Založba ZRC je na svoji zadnji tiskovni konferenci predstavila nekaj dragocenih in redkih knjig. Med njimi je Poljanski rokopis – Jezusovo življenje. Znanstvenokritično izdajo sta uredila dr. Matija Ogrin in dr. Andrejka Žejn. Knjiga je izšla pri Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede v zbirki Dela starejšega slovenskega slovstva 3. Knjiga ima kar 848 strani.
Dr. Matija Ogrin, foto Marijan Zlobec
Slovensko Jezusovo življenje, ki se nam je ohranilo v Poljanskem rokopisu, je veliko baročno pripovedno delo 18. stoletja. Najprej je to sinteza obsežne učenjaške tradicije o premišljevanju Jezusovega življenja. Neznani slovenski pisatelj – verjetno kapucin – je zajemal iz tradicije samostojno, jo prevajal in povzemal, vedno pa je skrbel, da je uporabljeno vsebino literarno oblikoval v nagovarjajočo pripoved. V njej je združil teološko razlago patristične in srednjeveške dobe z živim čustvovanjem novoveškega baročnega posameznika; eksegezo evangelijev je povezal z nekanoničnimi, parabibličnimi pripovedmi; historično panoramo dogajanja je razvil s čudovitim poletom legende in fantazije. Ves ta polet pisateljske ustvarjalnosti je izhajal iz ene trdne točke: iz poglabljanja v misterij Jezusa Kristusa.
Poljanski rokopis nam dobri dve stoletji potem, ko je bil zapisan, posreduje literarno oblikovan svet srednjeveške in baročne kontemplacije v bralno izkustvo, ki je hkrati poetično in literarno, asketično in duhovno. Z njim izstopa iz sence prvovrstna slovenska baročna pripoved z viri v nemški in latinski krščanski kulturi. Slovenski pisatelj Jezusovega življenja je znal iz nje zajeti in jo na svojski način oblikovati v literarni slovenščini 18. stoletja.
Poljanski rokopis je veliko pripovedno delo, bogata kulturna dediščina, ki zajema religiozne in moralne tematike, kot so zaznamovale baročno obdobje. Brez dvoma je sedanja izdaja temeljnega pomena za vse možne nove analize, tako glede same tematike ali snovi, opisov, jezika in njegovega razvoja, sposobnosti ubesedovanja ali opisa vsega že v času pred razcvetom slovenske književnosti.
Dr. Andrejka Žejn, foto ZRC
Knjiga, kot smo jo dobili v branje sedaj, poprej niti ne bi mogla biti natisnjena, saj gre za zelo mlado odkritje rokopisov, ne da bi jih doslej zmogli identificirati. Po Ogrinovi razlagi je sedanja knjiga rezultat dela po letu 2009, ko so rokopise šele našli.
Knjiga ima obširne komentarje, a je prvi problem že ta, kdo je avtor, kje se je naučil slovenskega jezika, iz katere dialoške osnove je črpal, kakšen je bil njegov razgled po tovrstni literaturi, da je lahko nastal tako obsežen tekst v novem jeziku, komu je bil namenjen, katerim bralcem, če bi bil natisnjen, kakšna je bila takratna bralna kultura ali pismenost, kje je nastajala piščeva jezikovna vzgoja ali izobrazba… ?
O vplivnih tekstih onega časa sice piše dr. Ogrin že v uvodu v knjigo. To so delo psevdo Bonaventure Meditationes vitae Christi, kartuzijana Ludolfa Saškega Vita Christi in sv. Brigite Švedske Revelationes Caelestes, vsi z 14. stoletja. Kasneje so nastala še druga vplivna dela, kot Das grosse Leben Christi (1677) nemškega kapucina Martina Chochemskega (1634 – 1712). Slovenski pisatelj je zajemal iz vsega tega gradiva precej samostojno. V svoji pripovedi je združil teološko razlago patristične in srednjeveške dobe z živim psihološkim čustvovanjem novoveškega baročnega posameznika. Eksegezo evangelijev je povezal z nekanoničnimi, parabibličnimi pripovedmi; historično panoramo dogajanja je razvil s čudovitim poletom legende in fantazije.
Ogrin ugotavlja dvoje: ves ta polet pisateljske ustvarjalnosti je izhajal iz ene trdne točke; iz poglabljanja v misterij Jezusa Kristusa, in dejstva, da slovenskega pisatelja, ki je v 18. stoletju Jezusovo življenje zmogel napisati, še ne poznamo. Zaradi pomembnega deleža, ki ga ima v genezi besedila delo kapucina Martina Cochemskega, lahko sklepamo, da je bil to slovenski kapucin. Njegovi knjigi pa je bila pot v tisk onemogočena, saj so razsvetljenci prepovedali večino baročnih asketičnih besedil, tudi Cochemskega. Ta knjiga se je lahko širila le s sredstvi rokopisne kulture in Poljanski rokopis je takšen srečno ohranjen prepis iz poznejše dobe okrog ali kmalu po 1800.
Matija Ogrin na koncu knjige objavlja še tekst Poljanski rokopis v slovenskem rokopisnem izročilu vita Christi, Andrejka Žejn pa kar štiri tekste: Slovenske tiskane izdaje priredb Jezusovega življenja Martina Cochemskega, Načela kritičnega prepisa, Jezik in slogovna podoba Poljanskega rokopisa ter Slovar starejšega besedja.
Rokopis je zapisan v bohoričici, kritičen prepis objavljen v knjigi pa v gajici. Ni pa prevoda v sodobno slovenščino.
Knjiga bo brez dvoma deležna še mnogih raziskovalnih naporov. Žal pa odkritje rokopisa in sedanja objava nima skoraj nikakršnega odmeva v javnosti, zlasti pa ne v državnih medijih, še posebej na TVS.
Marijan Zlobec