Cankarjeva založba vabi na predstavitev knjig Skrivnostna podloga Uroša Zupana, Uničiti Michela Houellebecqa, Karnera Milorada Popovića in Na robovih Elene Ferrante, ki bo v sredo, 11. junija, ob 11. uri v Knjigarni Konzorcij v Ljubljani.
Na dogodku bodo poleg avtorja Uroša Zupana sodelovali še prevajalke Dijana Matkovič, Špela Tomec in Lorena Dobrila ter urednika Andrej Blatnik in Sašo Puljarević.
Skrivnostna podloga je knjiga heterogenih pesmi, kar bi pri iskalcih harmoničnih struktur utegnilo povzročiti dvom. Nekaj je pesmi z nerednimi rimami, kar Uroš Zupan rad začne, potem pa so tu daljše pesmi, vendar ne klasično narativne, ampak takšne, ki občasno od bralca zahtevajo nekaj erudicije, pa krajše, podobne trdnim skulpturam iz besed, in pa čisto kratke, v katerih je odločilno razmerje med skopostjo besed in belinami med njimi. Nekaj je tudi pesmi v prozi, ki skorajda mejijo na esejistiko.
Uroš Zupan, foto profil DSP/Tihomir Pinter
Osmi roman kontroverznega pisatelja Michela Houellebecqa Uničiti nas popelje v bližnjo prihodnost, v času pred francoskimi predsedniškimi volitvami. Paul Raison, svetovalec ministra za gospodarstvo in finance, se skupaj s pripadniki obveščevalne službe zaman trudi raziskati avtorje skrivnostnih spletnih sporočil, ki poznajo bližnje teroristične napade. Vzporedno se razvija osebna zgodba protagonista – pripoved o skrhanem zakonu in ohlajenih družinskih odnosih.
Karnera Milorada Popovića nas s kamnita in surovega črnogorskega podeželja popelje v meščanske salone, kjer imenitne dame igrajo bridž, nato pa prek različnih krvavih spopadov do konca 20. stoletja v igralnice, kjer se kuje nov družbenoekonomski ustroj. Odbliske kalejdoskopa skupaj zvežejo intimno zgodbo pripovedovalca, ki teče vzporedno v skrajno realističnem slogu, s številnimi referencami na ljudi iz (pol)pretekle zgodovine.
V zbirki esejev Na robovih, morda nekoliko paradoksalno, nas sicer skrivnostna Elena Ferrante pripusti kar se da blizu in nam dovoli pokukati v srcu svojega literarnega ustvarjanja. V štirih esejih, spisanih v značilno ferrantejevskem slogu, pripoveduje o oblikovanju lastnega bralskega in pisateljskega jaza, o tem, kako se podobe pretakajo v misli in nato v jezik, o vseh naporih, s katerimi se pri tem sooča, o snovanju neapeljskega cikla ter ne nazadnje o pisanju z roba in čez rob.
Dela Elene Ferrante so prevedena v več kot štirideset jezikov.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec