Slovenska matica vabi na predstavitev knjige Igorja Omerze Kocbekovo tržaško pričevanje in Udba, ki bo v torek, 18. marca, ob 11. uri v dvorani Slovenske matice (Kongresni trg 8/I, Ljubljana). Knjiga nadaljuje bogato serijo raziskovanja dokumentov Udbe v povezavi s slovenskimi pisatelji v zamejstvu ter njihovimi stiki z matico (Boris Pahor, Alojz Rebula, Edvard Kocbek).
V torek, 18. marca 2025, bo minilo natančno pol stoletja od izida Pahorjeve in Rebulove knjige Edvard Kocbek – pričevalec našega časa. Najpomembnejši del te knjige je pogovor z Edvardom Kocbekom, njegovi odgovori pa so nekaj edinstvenega v naši novejši zgodovini, saj je, kot eden izmed voditeljev odpora proti okupatorju, razkrinkal medvojni partijski teror in povojni množični umor neoboroženih domobrancev.
Slovenska tajna politična policija, ponarodelo Udba, je natančno spremljala nastajanje tega pričevanja, sam izid in reakcije nanj. Udba oz. takrat še Ozna, je obdelavo nad njim uvedla že leta 1944, poimenovala jo je Bohinjski in potem ga je zalezovala (in mu tudi grozila) vse do njegove smrti.
Naslovnica
Edvard Kocbek je bil najbolj nadzorovan posameznik v komunistični zgodovini Slovenije. In predvsem o tem govori ta knjiga.
Kocbek je verjetno največji Slovenec 20. stoletja, zato je prav, da se ga raziskuje z vseh možnih plati. Poleg nadzorovanja Udbe bi bila zanimiva še pravcata antologij zapisov o omenjeni knjižici ter njeni problematiki v politični emigraciji, kar pa bi bila bolj naloga zgodovinarjev in literarnih zgodovinarjev, a sta oba urednika Kocbekovega Zbranega dela – dr. Andrej Inkret in dr. Mihael Glavan umrla, njuno uredniško delo je zastalo in bati se je, da bo ostalo torzo, še posebej, ker je zapleteno rokopisno pisavo v dnevnikih najbolje bral Glavan. Prav tako je umrl prof. France Pibernik, ki je to problematiko raziskoval in publiciral, a je vsega še več, še posebej, ko se je problematika pojavila v mednarodni publicistični javnosti, zlasti v Nemčiji.
Kot je znano, je po izidu knjižice in prepovedi njenega vnosa v Slovenijo – zaradi česar je nastradal novinar Željko Kozinc -, na predlog Cirila Zlobca in potrditvijo Franca Šetinca, sekretarja Izvršnega komiteja CK ZKS, intervju izšel v Naših razgledih, tako da so ga lahko vsi brali.
Še večja ironija je, da se zadnja leta s tematiko, ki je bila splošno znana, o čemer mi je nekoč pravil Božidar Jakac skupaj s Tatjano, kitijo razno razni psevdo zgodovinarji. Kocbek sam je vse to spoznal oziroma izvedel že takoj leta 1945, ko je še bil v Beogradu in je preko posrednika, ki mu je to povedal, Edvarda Kardelja vprašal, kaj se je v Sloveniji, ko ga ni bilo doma, dogajalo. Kardelj je potrdil, da so kaznovali nekaj tisoč ljudi.
Ironija usode je, da so Kocbeka zavračali tako v matični domovini kot v emigraciji. A svoje bralce je imel vedno.
Dogodek sodi v cikel literarnih prireditev, ki ga finančno podpira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Marijan Zlobec