Celjska Mohorjeva družba je v zadnjem času izdala že dve redki in zanimivi zgodovinski knjigi. Obe je napisala dddr. Mira Delavec Touhami. Prva je bila Dehteče spominčice ljubezni – Pisemski portret Josipine Urbančič Turnograjske in Lovra Tomana, druga pa je zgodovinski biografski roman Iztrgane korenine.
Naslovnica prve knjige
V novem izvirnem romanu dddr. Mire Debevec Touhami spremljamo Lovra Tomana, ki po smrti svoje žene Josipine Turnograjske najde uteho v politiki: z žarom se zavzema za pravice Slovencev, zlasti za mili slovenski jezik, in postaja vse pomembnejša figura na političnem parketu.
Dddr. Mira Debevec Touhami, foto CMD
A pod na videz mogočno podobo moža se skriva krhka duša, ki ne zmore preboleti številnih izgub ljubljenih. Le korenine, ki ga vežejo na slovensko zemljo, ga lahko privedejo do pomembnega spoznanja …
Le narod, ki neguje svoje korenine, preživi
Naslovnica
Politično dogajanje v avstro-ogrskem cesarstvu v drugi polovici 19. stoletja je pred Slovence postavilo vrsto izzivov, s katerimi so se bili primorani soočiti. V prvi vrsti si je bilo treba izboriti svoje mesto v monarhiji in pravice, ki naj bi jim kot narodu pripadale. Ključno vlogo pri tem je odigral dr. Lovro Toman, ki ga v pričujočem zgodovinskem romanu spoznamo kot večplastno osebnost: po eni strani kot gorečega zagovornika slovenskega naroda in jezika, človeka, ki je bil tesno prepleten z najpomembnejšimi osebnostmi tistega časa: Fidelisom Terpincem, Luko Svetcem, Janezom Beiweisom in drugimi; po drugi strani pa kot ranljivega moža, ki mu življenje ni prizaneslo. Po smrti svoje žene Josipine Turnograjske dolgo ni našel ljubezni, šele milo srce Luize Altmann se je zmoglo dotakniti njegovega …
Zgodba bralca vodi po razburkanih valovih slovenske zgodovine in obljublja razburljivo potovanje po koreninah našega naroda, vzporedno pa tudi po koreninah rodbine Urbančič, ki je svetu dala mnogo slovečih hčera in sinov in bila tesno prepletena z drugimi pomembnimi družinami na Kranjskem v času, ko je bilo to ozemlje priča neverjetnemu gospodarskemu preporodu. Kot bi odprli Pandorino skrinjico, pa pred nami ponovno oživijo tudi ljubezenske zgodbe: nekatere žalostno udušene že v samem cvetu ljubezni, druge trdne, trajajoče, a preizkušane, tiste najlepše pa dolgo želene in nepričakovane, nežne in čiste kot rosa. Zgodba, ki se bere kot listanje rodbinskega albuma, v katerem vsaka fotografija ponuja delček (že davno izgubljene) zgodovine, pa postavlja pred bralca tudi ogledalo: smo zrasli kot narod in znamo ceniti svoje korenine ali pozabljamo na prispevek naših prednikov in smo od njih znali prevzeti le že pregovorno narodno razklanost?
Marijan Zlobec