Slovenska matica prijazno vabi na predstavitev dokumentarnega romana Senca brez človeka: film v prozi Nataše Konc Lorenzutti, ki bo v sredo, 25. junija, ob 19.30 na Oddelku za slovenistiko Slavističnega
Na slovenski državni praznik na Slavističnem inštitutu Univerze v Kölnu lektorica za slovenščino Jana Šter Makovac organizira serijo dogodkov v spomin na konec druge svetovne vojne, med drugim filmsko projekcijo nagrajenega slovenskega dokumentarnega filma režiserke Maje Weiss Zajeti v izviru: slovenski otroci Lebensborna (2023), po kateri bo sledil pogovor z gostoma Natašo Konc Lorenzutti in Francem Zagožnom.
Pogovarjali se bodo o filmu in o dokumentarnem romanu Nataše Konc Lorenzutti Senca brez človeka: film v prozi (2023, druga, prenovljena izdaja 2025), ki je nastal ob ustvarjanju filma.
Maja Weiss, foto Bela film
Dogodek bo pomembno prispeval k promociji slovenskega jezika in književnosti v Severnem Porenju-Vestfaliji, tako kot pobuda študentov za spoznavanje slovenske pisateljice in njenega dela ter navdih za prevajalske projekte, obenem pa tudi kot spodbuda študentom lektorata slovenščine, študentom iz Slovenije in vsem ostalim Slovencem, ki živijo na tem območju, za povezovanje, razvijanje kulturne identitete in jezikovnih zmožnosti.
Nataša Konc Lorenzutti, foto založba Miš
Nataša Konc Lorenzutti v svojem zgodovinskem romanu opisuje zgodbe v vojni ukradenih slovenskih dojenčkov in otrok, vključenih v Himmlerjev razvpiti program Lebensborn. Avgusta 1942 so nacisti v Celju ukradli 645 slovenskih otrok, ki so jih odpeljali na ozemlje Tretjega rajha. Približno trideset malčkov, večinoma še dojenčkov, je prestalo »rasne selekcije«, zato so bili iz otroških taborišč urada za utrjevanje nemštva premeščeni v dom Sončna poljana v Kohren-Sahlisu blizu Leipziga, ki ga je upravljala mreža tajne Himmlerjeve organizacije Lebensborn.
Tam so jih lahko prevzeli bodoči nemški rejniki, ki so bili vsaj na videz zvesti režimu, niso pa vedeli, da jemljejo ukradene otroke. Njihove matere so večinoma umrle v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu. Bodoči nemški rejniki so jih popolnoma germanizirali in jih tako odtujili od svojih družin in domovine ter jim spremenili identitete.
Nataša Konc Lorenzutti, foto osebni profil
Roman Senca brez človeka je nastal po pričevanjih nekaterih še živečih otrok, ki so prehodili strašne poti številnih grozodejstev. Z otroci so ravnali mačehovsko, saj niso bili deležni ne čustvovanja in ne topline. Bili so žrtve nacističnega nasilja. Pretresljivi dogodki se prepletajo z ugrabitvami nedolžnih otrok in krutim poigravanjem z njihovo usodo. Resnične zgodbe vojnih sirot, o njihovem odvzemu svobode, kratenju osnovnih človekovih pravic ter uničenju brezskrbnih otroških sanj se bodo zagotovo globoko dotaknile slehernega bralca. (Iz predstavitve romana).
Odmevi o filmu
»Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna /…/ nam zleze globoko pod kožo – in nas več ne zapusti. Predvsem zahvaljujoč zvočnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu /…/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja. /…/ Kako zelo si želimo, da bi bil film Maje Weiss uslišan ter da bi zaupanje v umetnost in človečnost lahko spremenilo svet.«
– Christoph Schütte, Frankfurter Allgemeine
»To je najboljši film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven način prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim družinam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako močni in pogumni so bili. Gre za obtožbo, učno uro, poziv človeštvu, naj končno preneha s takšnimi zločini nad otroki.«
– dr. Georg Lilienthal, zgodovinar in pionir raziskovanja Lebensborna
„Film razgalja pretresljive usode in življenjske zgodbe štirih slovenskih otrok, med drugo svetovno vojno odtrganih od staršev in vrženih v kolesje nacističnega rasnega in ponemčevalnega stroja na čelu s skrivnostno demografsko organizacijo Lebensborn. Z nepopačeno zgodovinsko resnico svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj. „
– dr. Tone Kregar, zgodovinar in direktor Muzeja novejše zgodovine Celje
„Film pripoveduje zgodbo štirih ljudi, ki so bili leta 1942 kot majhni otroci ugrabljeni v Sloveniji s strani nemških okupatorjev. Pripoveduje o iskanju njihovih korenin in nas vodi na kraje dogajanja: v nekdanji dom Lebensborna in v uničevalno taborišče Auschwitz, na grob nikoli poznanih staršev in v arhiv Mednarodne službe za iskanje, kjer so bili najdeni dokumenti. Prikazuje moč teh štirih ljudi, njihove rane – in kako jim je kljub vsemu uspelo imeti dobro življenje. “Zajeti v izviru” je čustven, močan film – in nepričakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nemčiji!“
– dr. Dorothee Schmitz – Köster , novinarka in publicistka
Marijan Zlobec