Mladinska knjiga ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne vabi na premiero celovečernega dokumentarnega filma Dva brata, dve sestri, ki ga je režiser Miha Čelar posnel po avtobiografskem romanu Monike Žagar Dva brata, trije svetovi (Mladinska knjiga, 2015). Dogodek bo 8. maja ob 20. uri v kinu Kulturni dom Cerknica. Krstnemu predvajanju filma bo sledil pogovor s filmsko ekipo, avtorico Moniko Žagar in igralko Silvo Čušin.
Miha Čelar
Film bo iz Cerknice nadaljeval pot po izbranih slovenskih kinematografih: Domžale (15. maj), Šmarje (19. maj), Velenje (19. maj), Celje (21. maj), Izola (22. maj), Kočevje (26. maj), Črnomelj (27. maj), Radovljica (28. maj), Tolmin (29. maj), Slovenj Gradec (3. junij), Sežana (12. junij).
Naslovnica
Roman Monike Žagar Dva brata, trije svetovi (Mladinska knjiga, 2015) govori o usodnem razkolu med bratoma in njuni razpetosti med lastno identiteto in ideologijo.
To je romansirana biografija avtoričine družine Žagar, ki je v začetku prejšnjega stoletja na Notranjskem razvila uspešno družinsko lesno industrijo.
Osrednji del knjige govori o ideološki razcepljenosti med bratoma v med in povojnem obdobju ter o konkretnih in skritih posledicah odvzema velikega premoženja po koncu vojne. Zgodba je osebna in hkrati tipično slovenska: v prelomnih trenutkih je ideologija postavila med brata globok prepad. Avtorica ob raziskovanju preteklosti te razdvojenosti ne poglablja, skuša jo razumeti in preseči.
To ji je odlično uspelo s prepričljivimi večplastnimi liki, napeto dramaturgijo, predvsem pa s poetičnim in odprtim koncem. Prepriča nas, da je zgodba močnejša od ideologije, sedanjost pomembnejša od preteklosti.
Roman je po desetih letih dobil nadaljevanje v delno animiranem dokumentarcu Dva brata, dve sestri. V filmu se, osemdeset let po vojni, sestri Monika in Barbara Žagar odpravita po sledeh družinske travme in raziščeta tragično zgodbo svojega strica in očeta. Film in knjiga na sočuten in hkrati analitičen način raziskujeta slovensko vojno travmo, ki nas kot narod še vedno spremlja in razdvaja ter kot družbo vodi v vedno nove in nove delitve – od teh pa imajo korist le vsakokratne politike. Zgodba dveh bratov in dveh sester zato spodbuja bralca in gledalca k premisleku o negotovi prihodnosti.
Režiser Miha Čelar je avtor filmov iOtok, Sinovi burje, Codelli in drugih. Animirane prizore v filmu je soustvaril večkrat nagrajeni slovenski avtor stripa Gašper Krajnc. Ob snemanju dokumentarca je roman Monike Žagar izšel tudi kot zvočna knjiga (na voljo je v aplikaciji Mladinska knjiga PLUS) in s tem dobil novo dimenzijo, saj bralcu znotraj literarnega dela ponuja pravo filmsko doživetje. Zvočni knjigi je glas posodila slovenska dramska igralka Silva Čušin, ki je tudi osrednja pripovedovalka v dokumentarnem filmu.
Monika Žagar (1949) je pisateljica in doktorica skandinavskih študij.
Po diplomi na ljubljanski Filozofski fakulteti je študij nadaljevala na kalifornijski univerzi v Berkeleyju, kjer je leta 1994 tudi doktorirala in nato predavala na tamkajšnji univerzi. Zdaj spet živi v Ljubljani.
Starejši slovenski bralci se je spominjajo po prispevkih v Razgledih, v akademskih krogih pa je cenjena zlasti njena knjiga o norveškem pisatelju, Knut Hamsun: The Dark Side of Literary Brilliance, ki je izšla pri ameriški akademski založbi Washington University Press.
Monika Žagar na predstavitvi knjige Diši po dosegljivem, foto Marijan Zlobec
Njen literarni prvenec, romansirana biografija Dva brata, trije svetovi (2015), predstavlja družino Žagar, ki jo je po drugi svetovni vojni razdelila ideologija. Knjiga je bila nominirana za najboljši literarni prvenec, po njej so posneli tudi igrano-dokumentarni film. Njen roman Košček čokolade v pasji dlaki (2018) odslikava mobilnost in naključnost sodobnega in je hkrati pripoved o varnosti in ljubezni sestavljene družine.
Njen zadnji roman je Diši po dosegljivem.
Iz zapisa po tiskovni konferenci
V knjigi Diši po dosegljivem je zasnovala povsem drugačen roman. Lahko bi rekli, da je avtobiografski, ker sega v konkretni čas njenega študija na ljubljanski Filozofski fakulteti v “prevratnem” času študentskega gibanja, upora, zasedbe Filozofske fakultete, literarnega maratona, zbiranja študentov v Šumiju, vseslovenskega študentskega pohoda nad slovenski parlament oziroma tedaj skupščino SRS, kjer pa ljudska milica sploh ni reagirala, ampak je nekaj tisoč študentom dala vedeti, naj preberejo tisto, kar jih teži, potem pa naj se mirno razidejo, kar se je zgodilo. Primerjava tedanjega ravnanja policije z nedavnim ob petkovih protestih, bi bila zelo žaljiva za odprtost socializma in partije do svojih mladih ljudi. Žagar o tem na predstavitvi posebej ni govorila, saj je roman omejen na posamezne študijske semestre oziroma leta, ko se je z njo nekaj konkretnega dogajalo.
Roman je v bistvu kronološki, saj se po uvodnem poglavju Vesoljski premik nadaljuje po opisu študijskih let, od 1968/1969 do 1973/1974, ko se je študentsko gibanje, skupaj s Kavčičevo politično oblastjo, nekako umaknilo v pasivizacijo; študenti so postali zrelejši in hkrati imeli naloge diplomiranja in iskanja služb ter nadaljevanje pohoda skozi institucije, da bi jih spremenil od znotraj, ne pa zgolj upirali partiji, kar pa se ni obneslo. Upor mladih v Ljubljani je bil razumljiv, saj je v bistvu le nadaljeval študentsko gibanje, ki se je nekako skupaj z delavskim začelo v Parizu, Nemčiji, pri nas pa je bilo najmočnejše v Beogradu. V Ljubljani se je na FF med drugim postavljalo vprašanje ustavnih sprememb oziroma amandmajev, kot jih je pripravil Edvard Kardelj in v novi Ustavi SFRJ (1974) dal možnost samostojnosti ali odcepitve, na kar se je Slovenija veliko kasneje sklicevala. (Kardelj je v bistvu premagal Tita in pomagal Sloveniji ali Slovencem do svobodne države, kar pa je zapisal že v drugi izdaji Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1957), a tega v današnjem prodomobranskem in revanšističnem zgodovinopisju kar lepega števila piscev ni zaslediti).
Monika Žagar seveda vsega tega ne more problematizirati ali ubesediti, saj se raje ukvarja z njej najbližjim dogajanjem, v katerem je bila sama najbolj aktivna, na primer kot članica sicer amaterskega študentskega Gledališča Pupilije Ferkeverk. Je pa veliko konkretnih opisov kolektivnega dogajanja, oseb, ki bi jih lahko celo konkretno prepoznali, čeprav pisateljica ne želi biti kronistka, raje ima svojo izkušnjo družabnosti, seveda tudi v okviru dogajanja na Radiu Študent, v Šudentskem naselju, na Tribuni, v Šumiju, kjer je bil vedno kdo od naših. To je bil tudi čas seksualne revolucije, morda počasi prihajajoče marihuane, pa seveda uporabe kontracepcije, kot smo slišali na predstavitvi.
To je bil čas uveljavljanja žensk in njihovega zavzemanja funkcij v javnosti.
Monika Žagar je spomnila na pojav prve golote na odru, ko se je postavilo vprašanje igralkam: kaj si na odru upam.
Morda bo generacija, ki je bila sočasno aktivna, v romanu prebrala še premalo, a vsega povedati se itak ne da. (Kritik.si, 22. novembra, 2022).
Marijan Zlobec