Cankarjeva založba vabi na predstavitev svojih novih knjig, ki bo v sredo, 26. marca, ob 11. uri v Knjigarni Konzorcij MK v Ljubljani.
Predstavili bodo roman Edinka Guadalupe Nettel v prevodu Veronike Rot in nove izide v zbirki Moderni klasiki: Tri besedila Annie Ernaux v prevodu Suzane Koncut in s spremno besedo dr. Mance G. Renko, Biografija naključnega čudesa Tanje Maljarčuk v prevodu Primoža Lubeja in dr. Janje Vollmaier Lubej (slednja je napisala tudi spremno besedo) in Milenij v Beogradu Vladimirja Pištala v prevodu in s spremno besedo dr. Đurđe Strsoglavec.
Urednikoma dr. Andreju Blatniku in Sašu Puljareviću se bosta pridružili prevajalki Veronika Rot in Suzana Koncut.
Naslovnica knjige v slovenščini
Edinka je intimen romaneskne mehiške avtorice Guadalupe Nettel, v kateri prepleta zgodbe treh žensk – prve, ki lahko izgubijo pravkar rojeno hčerko, druge, ki si nikoli niso želele imeti otroka, in še ene, ki je že mati, a je v nekem trenutku breme materinstva zanjo pretežko.
Prijateljici Alina in Laura sta uspešni ženski v srednjih tridesetih letih, ki se nikoli nista navduševali nad materinstvom. Laura se je celo odločila za sterilizacijo. Ko se po nekaj letih v tujini vrneta v Mehiko, pa se v Alini prebudi želja po otroku. Sicer zanosi, a zdravniki ji napovejo, da otrok poroda najverjetneje ne bo preživel. Ko kljub slabi diagnozi rodi deklico Inés, se roman razvije v kompleksen preplet ambivalentnih čustev, etičnih zadržkov in družbenih prepričanj. Kaj dejansko pomeni biti starš, filtriranje mati? Kako se spletajo vezi med starši in otroci? In ne nazadnje, koliko je materinstvo družbeno pogojeno? Roman je bil v angleškem prevodu leta 2023 nominiran za mednarodno nagrado Booker.
Guadalupe Nettel z značilnim šarmom in inteligenco preiskuje eno najpomembnejših življenjskih odločitev, ali imeti otroke ali ne. V napeti in pronicljivi prozi avtorica vprašanje materinstva raziskuje s kirurško natančnostjo in skrbno secira protislovja življenjskih izkušenj žensk.
»Mislim, da pride trenutek, ko vse matere to spoznamo: imamo otroke, kakršne imamo, in ne takih, kakršne smo si predstavljale, da jih bomo imele, ali pa smo si jih želele imeti, in z njimi moramo shajati.«
O avtorici
“Moja generacija je izjemno skeptična, brez kakršnih koli iluzij, dejansko rahlo cinična. To se mi je dolgo zdelo nekaj pozitivnega, češ da smo neverjetno lucidni, kot nekakšen dokaz naše inteligence. Zdaj, ko vidim, kaj se dogaja z okoljsko krizo, z vrnitvijo raznih fašističnih in totalitarnih teženj, zaradi vse močnejšega gibanja, ki hoče ženske vrniti nazaj pred štedilnik, zato ker so ogrožene svoboščine, ki smo si jih v preteklosti že priborili, pa me zelo žalosti, da se je moja generacija zadovoljila z arogantno držo, da preprosto “ne verjamemo v nič”.
Guadalupe Nettel, foto Wikipedija
Na ustvarjanje mehiške pisateljice Guadalupe Nettel (1973) je usodno vplivala protikapitalistična vstaja zapatistov v njeni domovini. V duhu revolucionarjev se je vprašala: “Kaj pa, če bi se spoprijela s tem, česar se sama najbolj sramujem, kar me najbolj boli?”
Pisanje je v luči tega umetniškega creda zanjo postalo katalizator: kako ubesediti veliki strah njenega življenja? Rodila se je namreč z belo pego na roženici desnega očesa, kar je v njenem otroštvu privedlo do sive mrene, obveznega nošenja očesne preveze in resnega strahu pred slepoto. Že kot deklica se je tako počutila drugačno, kar so ji vrstniki brez oklevanja tudi dali vedeti.
“Že pri dvajsetih letih sem vedela, da me zanima pisanje o anomalijah in izobčencih oziroma posebnežih, bitjih, ki izstopajo iz množice zaradi svojih psihičnih in fizičnih lastnosti,” je povedala v nekem intervjuju. Že v otroštvu je namreč v svetu okrog sebe iskala drugačnost in izvirnost. Morali bi dovoliti, da se nas dotakne drugačnost drugih, je povedala na nedavnem literarnem večeru v Ljubljani. Ne verjame v delitev na “normalnost” in “nenormalnost”, vsaka drugačnost se ji zdi naravna in čudovita.
Knjige Guadalupe Nettel
Roman Gostiteljica (ob pisateljičinem gostovanju na festivalu Fabula) v prevodu Veronike Rot je izdala Beletrina. Pri založbi LUD Literatura sta izšli zbirki kratkih zgodb Bodljikave zgodbe in Zakonsko življenje zlatih ribic, pri Cankarjevi založbi avtobiografski roman Telo, v katerem sem se rodila in sedaj še Edinka, roman, ki je bil leta 2023 med finalisti za mednarodno Bookerjevo nagrado. Njen opus zaokroži še roman Después del invierno (Po koncu zime), za katerega je prejela nagrado herralde, in več zbirk kratkih zgodb.
Pisateljica Guadalupe Nettel se je pred kratkim mudila v Ljubljani kot gostja literarnega večera Festivala Fabula v Cankarjevem domu.
Tri besedila Annie Ernaux presunejo bralce. Mesto moškega je zgodba avtoričinega očeta, neizobraženega delavca, praktičnega človeka, ki je svojim bližnjim izkazoval le malo nežnosti, saj se je ubadal predvsem s preživetjem družine. Zgodba ženske govori o avtoričini materi, ki se je rodila na obrobju normandijskega mesteca in umrla za alzheimerjem v predmestni pariški bolnišnici, o posebni vezi med materjo in hčerjo, ki je močna, in tudi težka. Sram pa je zgodba o avtoričinem travmatičnem spominu, ki je bila pri dvanajstih letih priča očetovemu poskusu umora matere. Kot so zapisali v obrazložitvi Nobelove nagrade: »Njeno delo je brezkompromisno in napisano v preprostem, čistem jeziku, z velikim pogumom in kirurško ostrino razkriva agonijo izkušenj razreda.«
Annie Ernaux (1940) je francoska pisateljica, ki je za svoje delo prejela številne domače in mednarodne nagrade, med njimi tudi Nobelovo nagrado za književnost za leto 2022.
Bibliografija naključnega čudesa Tanje Maljarčuk govori o deklici Leni, ki odrašča v svetu, polnem nasilju. Toda deklica se neustrašno brani – s humorjem, trmo in pogumom. Pri tem ne skrbi samo zase, temveč skuša pomagati tudi drugim: vzgojiteljici v vrtcu, brezdomnim psom, ki bi jih naj prodali kitajskim restavracijam, metalki diska … V iskanju »naključnega čudeža« – leteče ženske, ki se vedno pojavi tam, kjer je pomoč najbolj potrebna – se Leni kljub vsem težavam uspe uveljaviti v družbi in svetu. Gre za kruto komedijo, ki se poigrava s svojo junakinjo toliko, kot se poigrava z bralcem, a obenem za knjigo, ki je, ko jo boste enkrat prebrali, ne boste mogli kar tako pozabiti.
Tanja Maljarčuk (1983), ukrajinsko-nemška pisateljica, je objavila tri zbirke kratke proze in tri romane. Uvrščena je bila v antologijo Best European Fiction 2013 in za svoje delo med drugim prejela tudi nagrado kristal vilenica.
Milenij v Beogradu Vladimirja Pištala je mozaični roman o mestu, v katerem pripovedovalec Milan na praznovanju svojega 18. rojstnega dneva po televiziji spremlja pogreb Josipa Broza Tita, čez devetnajst let pa pred Natovimi bombami beži v klet. Med tema poglavjema beremo zgodbo o času in prostoru, prepleteno z zgodbo o posameznih usodah in o Milanovem odnosu do prijateljev, mest, aktualnih dogodkov, zgodovine in predvsem do samega sebe kot zgodovinarja.
V izvirniku leta 2000 objavljeni roman je brezkompromisen literarni odgovor na konkretno družbeno in politično dogajanje v Srbiji in Beogradu v krvavih devetdesetih letih 20. stoletja; roman o izgubi tal pod nogami in s tem povezanimi (osebnih in družbenih) preobrazbah. Zgodba o ogledalu za ogledovanje duše in, kot pravi pripovedovalec, o poskusu ogledovanja samega sebe v mestu in v drugih ljudeh.
O avtorju
Vladimir Pištalo (1960) je eden osrednjih srbskih pisateljev našega časa. V Sloveniji je znan zlasti po življenjepisnem romanu Tesla, portret med maskami, knjižno je objavljena tudi novela Aleksandrida. Med letoma 1993 in 2020 je predaval zgodovino v ZDA, zdaj je direktor Narodne knjižnice Srbije.
Marijan Zlobec