Ali je knjigo o Parizu težko napisati ? Odvisno od teme in človeka. Pisateljica, publicistka in novinarka Vesna Milek si je zadala nalogo nekako brez omejitve, popolnoma svobodno, po lastni izbiri, reportažno, zgodovinsko, esejistično, skorajda vodniško ali popotniško, ko ne delaš doktorske disertacije, a vseeno poveš dovolj. Metodologija in struktura knjige sta last pisateljice same. Še bolj samo pisanje, kaj šele vsebina, ki se v celoti dotika konkretnih in zelo znanih ali slavnih ljudi.
Auguste Charpentier – Portret George Sand, med 1837 in 1839
Vesna Milek v knjigi stavi na žensko kvoto kot ilustracijo pariškega kulturnega življenja, brez dvoma pa bi se našle še druge znamenite Parižanke, če v tem hipu pomislim na slovito glasbenico, skladateljico, dirigentko, pedagoginjo, organistko in pianistko Nadio Boulanger, na katero se sklicuje ves glasbeni Pariz, kot se reče, čeprav ni bila bistveno manj slavna njena sestra, skladateljica Lilli, prva dobitnica slovite velike rimske nagrade za kompozicijo leta 1913. Nadia je imela kakih 200 učencev, med njimi Aarona Coplanda, Georgea Gershwina, Michela Legranda, Lala Schifrina, Astorja Piazzollo, Quinci Jones, Philippa Glassa, Johna Eliota Gardinerja, Leonarda Bernsteina, Daniela Barenboima…, celo slovensko pianistko Marino Horak, seveda jo je poznal tudi Vinko Globokar, najbolj pa je bil z njo povezan skladatelj Janez Matičič…
Nadia Boulanger leta 1925, foto Wikipedia
Ali Simone de Beauvoir s svojim Drugim spolom. Malokdo ve, da je o njej pisal Edvard Kocbek že leta 1945, tako kot o Sartru. Nedvomno je bila, če že govori o pariških knjigarnah, Venu Pilonu, ki ga Milek omenja zelo skromno, precej blizu slikarka, oblikovalka, ilustratorka, feministka in ljubiteljica mačk Leonor Fini, sicer rojena v Argentini, a je odraščala v Trstu, se pri sedemnajstih preselila v Milano in pri 24. v Pariz.
Pri Vesni Milek hitro opaziš njeno absolutno samovoljo v obravnavi vsega ali vsakogar, o katerem piše, ali s prispodobo: še Bog v nebesih ne ve toliko o ljubezenskem življenju premnogih umetnic in umetnikov, s pripombo, da je žensk več; znanih, kaj šele neznanih. Voajeristični princip kaže na določeno obsedenost z intimo drugih, seveda že pokojnih in iz varne razdalje provincialne Ljubljane z očmi uprtimi v svetovljanski Pariz.
Leonor Fini, foto Wikipedija
Postavimo primerjavo, da bi na tak način pisala o Slovenkah in Slovencih ? Peter Kolšek, prav tako urednik in novinar Dela, je napisal celo knjigo o ženskah Ivana Cankarja. In veliko odkril. A ne bi bilo večje odkritje, ko bi Vesna napisala knjigo o moških Svetlane Makarovič, Mance Košir, moških Tomaža Pandurja, Tomaža Šalamuna in Ivana Mraka, ženskah Nika Grafenauerja, Rudija Šelige, Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Kajetana Koviča, Vitomila Zupana, Toneta Partljiča… ? Kaj šele moških Tine Gaber !
V nekaj knjigah smo izvedeli marsikaj intimnega o Radku Poliču Racu, Mileni Zupančič, Dušanu Jovanoviću, sama Milek je z Borisom Cavazzo napisala njegovo biografijo in postavljala tri pike tam, kjer bi bilo to najbolj zanimivo. Potem je prišla druga ženska in si Borisa uplenila zase kot svojo življenjsko trofej0.
Bog ne daj, da bi pisala o svoji intimi. No, nekaj je je, a bolj v onih belih rokavicah, kot jih je s sifilisom okuženi Charles Baudelaire uporabljal v pariških bordelih, ko je ženske le še božal in pisal pesmi.
Pariz je Pariz, Ljubljana pa najlepše mesto na svetu, v katerem ni intime žensk, kaj šele moških. So le občasni spolni škandali, ki se končajo z ustrelitvijo, obešenjem, ločitvijo…V Parizu se lahko fantazijsko igraš z vsemi in se hkrati zavedaš, da si zgolj kompilacijski zamudnik s pogrevanjem starih in že znanih stvari.
Karl Lagerfeld ima v knjigi svoje poglavje
Obsedenost z opisovanjem ljubezenskih odnosov pa je pri Vesni Milek nekaj posebnega. Zelo verjame vsemu, kar zapiše. In ker verjame, se zna poglobiti, interpretirati, opisati, sodoživljati, izbrati po svojem okusu najboljše, in to vsakikrat znova in na nov način. Vedno najde novo sintezo, ki želi preseči uporabljene vire, odlomke, citate, ugotovitve drugih. Iz njene knjige bi se dalo narediti antologijo lastnih misli, kar brez dvoma predstavlja neko biografsko vrednost. Intima je individualno bistvo človeka, skrita, razkrita.
Ernest Hemingway je v knjigi predstavljen bolj kot Parižan, a s precej ženami, tu z Martho Gellhorn
Živimo v času najširšega medijskega ukvajanja z intimo določenih ljudi; najbolj srečni so (mnogi slovenski mediji in njihovi pisci), če se kdo loči in logično, potem dobi novega partnerja…
Henry Miller je bil eden ključnih krivcev, da se je Vesna Milek zaljubila v Pariz
Vesna Milek gre skozi ljubezensko zgodovino pravega najlepšega mesta na svetu, gledanega iz perspektive lažnega najlepšega mesta na svetu. Metodologija laži je seveda politična, prepričevalna, fantazijska.
Rudolf Nurejev ima v knjigi opazno mesto
V poveličevanju moških in žensk s področja likovne umetnosti in literature, se hitro pokaže manjko s področja glasbe, pa tudi gledališča, likovne umetnosti z vidika prihajanj mnogih žensk na zasebni študij v Pariz, zlasti Američank, ali naše Ivane Kobilce, ali slavne Poljakinje Tamare de Lempicke.
Philippe Starck je z Milekovo že bil v stikih
Marsikaj ljubezenskega bi se lahko dodalo celo na področju šansona, mode, filma, filozofije, z več lastnega ocenjevanja kulturnih dogodkov, kot jih je sama na mnogih obiskih Pariza doživljala in videla. Ali pa jih ni ?
John Galliano, ki ga je Dior odpustil, Vesno Milek bolj zanima kot Jean Paul Gaultier
Ostaja ji skrbno in prefinjeno voden, s tisoč fragmenti obogaten ali na toliko skic razdeljen kompilacijski nivo, ki pa je za Pariz kot najlepše mesto na svetu in s tisočletno kulturno tradicijo vseeno povedno zelo bogat in za mnoge bralce, ki se v Pariz šele odpravljajo ali pa še niso videli in doživeli vzdušja vsaj nekaj ali nekaterih od omenjenih številnih kavarn in ulic ter mestnih predelov, zelo zanimivo branje.
Diorjeva razstava v Moskvi leta 2011
Milekova po svoje obvlada pariško nočno življene, tako da dobi bralec občutek, kot da se sama seli iz enega doživetja v drugega, ga pooseblja svobodno in spontano.
Sarah Bernhardt, foto Sarony
Med zanjo izrazitimi osebnostmi se najprej z velikim navdušenjem loteva prikaza slavne igralke Sarah Bernhardt. Tu se predstavitveno kar se da razživi, jo tako rekoč poveličuje in nam ponudi hkrati zaokrožen celostni portret, ki ga bo bralec z zanimanjem sprejel. Milek kajpada veliko citira ali se sklicije na razne knjige, še posebej je opazna planetarnost njenega nastopanja, število vlog in ponovitev nekaterih najuspešnejših.
Maria Callas je Onassisu rodila mrtvega sina
Tu bi lahko kot komparacija nastopila v knjigi ali vstopila vanjo slavna grška sopranistka Maria Callas s svojimi pariškimi, sicer pa svetovnimi prigodami, a Milek na to niti ne pomisli. Callas bi tematsko spadala v okvir naslova Ljubezni iz drugih časov. Ne nazadnje je Callas zadnja leta svojega v bistvu tragičnega življenja preživela v Parizu na Avenue Georges Mandel 36, kjer je umrla. In imela ali ustvarila je najslavnejši povojni kulturni in umetniški dogodek v Parizu: koncertno izvedbo nekaj znamenitih opernih arij (Bellini, Verdi, Rossini) ter scenskega drugega dejanja Puccinijeve opere Tosca s Titom Gobbijem kot baronom Scarpio leta 1958 v slavni Palais Garnier, med crème de la crème gosti so bili Brigitte Bardot v spremstvu Sache Distela, Juliette Gréco, Charlie Chaplin, vojvoda in vojvodinja Windsorska ter seveda zanjo kasneje usodni Aristotle Onassis, ki ji je potem pošiljal šopke rož v hotel Ritz, kjer je sedaj Maria Callas Suite.
Brigitte Bardot v knjigi Milekove nima portreta
Večer so kronisti poimenovali kot Legion d’Honneur gala.
Callas se je srečevala tudi z Elizabeth Taylor, Yves Saint Laurentom, princeso Grace Kelly…
Tu bi se Milek lahko razpisala in na Callasovo navezala še Marino Abramović in njene interpretacije tragičnih vlog iz oper, ki jih je pela Maria, v svojem odmevnem pariškem ambientu v Operi. 7 Deaths of Maria Callas je pravzaprav skromen izkupiček izmed 46 vlog Callasove, med katerimi prevladujejo bolj kot ne tragične. Če bi Milek znala oziroma razumela usodnost izbora ter niansiranost načina umiranja ali smrti, bi naredila primerjavo ali pa v intervjuju za SP Marino vsaj vprašala, zakaj se je odločila ravno za določene ikonične vloge oziroma smrti, ki jih je Abramović odigrala na opernem odru, začenši z Münchnom in Bavarsko opero, kar je večja drznost oziroma kar predrznost, ker je Maria Callas morala vse te vloge, pa še druge tragične, velikokrat odpeti in odigrati v celotnih predstavah.
Ta glasbeni manjko Vesne Milek kulturni Pariz v bistvu žali.
Da ne omenjam Richarda Wagnerja in njegovega Tannhäuserja, ki je takoj obveljal za škandal stoletja, čeprav je šlo le za zamenjavo vrstnega reda izvedbe baleta ozroma plesa na Venusbergu.
Rezultat predstav ni bila ravno francoska velika opera, saj je bil balet (na ogorčenje Jockey Cluba) med uverturo in prvim dejanjem, ne pa v drugem dejanju, kot je bil standard v Parizu, in še vedno je bila opera izvedena v treh dejanjih in ne v običajnih petih, kot je veljalo za francosko veliko opero. Kasneje so odkrili, da so člani Jockeys Cluba želeli imeti plesalke čimprej zase, da so jih takoj odpeljali na večerjo in še kam. Balerine so bile vrhunske v vsem. Seveda pa so se vse okoliščine zarotile proti Wagnerju samemu. Če tega ne bi bilo, bi moral biti večer premiere Tannhaüserja zmagoslaven. Cesarski dvor je bil prisoten v polni zasedbi, – Napoleon III. in Eugénie de Montijo -, da vsili nekaj spodobnosti nesramnim aristokratom (Jockey Cluba) in njihovim sostorilcem, “prodajalcem” novic v tisku, ki so trdili, da bodo uničili operno podjetje. Vendar pa uvertura odmeva in prvi prizor poteka brez incidentov do prizora, ko se pastirček pojavi na zelenem travniku Turingije. Člani Jockey Cluba nato podivjajo in poskušajo s svojim žvižganjem, tuljenjem in živalskimi kriki preprečiti konec I. dejanja.
O tem je posebno knjižico Richard Wagner et Tannhäuser a Paris napisal Charles Baudelaire, ki ga Milek rada večkrat omenja, a hudo po svoje in pomanjkljivo, skratka “kavarniško”. Umetniški velikani niso zato zgodovinske osebe, da se z njimi igraš klik klak.
Na Wagnerja v Parizu se navezujejo mnogi, med njimi slavni slikar Paul Cézanne, ki je pisal Claudu Monetu, da se odpravlja v Pariz, da bi videl Richarda Wagnerja. Slavni slikar je naslikal svojo sestro za klavirjem, medtem ko njena mati (tudi slikarjeva mati) veze, sedeča na rdečem kavču v slogu imperija. Prizor se odvija v dnevni sobi v Jas de Bouffanu, družinski posesti blizu Aixa, ki jo je slikarjev oče kupil približno deset let prej. Slikar se je hotel pokloniti Wagnerju, ki ga je globoko občudoval, tudi s to sliko z naslovom Uvertura k Tannhäuserju, na kateri mlado dekle zagotovo igra klavirsko variacijo. Ta Wagnerjeva opera je bila prvič izvedena v Parizu leta 1861. Slika prikazuje intimen prizor, hkrati pa umetnik razmišlja o belinah. Navpične so najprej beline odprte partiture oziroma not, klaviatura, dekliška obleka in naslonjalo fotelja, ki so v kontrastu z belimi svitki obešanimi v ozadju in večjim materinem fotelju v rjavem. Kompozicija je kompleksna. V monografijah o Wagnerju Cézanne ni omenjen, saj se s skladateljem v Parizu nista srečala.
Seveda pa sta v knjigi Milekove omenjena Oscar Wilde in Sigmund Freud.
V 11. poglavju Slike Doriana Graya gre junak Oscarja Wilda v opero. Wilde opisuje “zaneseni užitek”, ki ga doživlja Dorian, ko “v uvodu tega velikega umetniškega dela vidi predstavitev tragedije svoje lastne duše”.
Omenjena Brigitte Bardot na koncertu Marie Callas v Parizu leta 1958 bi si sama prav tako zaslužila samostojno poglavje v knjigi Vesne Milek. Ne edina filmska igralka.
Ob Salomi, ki jo je Oscar Wilde napisal v francoščini, pa bi lahko nadaljevala z operno verzijo Richarda Straussa z uglasbitvijo celotne drame v nemškem prevodu Judinje Hedwig Lachmann, torej ženske, pesnice in prevajalke iz francoščin, angleščine in madžarščine. Strauss je leta 1907 naredil francosko verzijo opere v sodelovanju s pisateljem in muzikologom Romainom Rolandom za slavno škotsko – ameriško pevko Mary Garden, v svetu tedaj najslavnejšo interpretko Salome (Pariz, New York, Chicago…).
Sarah Bernhardt okrog leta 1864, foto Felix Nadar
Ironija v kontekstu knjige Milekove je, da so jo imenovali “operna Sarah Bernhardt”. Svetovno znana je postala še kot prva interpretka Melisande v Debussyjevi operi Pelleas in Melisanda leta 1902. Jules Massenet je zanjo napisal naslovno vlogo opere Cherubin (1905). Operna Saloma je do danes imela večji odmev in večji razpon vsakršnih interpretacij ter režij. Garden je postala zgodovinska oseba kot direktorica Chicago Opera Association, ki je leta 1922 oziroma 30. decembra 1921 prva uprizorila slavno opero Zaljubljen v tri oranže Sergeja Prokofjeva v Chicagu.
Vesna Milek operne Salome ne omenja, čeprav ima ves čas večji repertoarni domet, še posebej na svetovnih odrih in festivalih, no, res pa je, da Sarah Bernhardt ni bila pevka.
Georges Clarin – Portret Sarah Bernhard, 1876
In kaj je bilo kulturno bolj zanimivega v štiridesetih letih devetnajstega stoletja v Parizu, ob sorazmerno kratko opisanem odnosu George Sand do Chopina, kot razvpiti pojav operno upokojenega italijanskega skladatelja Gioachina Rossinija in njegove kulinarične seanse, danes bi rekli žuri. Znamenit je postal tournedos rossini. Vesna Milek bi si ob Rossiniju v Parizu lahko privoščila vsaj enega, izmed sedmih pariških restavracij, v katerih strežejo najboljšega. V Ljubljani sem ga v zadnjih desetletjih na jedilniku videl (in potem naročil) le dvakrat. Moraš imeti dober biftek, gosja jetra, tartufe, madeira omako…
Henri de Toulouse – Lautrec
Vesna Milek veliko pozornosti v knjigi namenja slikarju Henriju de Toulousu – Lautrecu, med drugim slavnim oblikovalcem gledaliških in opernih plakatov, ki jih je za celo monografijo. Znimivih je veliko podrobnosti, med njimi slučajno srečanje nekdanjega modela za Manetovo sliko Olimpija. To je bila tedaj že ostarela in zgubana ženska Victorine Meurent.
Edouard Manet – Olympia, 1863
Milek George Sand namenja precej pikantnih momentov, a je sicer s prvencem Indiana postala mednarodno znana. (V knjigi je tipkarska napaka 1931, namesto 1831, – knjiga je v resnici izšla aprila 1832 – , in potem še enkrat 1935 namesto 1835, pa tudi sicer bi knjiga potrebovala boljšo lekturo, ker je precej napak, tako slovničnih kot vsebinskih; Sand se ob Chopinovem igranju ni naslanjala na piano, ampak na klavir).
Chopin je v knjigi bolj postavljen v drugo vrsto, čeprav je neprimerljvo večji umetnik. Med leti v Parizu naj bi se med mnogimi drugimi seznanil s Hectorjem Berliozom, Franzem Lisztom, Ferdinandom Hillerjem, Heinrichom Heinejem, Eugènom Delacroixom, Alfredom de Vignyjem in Friedrichom Kalkbrennerjem, ki ga je seznanil s proizvajalko klavirjev Camille Pleyel.
Chopin je bil homoseksualec, a tega nihče ne bi smel vedeti. V številnih pismih je opisal svojo ljubezen do Tytusa Woyciechowskega. Vendar so bila delno napačno prevedena ali pa so izginila na skrivnosten način. V nedvoumnih izrazih so ta pisma vsebovala strastne in deloma erotične izjave ljubezni.
Salon Chopin
«Kot vedno nosim tvoja pisma s seboj. Kakšno veselje bo, ko bom izvlekel tvoje pismo in se prepričal, da me ljubiš; ali vsaj gledal roko in pisavo njega, ki ga morem ljubiti samo jaz!« (27. 3. 1930). Chopin je sicer pripotoval v Pariz 5. oktobra 1831.
Salon Chopin v Parizu
Je Chopin Gerge Sand doživljal ali imaginarno transformiral v moškega ? O tej tematiki Vesna Milek ne govori.
George Sang na Nadarjevem portretu
Simpatična je epizoda o pariškem srečanju Vesne Milek s hčerko pisateljice Brine Svit in Francoza, ki poimensko ni predstavljen, Léni Mérat, ki ji pomaga odpravljati blokade pred francoskim jezikom in jo uči francoščine. Tako kot v bistvu zamolči pariške pisateljske uspehe Brine Svit s knjigami pri najslavnejšem založniku Gallimardu, in njeni hčerki ne nameni niti omembe njenega filmskega ustvarjanja kot scenaristke in režiserke (Des Bateaux et des Hommes, Aller simple, Des racines & des alles, Thelma & Louise, un western féministe, Les Effrontées : Le Cinéma au féminin, Nos prairies valent de l’or, The Family …). Namesto nje (in matere) vključi v kratko epizodo tretjega, temnopoltega anonimnega pesnika, ki je po vsebini portretne predstavitve premagal Brino Svit in njeno hčerko Leni.
Zanimivo je poglavje Muze Pariza kot fetišizacija in potreba po mitu in navdihu za moške umetniške realizacije. Spoznamo jih kar nekaj, kot so bile temnopolta igralka in plesalka Jeanne Duval s Haitija, ki je Baudelaira navdihovala skoraj dvajset let. Portretiral jo je Edouard Manet.
Edouard Manet – Portret Jeanne Duval, 1832
Milek spregovori o sodnem procesu proti pesniški zbirki Cvetje zla in pesniku Baudelairu s svojo obscenostjo in morbidnostjo, ki takrat še ni bila sprejeta kot estetska kategorija. Zanimiva pa je omemba romana Tišina, polna vetra, slovenske pisateljice Gabrijele Babnik Quatara, v katerem spregovori o zapletenem razmerju Baudelaira in njegove muze Jeanne Duval. Milek pravi, da “je bil Baudelaire pogost gost javnih hiš, a ne kot klient, ampak predvsem kot opazovalec, pesnik, ki si je tam delal zapiske.”
Kot je znano je Baudelaire umrl za sifilisom, ki ga je bil staknil že pri dvajseih letih. Podobno kot filozof Nietzsche, ki je zaradi navidezne vzdržnosti pred poroko z meščansko mladenko zahajal h kurbam, a ga Milek ne omenja. Nietzsche je pri 44 letih doživel duševni zlom, ki se je končal z demenco s popolno fizično odvisnostjo zaradi kapi. Že od vsega začetka so Nietzschejevo demenco pripisovali nevrosifilistični okužbi. Nietzschejeva pisma od leta 1867 do njegovega zloma nudijo živ opis trpljenja zaradi sekundarnega sifilisa. Pritožuje se nad bolečino, kožnimi ranami, šibkostjo in izgubo vida, ki so tipični repertoar bolezni. V njegovem zadnjem letu so njegova pisma priča o evforiji. Kmalu po Wagnerjevi smrti njegove žene Cosime ni več prepoznal. Med letoma 1889 in 1890 sta Otto Binswanger in Theodor Ziehen zdravila progresivno paralizo Friedricha Nietzscheja. Po Nietzschejevi smrti leta 1900 se je razvila živahna razprava o njegovi bolezni. Mnogi so nasprotovali sifilistični diagnozi bolezni.
Amedeo Modigliani – Sedeča Beatrice Hastings, 1915
Ženske v bordelih so hitro izvedele, kdo je bolan in potem niso seksale z njim. In seveda obratno: bolni moški so se vzdržali, niso želeli ali pa niso mogli. Bele rokavice, s katerimi se je Baudelaire dotikal Jeanne Duval, kot je poročal fotograf Felix Nadal, in piše Milek, je bolj kot ne dokaz, da se je pesnik zavedal svoje nevarnosti, da bi okužil zdrave ženske. Baudelaire je umrl pri 46. letih.
Nietzsche pa je v bistvu počasi umiral desetletja dolgo in vsekakor veliko bolj trpel kot Baudelaire.
Gustav Courbet – Umetnikov atelje, 1855
Med muzami ali ob njih Vesna Milek v svoji knjigi omenja slavnega slikarja Amedea Modiglianija. Kratek, a slikovit prikaz umetniškega in življenjskega profila; od portretov ukrajinske pesnice Ane Ahmatove, prek Beatrice Hastings do Jeanne Hébuterne.
Amedeo Modigliani – Jeanne Hébuterne s klobukom in ogrlico, 1917
Visoka šest palcev, vranjih las in osupljivo lepa, je 21-letna Ana Ahmatova postala prava senzacija, ko je leta 1910 prispela v Pariz pod roko svojega moža, pesnika Nikolaja Gumiljova in ljudje so se s pogledi obračali za njima, ko sta hodila po ulici. Par je bil na medenih tednih in ker sta bila slavna pesnika v rodni Rusiji, sta se odpravila naravnost na Montparnasse, takrat priljubljeno zatočišče pariške avantgarde, kot jo opisujejo. Tu so se družili z revnimi slikarji, kiparji, pesniki in skladatelji, ki so se na to območje preselili iz vse bolj chichi Montmartra v iskanju poceni najemnin, poceni kavarn in propadajočih zgradb, ki bi lahko služile kot ateljeji. Pojem Chichi Montmartre razlagajo kot pridevnik, ki označuje skrbno, trendovsko in stilno modno oblačenje, eleganco in okus ter prefinjenost v obnašanju.
Amedeo Modigliani – Ana Ahmatova, 1911
Milek tu Ahmatovi posveti sorazmerno malo prostora. V članku Modigliani in Ahmatova v Parizu, objavljenem v Russian life leta 2016, med drugim preberem:
Man Ray – Kiki de Montparnasse, 1920
Marijan Zlobec