno, čaka, da orkester igra sam, potem se nenadoma prebudi in nekaj ali nekako zamaha, seveda z zamudo, potem gre dol, bolj s sklonjeno glavo razmišlja ali meditira in gre na stran odra, celo dol v parter, poziva poslušalce v prvih vrstah naj vstanejo in ploskajo stoje, pride po koncu koncerta spet na oder in se vsede za klavir, a zaigra le en takt ali akord… Oče bi ga vprašal: Mamma mia, figlio, dove hai studiato dirigere ?
Kakšen je bil koncertni program ?
Nedotakljivi
Malena
Zgolj formalnost
Dobri, umazani, zli
Bilo je nekoč na Divjem zahodu
Glavo dol!
Ekstaza zlata
Denimo, večer za večerjo
Il prato
Preiskava o neoporečnem državljanu
Tema Deborah
Revščina
Slapovi
Kakor v nebesih, tako na zemlji
Marijan Zlobec
2 odziva na “Dva Morriconeja, eden je genij, drugi pa njegov sin”
Pozdravljeni.
Asistent dirigenta je bil Stefano Cucci. Delal je že z Enijem Morriconejem in sedaj pomaga tudi tokratnemu dirigentu. Dirigiral je zato, da je zbor prejemal jasne vstope, ki jih je g. Morricone premalokrat pokazal.
Z velikim spoštovanjem.
Na FB se je pojavil komentar na mojo kritiko, ki ga je napisala ilustratorka Polona Lovšin. “… pa berem kritiko na računa Andrea Marriconeja… češ, na momente je s sključeno držo prenehal dirigirati, kako si je drznil iti med občunstvo in ga spodbuditi, da je vstalo ter ploskalo, odprl je steklenico, med drugim sopranistko strastno poljubil…
Mah, tu ob takšnih kritikah se le odraža naša kultna zaplankanost.
Naše občunstvo tako težko pokaže navdušenje, ta naša strogost itd…
Meni, pa je bil Andrea s svojim nastopom fantastičen. Ta njegov temperament, strast, igrivost, ki me pri ljudeh vedno privlači. Dopolnil je 60 let in pred tremi leti je postal očka deklice Vittorie, ki jo rad predstavi ljudem…
Ali lahko človek preneha že s to slabo kritiko in začne uživati ob lepem…”
Verjetno je bil Andrea edini dirigent na svetu, ki ga je sploh videla. Koncert in njegovo lepoto ter uspeh, o čemer sem pisal, so rešili sami slovenski glasbeniki ter vsi trije solisti, ne pa slab in očitno nerazpoloženi dirigent, ki zboru ni znal dajati niti vstopov.
Dirigent zbora, ki je rešil večer, je bil zgoraj omenjeni asistent, ki pa je po koncertu odstopil, kot mi je pozno zvečer sporočil dirigent Mešanega pevskega zbora Glasbene matice Ljubljana Sebastjan Vrhovnik. Med drugim je zapisal: “Zboru je dirigiral Morriconijev asistent, ki pa je ravno po tem koncertu dal odpoved. Zavzetost vseh, ki smo jih imeli priložnost slišati in videti na koncertu, je koncert rešila, ker je dirigent več kot očitno že od prve vaje želel koncert uničiti.”