Boris Paternu in Marko Sosič na slavističnem simpoziju in v knjigi

Slovenska matica je povabila v goste založbo Mladika iz Trsta na predstavitev Zbornika za Borisa Paternuja in Marka Sosiča. Pogovor je trajal kar poldrugo uro.

Nagovor predstavnice gostiteljice Slovenske matice Zarike Snoj – Verbovšek, vse fotografije Marijan Zlobec

Zbornik za Borisa Paternuja in Marka Sosiča (uredila ga je Vilma Purič), objavlja predavanja s simpozija na 32. Primorskih slovenističnih dnevih, ki so potekali 21. in 22. aprila 2023 na Opčinah ter so bili posvečeni življenju in delu literarnega zgodovinarja, akademika dr. Borisa Paternuja in pisatelja, gledališkega in filmskega režiserja Marka Sosiča. Oba sta umrla leta 2021. Simpozij, kot je povedala Purič, je nadaljeval bogato serijo vsakoletnih simpozijev v organizaciji Slavističnega društva Trst Gorica Videm, sodelujeta pa tudi Slavistično društvo Nova Gorica in Slavistično društvo Koper ter posamezniki iz Ljubljane in od drugod.

V dvorani Slovenske matice

Na ljubljanski predstavitvi zbornika so sodelovali urednica Mladike Nadia Roncelli, urednica knjige Vilma Purič, avtorica razprave Pogledi Borisa Paternuja na sodobno slovensko liriko Irena Novak Popov, avtor prispevka Spominsko doživljanje profesorja akademika Borisa Paternuja Milček Komelj, ter Igor Škamperle kot avtor prispevka Mitologija Jugoslavije v obmejnem Trstu in literarno delo Marka Sosiča.

Urednica knjige Vilma Purič

Zbornik prinaša, kot rečeno, prispevke s slavističnega srečanja. Uvodno razmišljanje je napisala predsednica Slavističnega društva Trst Gorica Videm Vilma Purič, ki se spominja tako Paternuja kot Sosiča.

Razlaga Irene Novak Popov

Razprave in eseje o življenju in delu Borisa Paternuja so napisali Irena Novak Popov, Ivan Verč, Miran Košuta, Vita Žerjal Pavlin in Miklavž Komelj.

Spomine na akademika Borisa Paternuja so prispevali Božena Tokarz, Milček Komelj, Mojca Seliškar, Boris Pangerc, Adrijan Pahor in Ivana Slamič.

Milček Komelj in Irena Novak Popov

Drugi del zbornika je zasnovan podobno. Najprej so razprave in eseji o življenju in delu Marka Sosiča. Napisali so jih Vilma Purič, Vanesa Matajc, Alojzija Zupan Sosič, Marija Pirjevec Paternu, Marija Kostnapfel, Igor Škamperle, Loredana Umek, Majda Artač Sturman in Vladka Tucović Sturman.

Spomine na Marka Sosiča pa so prispevali Dušan Jelinčič, Marko Kravos, Andraž Gombač, Primož Sturman in Marija Brecelj.

Urednica založbe Mladika Nadia Roncelli

Skupaj so zbrali prispevke kar 25 avtorjev. Zlasti je opazna strokovna in osebnostna moč primorske in zamejske slovenistike, v primerjavi z njenim zamiranjem v matici, še posebej v Ljubljani, kjer se takega simpozija niso niti spomnili, kaj šele, da bi ga organizirali in je profesor Paternu nič kriv pristal v razlagalni perspektivi predvsem njegovih učencev, ne pa kot eden najbolj znanih profesorjev na Filozofski fakulteti kar nekaj desetletij, s tem pa tudi v kulturni javnosti. Oba – z Markom Sosičem – bi si zaslužila svojo knjigo, se pravi dve.

Milček Komelj

Na predstavitvi zbornika je bil profesor Paternu predstavljen kot odličen predavatelj, retorik, literarni zgodovinar, ki ga je poleg Franceta Prešerna, o katerem je napisal več razprav in knjig, zanimala zlasti novejša in najnovejša ali njegova sočasna slovenska poezija. Tako je skupaj z oddelčnimi sodelavci in asistenti zasnoval epohalni pregled Slovenska književnost 1945 – 1965, za katero je napisal 218 strani obsegajočo razpravo Lirika in predstavil 81 avtorjev ter 117 pesniških zbirk. Antologija Slovenska lirika 1945 – 1965 (izšla je že leta 1967) pa je bila s 63 avtorji in 288 pesmimi tedaj najizčrpnejši izbor in predstavitev slovenskega pesništva. Simpozij ni odprl primerjalne teme, zakaj se tak projekt vse do danes ni več nadaljeval oziroma slovenistika tega ni več sposobna narediti, kljub kar precej individualnih antologij (npr. Janez Menart, Tomaž Brejc, Tomaž Šalamun, Denis Poniž, Andrej Medved, Peter Kolšek, Urban Vovk, Uroš Zupan…). Paternu se je počutil sredi dogajanja, današnji slovenisti pač ne. (Simpozij tega ni obravnaval, se pa vidi, čuti in zaznava kot veliko pomanjkanje ter opravičilo, da je slovenske pesniške ustvarjalnosti sedaj preveč, a jo spremljajo razne pomembne nagrade, kot je vsakoletna Jenkova v Kranju, pa Veronikina v Celju).

Spominska razlaga Milčka Komelja

Paternu je, kot smo slišali na predstavitvi, prvi odkril ter dal pomen v slovenski poeziji Tomažu Šalamunu, kar pa ni bilo težko, saj je bil najbolj opazen in provokativen. Tako kot OHO, Katalog, Katalog 2…

Nasploh pa je imel Paternu izdelane kriterije ocenjevanja estetske vrednosti posameznih pesnikov in je izbor po letu 1945 kar strog: Božo Vodušek, Edvard Kocbek, Jože Udovič, Ivan Minatti, Lojze Krakar, Kajetan Kovič, Dane Zajc, Gregor Strniša, Saša Vegri, Niko Grafenauer, Tomaž Šalamun, kasneje Milan Jesih in Svetlana Makarovič, čisto na koncu je vendarle dodal še Franceta Balantiča, o katerem sicer na predavanjih nikoli ni govoril. Poznal je Slodnjakovo usodo. Paternu je bil komunist in bi bilo njegovo vlogo v tem ideološkem smislu treba še raziskati, zlasti v odnosu do kolega profesorja Dušana Pirjevca. O tej temi simpozij ni govoril. V bistvu pa se skriva vse do danes.

Malo je bilo na simpoziju govora o Paternuju in njegovem razumevanju sodobne slovenske proze (npr. Rudi Šeligo in francoski novi roman), nič o dramatiki, malo primerjalnih, evropskih tem, malo iz mednarodne literarne teorije in njenih odmevov ali upoštevanju pri lastnih analizah, seveda pa simpozij ni načel vrste tem okrog Frana Levstika kot očeta slovenske literarne kritike, iz česar je Paternu doktoriral. Malokdo ve, da se je Paternu zanimal tudi za besedila slovenskih popevk v omenjenem obdobju in je s to temo pri njem napisal svojo diplomsko nalogo kantavtor Tomaž Domicelj. Prav tako je bila zamolčana rivalska polemika z literarnim zgodovinarjem dr. Jožetom Pogačnikom, ki nikoli ni dobil profesure na Filozofski fakulteti v Ljubljani, čeprav je bil najboljši. Seveda je bil Paternuju huda konkurenca s knjigami in razpravami Taras Kermauner, ki prav zako ni omenjen. Ni omenjen niti Janko Kos kot avtor sorodne knjige o Francetu Prešernu in bi bila primerjalna analiza obeh del ter seveda avtorjev še kako zanimiva. Je boljši Paternu ali Kos ? Česa oba še nista videla ?

Logično pa je, da se je Boris Paternu po preselitvi v Trst močneje začel ukvarjati z zamejsko literaturo, ki pa je poprej v svoj izbor najboljših pesnikov ni uvrstil, kar pomeni, da nikogar ni prepoznal kot vseslovensko pomembnega.

Igor Škamperle

O Marku Sosiču je na predstavitvi knjige ali zbornika v drugem delu bilo manj časa in besed. O njem je največ povedal Igor Škamperle, še posebej je omenil njegov študij v Zagrebu in občutljivost na tragično dogajanje v Sarajevu… Ob predstavitvi Sosičevih romanov kot kandidatov za Delovo nagrado kresnik pa je bil vtis, kot da je pisatelj nagrado pričakoval, a je po krivici ni dobil. Zlasti za roman Kruh, prah (2018) ter še poprej Balerina, Balerina (1997, ponatis 2017), pa tudi za roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (2012). Škamperle je predstavil tudi Sosičev roman Tito, amor mijo (2005).

Sosičev celovečerni dokumentarni film o pianistki Karmeli Kosovel, starejši sestri Srečka Kosovela, sploh ni bil omenjen, čeprav bi obsežna analiza in predstavitev lahko precej popravili negativno kritiko v Delu leta 2019.

Bogato slovenistično omizje

Kljub pripombam, ki v bistvu potrjujejo pomen obeh osebnosti, se zdi, da je bolje predstavljati vsakogar zase in bolj celovito ter z več ljudmi, kar pa odpira problem dejanskega razvoja in vrednosti slovenske znanosti, ne le širjenja lokacij slovenskih univerz (Ljubljana, Maribor, Koper, Nova Gorica, Trst). Več kot je doktorjev znanosti, manj je znanosti v resnici ?

Marijan Zlobec