Založba ZRC: Podobe bidermajerske Ljubljane in pisma baronu Erbergu (2)

Založba ZRC je na svoji zadnji tiskovni konferenci v Atriju predstavila celo serijo novih knjig. Med njimi je monografija Podobe bidermajerske Ljubljane, ki jo je uredil Miha Preinfalk. (Leto: 2025).

Naslovnica

Monografija prinaša 15 študij o Ljubljani v tridesetih letih 19. stoletja. Podlaga zanje so bila pisma, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni stotnik Franc Franz (1779–1840) iz Ljubljane skoraj vsakodnevno pošiljal Jožefu Kalasancu baronu Erbergu (1771–1843) v Dol pri Ljubljani; transkribirana pisma so izšla v samostojni e-knjigi Pisma Franca Franza baronu Erbergu (1832–1840).

Uvodne razprave osvetljujejo življenje in kariero glavnega protagonista oziroma avtorja pisem, stotnika Franca Franza, v nadaljevanju pa prinašajo splošno predstavitev predmarčne Ljubljane ter različnih družbenih slojev v mestu – plemstva, meščanstva in vojaštva. Avtorice in avtorji predstavljajo tudi družabno in kulturno življenje v mestu, zlasti delovanje stanovskega gledališča in prireditve v Kazini, med katerimi je prednjačila tombola. Dotaknejo se tudi potovalnih navad ljubljanskega meščanstva, bolezni in splošnega zdravstvenega stanja ter cerkvenih razmer. Monografijo zaključuje slovenski prevod Franzevih nemških pisem za leto 1836, ko je v Ljubljani pustošila kolera.

Kazalo vsebine:

Miha Preinfalk: Sprehod s Francem Franzem po bidermajerski Ljubljani

Miha Šimac: Vojaška kariera stotnika Franca Franza

Miha Preinfalk: Franc Franz zasebno

Boris Golec: Razgled po Ljubljani v času kronista Franca Franza

Miha Preinfalk: Plemstvo v bidermajerski Ljubljani skozi pisma Franca Franza

Eva Holz: Meščani bidermajerske Ljubljane v pismih Franca Franza

Miha Šimac: Vojaštvo v vsaki vrstici: ljubljanska garnizija v pismih stotnika Franza

Tanja Žigon in Tone Smolej: Stanovsko gledališče v Ljubljani v luči pisem in poročil Franca Franza baronu Erbergu

Marko Motnik in Tanja Žigon: Pregled repertoarja stanovskega gledališča v Ljubljani od sezone 1833/34 do sezone 1839/40

Marko Motnik: Glasbeni in plesni utrip Ljubljane v tridesetih letih 19. stoletja

Tomaž Lazar: Tombola v bidermajerski Ljubljani

Eva Holz: Potovanja kranjske visoke družbe v prvi polovici 19. stoletja

Katarina Keber: Bolezni in zdravstvo v predmarčni Ljubljani v korespondenci Franca Franza in barona Erberga

Matjaž Ambrožič: Kranjske cerkvene problematike in tematike v poročilih Franca Franza baronu Erbergu

Tanja Žigon: Pisma Franca Franza baronu Erbergu iz leta 1836

Seznam avtoric in avtorjev

Druga, že omejena knjiga, pa je sama transripcija: Pisma Franca Franza baronu Erbergu (1832–1840)

Transkribiral, znanstvenokritično izdajo vira uredil in spremno študijo napisal: Miha Preinfalk. Leto: 2024. Knjiga je izšla kot internetna objava in ima 1033 strani v pdf.

Jožef Kalasanc baron Erberg (1771–1843), bogat zbiratelj in mecen, ki je imel povezave s cesarskim dvorom, je zadnja leta življenja preživel v prostovoljni osami v svojem dvorcu v Dolu pri Ljubljani. Vseeno je hotel biti obveščen o dogajanju, zato je kot informatorja najel stotnika avstrijske vojske po imenu Franc Franz (1779–1840), ki je upokojenska leta preživljal v Ljubljani. Franz je tako Erbergu med letoma 1832 in 1840 skorajda vsakodnevno pošiljal pisma in na ta način ustvaril nekakšno kroniko bidermajerske Ljubljane. Osrednji del publikacije tvori znanstvenokritična transkripcija nekaj več kot 1800 Franzevih (nemških) pisem Erbergu, ki jo dopolnjujeta uvodna študija in imensko kazalo. Vsebinsko gledano je v pismih največ lokalnih novic o Ljubljani in njenih prebivalcih, pretežno o ljubljanski visoki družbi. Nižji sloji so omenjeni redkeje, ponavadi v povezavi s črno kroniko. Področja, ki jih je Franz pogosto omenjal v pismih, so bolezni in zdravstvene razmere, družabno življenje (Kazina, gledališče), potovanja, pa tudi poročila iz drugih delov monarhije. Publikacija je bila osnova za študije, objavljene v samostojni monografiji z naslovom Podobe bidermajerske Ljubljane.

Dr. Miha Preinfalk, foto SAZU

Iz Uvoda v knjigo

V Arhivu Republike Slovenije hranijo fond Gospostvo Dol (AS 730), ki je eden najobsežnejših zasebnih oziroma graščinskih arhivov na Slovenskem.(Obseg in usodo dolskega arhiva je podrobno popisala Ema Umek v arhivskem inventarju Erbergi in dolski arhiv, ki je v dveh delih izšel v letih 1991–1992. Gl. tudi Preinfalk et al., Graščinski, str. 67–71). Fond je sestavljen iz 220 fasciklov in 22 knjig (v skupnem obsegu 24 tekočih metrov) ter obsega čas med 15. in 19. stoletjem oziroma s prepisi sega vse do 13. stoletja. Njegova osnova so dokumenti rodbine Erberg, ki jih je Janez Danijel Erberg (1647–1716), prvi baron v družini, združil z dokumenti gospostev Dol in Osterberg, potem ko sta leta 1688 z nakupom prišli v njegovo oziroma rodbinsko last. Leta 1789 je posest Erbergov v celoti prevzel 18-letni Jožef Kalasanc (1771–1843), pravnuk Janeza Danijela.

Vnuk Janeza Danijela, baron Volbenk Danijel, na sliki Fortunata Berganta v Narodni galeriji

Arhiv je nenehno dopolnjeval, saj je pod vplivom barona Žige Zoisa in Franca Antona pl. Breckerfelda začel načrtno zbirati arhivsko gradivo, ki se je nanašalo na Kranjsko in Kranjce. Zbral je denimo gradivo iz razpuščenega ljubljanskega jezuitskega kolegija, pa tudi rodbinske arhive nekaterih plemiških rodbin, ki jih je pridobil z dedovanjem ali nakupom.(O Erbergovih zbirkah in arhivu gl. tudi Preinfalk, Jožef Kalasanc baron Erberg in njegove zbirke v luči novoodkritih virov).Danes je v dolski arhiv vključena tudi obsežna rodbinska korespondenca – poleg uradne, ki obsega pet fasciklov, tudi večina zasebne –, ki je shranjena v 25 fasciklih, od tega je samo korespondence Jožefa Kalasanca za 17 fasciklov. V sklopu korespondence sta tudi dva fascikla pisem, ki jih je napisala ena sama oseba – upokojeni stotnik avstrijske vojske Franc Franz (1779–1840). Nastanek te korespondence so narekovale Erbergove specifične življenjske okoliščine. Erberg, ki je v dvorcu v Dolu pri Ljubljani živel v nekakšni prostovoljni osami, je namreč v začetku tridesetih let 19. stoletja angažiral Franza, ki je upokojenska leta preživljal v najetem stanovanju na Novem trgu v Ljubljani, da mu je skorajda vsakodnevno pošiljal poročila o dogajanju v Ljubljani. S tem je Franz ustvaril neke vrste kroniko bidermajerske Ljubljane, čeprav to pravzaprav ni bil njegov namen. Z informacijami v pismih je hotel v prvi vrsti ustreči osamljenemu baronu, ki se ni udejstvoval v družabnem življenju, a je o njem hotel biti na tekočem.

Skupinski portret družine barona Erberga, foto Wikipedija
Omenjena korespondenca v slovenskem zgodovinopisju ni povsem neznan vir. Prvi jo je leta 1908 javnosti predstavil že Walter Šmid, ki je na njeni podlagi prikazal nostalgično podobo stare Ljubljane. Pisma so bila takrat že shranjena v Kranjskem deželnem muzeju Rudolfinum, v katerem je Šmid ravno v tistem obdobju (1905–1909) deloval kot kustos. Zanimivo je, da je Šmid poznal le pisma od konca leta 1833 do konca leta 1837, čeprav so danes ohranjena od aprila 1833 do avgusta 1840. Šmidu neznana pisma so bila takrat morda bodisi založena ali pa so bila še del Erbergove zapuščine pri njegovih potomcih grofih Attemsih in so v muzej prišla naknadno.
Osemdeset let za Šmidom (leta 1990) je Franzeva pisma pod drobnogled vzel Peter Vodopivec, ki je z njihovo pomočjo prav tako odgrnil nekaj tančic z zaprašene podobe bidermajerske Ljubljane. Vodopivec Šmidovega teksta takrat sicer ni poznal, je pa za razliko od svojega predhodnika raziskal celotno, skoraj osemletno korespondenco.

Na korespondenco Franz–Erberg je leta 2012 ponovno opozorila Andreja Klasinc Škofljanec v spletni rubriki Arhiva Republike Slovenije »Arhivalija meseca«, nekaj odlomkov iz Franzevih pisem pa je ista avtorica uporabila tudi za članek o markizu Pallavicinu, ki je bil sredi tridesetih let 19. stoletja kot politični zapornik zaprt na ljubljanskem gradu. Tudi o njem je Franz večkrat pisal Erbergu.

Glavna protagonista
Jožef Kalasanc baron Erberg
Baron Erberg je v slovenskem zgodovinopisju sorazmerno dobro poznan. O njem in njegovi rodbini so v preteklosti izšli številni prispevki, zato na tem mestu navedimo samo nekaj osnovnih podatkov. Erbergi so bili kočevarska rodbina, ki je plemiška postala leta 1668, ko je bil kočevski mestni sodnik Lenart Erber (1606–1691) povzdignjen v plemiški stan in se je smel preimenovati v Erberga. Njegov sin Janez Danijel (1647–1716) je slovel kot odličen pravnik na Kranjskem in je leta 1714 za rodbino pridobil še baronski naziv. Leta 1688 je kupil gospostvo Dol pri Ljubljani, ki je za naslednjih dvesto let postalo glavna rezidenca rodbine. Za njim sta v Dolu gospodarila sin Janez Benjamin (1699–1759) in nato vnuk Volf Danijel (1713–1783). Ta je ob smrti zapustil zgolj enega sina, Jožefa Kalasanca (1771–1843), ki mu je bilo takrat le 12 let.
Jožef Kalasanc Erdberg, foto Wikipedija
Vzgojo mladega dediča so prevzeli skrbniki in ga poslali v šole na Dunaj. Po vrnitvi na Kranjsko v začetku 90. let 18. stoletja je Jožef Kalasanc prevzel rodbinsko posest, se poročil z grofico Jožefino Attems iz Gorice in kot stanovski poverjenik stopil v službo dežele Kranjske. Naslednja večja prelomnica v njegovem življenju je bilo leto 1808, ko je njegova žena postala vzgojiteljica cesarjevih hčera na Dunaju. Tja se je z njo preselil tudi Erberg in kmalu zatem postal vzgojitelj prestolonaslednika Ferdinanda. To službo je opravljal do začetka leta 1815, ko so na dan izbruhnile njegove duševne težave. Vrnil se je na Kranjsko, na svoje gospostvo Dol pri Ljubljani in tam ostal do smrti leta 1843. Daleč naokoli je slovel kot zbiratelj umetnin in kuriozitet. V Dolu je uredil neke vrste zasebni muzej, katerega  sloves je segel preko deželnih meja. Čeprav je Erberg živel odmaknjen od javnosti, je hotel biti informiran o dogajanju. Tako je v njegovo življenje stopil Franc Franz.
Stotnik Franc Franz
Če so podatki o Erbergu sorazmerno številni in povedni, pa po drugi strani o njegovem korespondentu in informatorju Francu Franzu vemo veliko manj. Vse do nedavnega je bil bolj ko ne tabula rasa. Nekaj detajlov o njem je pred več kot stoletjem sicer razkril že Walter Šmid, s pritegnitvijo številnih virov pa je bilo mogoče odkriti še marsikaj. Ker je bil častnik, natančneje, stotnik avstrijske vojske, so o njem še najbolj zgovorni vojaški viri. Ti razkrivajo, da se je Franz rodil leta 1779 na Češkem (bil je torej osem let mlajši od Erberga) in je kot sin vojaka zelo mlad tudi sam oblekel vojaško suknjo. Bojeval se je v vojnah proti Napoleonu in bil večkrat ranjen. Leta 1810 se je poročil z Ano Pfitzner, rojeno Motzel, vdovo polkovnega kamerada Ignaza Pfitznerja, ki je leto prej padel v bitki pri Wagramu. Žena je v svoj drugi zakon pripeljala hčer Ano (Pfitzner), s Franzem pa je imela še šest otrok, od katerih sta dva (zelo verjetno pa štirje) umrla kmalu po rojstvu. Zagotovo sta odrasla hči Amalija, pozneje  poročena Kappus pl. Pichelstein (1810–1877), in sin Karel (1818–1895), ki je pozneje postal glavni železniški postajni načelnik v Mariboru.
Okoli ljubljanskega kongresa (1821) se je Franz upokojil in se za stalno naselil v Ljubljani, kjer je sicer kot aktivni častnik v 17. pehotnem polku (takrat imenovanem Reuss-Plauen) živel že nekaj let. V glavnem mestu Kranjske je nato ostal nadaljnji dve desetletji, vse do smrti avgusta 1840.
Kako sta se Franc Franz in baron Erberg spoznala, ni povsem jasno. Morda je k njunemu poznanstvu prispevalo dejstvo, da sta bila soseda na Novem trgu. Franz je namreč kot najemnik živel v Lichtenbergovi hiši (danes Novi trg 5), Erberg pa je imel najeto stanovanje v Gallenbergovi hiši nasproti (danes Novi trg 1).

Vsekakor je gotovo, da sta v prvi polovici leta 1833 začela z zelo intenzivno korespondenco, ki je potekala na skoraj vsakodnevni ravni in je trajala vse do Franzeve smrti sedem let pozneje. Potekala je prek posrednikov, predvsem Erbergovih uslužbencev, ki so prenašali pisma iz Ljubljane v Dol in obratno – Franz npr. omenja (slugo) Andreja (37/66), Valentina (38/35) in kuharico Marijano (36/136, 37/176). Včasih je prišlo tudi do »šuma v komunikaciji« (npr. Andrej je predčasno odpotoval, Franzeva hči se je prepozno oblekla in ni pravočasno oddala pisma ali pa je imela njegova  služkinja druge opravke), zaradi česar so včasih pisma do obeh naslovnikov prihajala z – včasih tudi večdnevno – zamudo.

Struktura korespondence
Na prvi pogled se sicer zdi, da je termin korespondenca na tem mestu neustrezen, saj se niso ohranila vsa pisma, pač pa le tista, ki jih je Franz pisal Erbergu. Kljub temu vemo (in ohranjena Franzeva pisma to potrjujejo), da je pisemska komunikacija potekala v obe smeri, tako da je oznaka korespondenca tu povsem na mestu.
Prvo ohranjeno Franzevo pismo nosi datum 20. junij 1832 in je hkrati edino iz tega leta (32/1). Franz na začetku opisuje bolezensko stanje cesarjevega vnuka, vojvode Reichstadtskega, potovanje vojvodove matere (cesarjeve hčere Marije Luize) na Dunaj (s postanki v Postojni, Ljubljani, Slovenski Bistrici in Gradcu) ter obisk cesarskega para v Trstu, drugi del pisma pa je namenjen vojaškim zadevam, zlasti napredovanju posameznih častnikov. Ali je bilo že to pismo naročeno ali pa je nastalo bolj po naključju, ni jasno. Erbergu je bilo verjetno všeč, ker je zelo izčrpno in že napoveduje strukturo prihodnjih pisem. Deset mesecev pozneje, v začetku aprila 1833, je Franz začel podobna pisma redno, skorajda vsak dan pošiljati Erbergu v Dol.
Pisma so glede na strukturo in vsebino dveh vrst. Prevladujejo poročevalska pisma, ki so bolj ko ne brezosebna, v njih so nanizani aktualni dogodki iz Ljubljane, Kranjske ali širše monarhije. Novice niso urejene hierarhično, nanizane so bolj ali manj naključno, res pa je, da se poročanje pogosto začne z dogodki na Dunaju in konča s tistimi v Ljubljani. Pri poročanju hoče biti Franz kot pisec nevtralen in objektiven, sam sebe imenuje referent in o sebi piše v 3. osebi. Enako velja za njegove družinske člane, ki jih v takšnih poročilih obravnava kot naključne znance. Ko denimo aprila 1836 Erbergu poroča o rojstvu svojega prvega vnuka Gustava (poroke svoje hčere Amalije julija 1835 ne omeni), suhoparno zapiše: »Soproga gubernijskega koncipista Adolfa Kappusa, rojena Franz, je ponoči povila močnega, zdravega fantka« (36/75). Kljub temu se v tovrstnih poročilih večkrat znajde kaka njegova osebna opazka ali komentar. Ko je denimo februarja 1836 neki šolar sredi Kongresnega trga z vzmetnim nožem zabodel vrstnika, je Franz opis dogodka zaključil z besedami: »To je nov pojav našega pokvarjenega časa« (36/27). Januarja 1840 je opis bratomora v Šentpetrskem predmestju pospremil z ugotovitvijo: »Ni mogoče opisati, kako se morala dan za dnem slabša!« (40/17). Vendar ni bil vedno črnogled in se je znal tudi pošaliti. Ko je junija 1838 z lestve padel eden od delavcev, ki so gradili stavbo Kazine, je Franz ponovil javno mnenje, da je moral biti delavec nedvomno pijan, nato pa nekoliko sarkastično zaključil: »Lestev ni bila poškodovana« (38/134).
Druga vrsta pisem so osebna. Franz jih piše v 1. osebi, v njih izraža hvaležnost in vdanost Erbergu ter ga nagovarja z »Vaša Ekscelenca«. V takšnih pismih se mu zahvaljuje za poslano hrano, ga prosi za usluge, tarna glede zdravja … Pisma skoraj vedno konča s poljubljanjem roke Erbergovi ženi in v poznejših pismih tudi hčeri Antoniji, ki ju naslavlja z grofico oziroma grofično (konteso), čeprav sta bili (zgolj) baronica oziroma baronesa.
Delitev med obema vrstama pisem ni povsem vodotesna – včasih se tudi v osebna pisma prikrade poročevalski stil ali pa v poročevalska kak osebni podatek ali vtis.
Osebna pisma omogočajo vsaj delno rekonstrukcijo odnosa med Franzem in Erbergom, ki ni bil statičen, ampak se je iz leta v leto spreminjal in razvijal. V začetnih pismih je Franz zelo ponižen, vljuden in zadržan, malo poroča o sebi, večinoma se zahvaljuje Erbergu in pozdravlja člane njegove družine. Sčasoma pa takšna pisma postanejo bolj osebna, Franz v njih precej natančno opisuje svoje zdravstvene težave, omenja člane svoje družine, Erberga večkrat tudi za kaj prosi, npr. da mu z vrta pošlje zelenjavo ali prinese kako malenkost z Dunaja.
Intenziteta pisem je različna. Včasih je Franz Erbergu pisal vsak dan, včasih celo večkrat na dan, denimo v primerih, ko je že oddal pismo, a se je potem zgodilo še kaj pomembnega, o čemer je moral biti Erberg nemudoma obveščen. Med pismi ni nikoli več kot nekaj dni presledka. Tudi če se ni zgodilo nič posebnega, je Franz Erbergu poslal kratko pisemce s pojasnilom »Nič novega« (35/243, 36/257, 39/112). Edina večja časovna luknja se pojavi vsako leto aprila, ko je Erberg odpotoval na redni obisk Dunaja (Erberg je namreč vsako leto obiskal nekdanjega varovanca Ferdinanda za njegov rojstni dan). Takrat mu je Franz poslal manj pisem, a so obsežnejša.
Poročevalska pisma je Franz številčil, zato lahko danes opazimo, da nekatera manjkajo. Večkrat je sicer očitno, da se je pri številčenju zmotil, možno pa je tudi, da se nekatera pisma pri Erbergu niso ohranila oziroma so se pozneje izgubila. O tem lahko posredno sklepamo zaradi novic, ki bi jih v pismih zagotovo lahko pričakovali, a jih tam iščemo zaman. Tako denimo Franz pogosto piše o grofu Benediktu Auerspergu s Turjaka, a pisma z omembo njegove smrti maja 1839 ni. Prav tako pogosto poroča o Antonu Aleksandru grofu Auerspergu (Anastaziju Grünu), v začetku leta 1839 omeni celo njegovo napovedano poroko z grofico Marijo Attems (39/65), a poročila o poroki, do katere je prišlo julija 1839, v pismih ne najdemo. Neposredno pa za izgubljena pisma vemo zato, ker se Franz v nekaj pismih sklicuje na novico iz prejšnjega pisma, a te novice tam ni, kar pomeni, da je morala biti v nekem drugem, danes izgubljenem pismu.
Skoraj vsa od nekaj več kot 1800 pisem so namenjena Erbergu, nekaj pisem pa Erbergovemu sinu Jožefu Ferdinandu ali ženi. Sin je bil sicer zaradi svoje diplomatske službe večinoma odsoten, a kadar je prišel domov v Dol, je Franz napisal pismo tudi njemu, zlasti kadar je bil oče Erberg odsoten ali bolan. Vsa pisma je Franz pisal sam, le proti koncu, ko ga je zdelovala bolezen, je nekaj pisem namesto njega po nareku napisala ena od hčera (Franz je nikoli ne omeni z imenom), sam pa je prispeval le podpis.
Vsebina korespondence
Vsebina Franzevih pisem je zelo raznolika, domnevamo pa lahko, da je Franz Erbergu kot naročniku pisal o tistem, kar je tega zanimalo. Največ je lokalnih novic o Ljubljani in njenih prebivalcih, pretežno o ljubljanski visoki družbi, ki jo je Erberg poznal osebno, pa tudi sam Franz se je gibal  v njej in je tako lahko poročal iz prve roke. Najbolj domače so mu bile razmere pri njegovem stanodajalcu, baronu Leopoldu Lichtenbergu. Večkrat poroča o baronovem zdravstvenem stanju, še pogosteje pa o zdravju in zdravljenju njegove ostarele matere Hiacinte, ki je bila nenehno na poti med Ljubljano in dvorcem Črni potok. Obiskoval je tudi druge člane visoke družbe, recimo barone Lazarinije na Čušperku, grofe Blagaje na Boštanju in grofe Thurne na Krumperku, bil pa je tudi reden gost pri plemičih v Ljubljani (julija 1834 je npr. obiskal grofico Welsperg v Cekinovem gradu ob njenem godu (34/140)). Njegova dobra informiranost se kaže tudi v primeru smrti posameznih vidnih plemičev, saj je Erbergu že takoj poročal tudi o določilih njihovih oporok, npr. Vajkarda grofa Auersperga (33/4), Jožefa grofa Thurna (36/36), Karla barona Zoisa (36/133–135) in Janeza Nepomuka barona Buseta; v slednjem primeru je Franz Erbergu sporočil, da je pokojni Buset prav njega (Erberga) določil za glavnega dediča (37/41).
Iz pisem je razvidno, da sta se Erberg in Franz pogosto srečevala, bodisi v Ljubljani bodisi v Dolu. Zato se nekaterih, zlasti v tistem trenutku aktualnih tematik Franzu ni zdelo vredno podrobneje opisovati. V takšnih primerih je običajno uporabil besedno zvezo »tista znana zadeva« (gl. npr. 35/130). Včasih se ta »zadeva« razkrije v naslednjih pismih, včasih pa ostaja neznana, v preteklost ujeta skrivnost med korespondentoma, ki današnjega bralca pusti pred zaprtimi vrati.

Med tematikami, ki so pogosto predmet Franzevih poročil, so potovanja plemstva in meščanstva iz mesta na podeželje in nazaj, našteta so njihova potovanja v toplice (ženske so se denimo večkrat odpravile v Dobrno, guverner Jožef Kamilo baron Schmidburg pa je bil reden gost v toplicah v Beli oziroma Železni Kapli), nekateri premožnejši so si privoščili prava pravcata popotovanja: skupina ljubljanskih meščanov je tako med februarjem in majem 1839 prepotovala Italijo vse do Rima in Neaplja (39/36, 39/83), zakonca Rihard in Antonija Blagaj pa sta nameravala preko čeških in nemških dežel obiskati Poljsko oziroma Galicijo, natančneje, Wieliczko, kjer je grofov brat služboval kot direktor tamkajšnjega rudnika soli, a sta se morala zaradi grofičinega slabega počutja že v Špitalu ob Dravi obrniti in vrniti domov (39/111). Prav tako Franz poroča o številnih postankih eminentnih gostov, kot so bili člani nadvojvodske (habsburške) ali španske kraljeve hiše, Ljubljano je večkrat obiskal tudi saški kralj.

Drugo področje, ki mu je Franz namenjal veliko pozornosti, so bile bolezni. V času, ko medicina še ni bila zelo razvita in je bila najpogostejša oblika zdravljenja puščanje krvi, je bilo življenje zelo negotovo in pogosto se je zgodilo, da je zjutraj (vsaj na videz) zdrav človek zvečer že ležal na parah (Prešernov Memento mori dobi ob prebiranju Franzevih pisem zelo oprijemljiv kontekst). Pri opisovanju zdravstvenih težav posameznikov iz visoke družbe se Franz pogosto spušča v precej intimne stvari, ki se nam danes zdijo preveč osebne – tako Erbergu poroča, da je imel mladi baron Alojz Lazarini na Čušperku težave z uriniranjem (38/155) in da je grof Benedikt Auersperg bolezen izločil skozi obilno znojenje (34/76). V več Franzevih pismih spremljamo agonijo zdravnika Karla Bernarda Kogla (39/52–56) in mladega barona Ferdinanda Aichelburga (34/39–65), iz avtopsije policijskega direktorja Leopolda Sicarda in grofice Henriete Welsperg pa izvemo, da so v njegovem žolčniku našli 57 kamnov (40/18), v njenem trebuhu pa tri prste debelo plast maščobe (40/38). Franz se je o zdravju posebej razpisal leta 1836, ko je na Kranjskem razsajala kolera. Sprva ji sicer ni posvečal večje pozornosti, glede prvih žrtev je bil zelo skeptičen: mati zvonarja Antona Samasse je tako po njegovem umrla zaradi neustrezne prehrane (jedla je kislo solato in zatem spila belo kavo) (36/112) in ne zaradi »zla«, kot je pozneje kolero pogosto poimenoval. S širjenjem bolezni pa jo je sprejel kot stvarnost, večkrat je pomodroval, kako se je treba pred njo zaščititi (36/116), v obdobju najhujšega izbruha v poletnih mesecih pa je vsakemu pismu dodal statistiko o obolelih, umrlih in ozdravelih.

Ne le o smrtnih primerih, pač pa tudi o drugih življenjskih mejnikih pripadnikov ljubljanske visoke družbe se je lahko Erberg podučil iz Franzevih pisem. Tako je bil na tekočem o njihovih rojstvih in porokah. O teh se je Franz razpisal zlasti takrat, ko je šlo kaj narobe: ko se je možila guvernerjeva hči Fani Schmidburg, je za neprijetnosti poskrbelo to, da njena poročna obleka ni prišla z Dunaja (39/181), poroko Serafine Zois pa so morali prestaviti za več dni, saj ženin Gotfrid Welsersheimb zaradi slabega vremena ni mogel pravočasno priti iz Ancone, kjer je služboval kot konzul (39/70, 39/71). Glede porok se je Franz občasno izkazal kot pravi opravljivec – oktobra 1836 je tako naredil natančen seznam gotovih, verjetnih, možnih in domnevnih porok ter razdrtih zarok (36/216).
Ker je Franz izhajal iz vojaških vrst, je razumljivo, da je pogosto poročal o vojaškem življenju. Erbergu vojska sicer ni bila zelo blizu, a ga je nedvomno zanimala, saj je pretežni del častnikov izhajal iz plemiških vrst. Zato mu je Franz redno poročal o vojaških povišanjih in upokojitvah, premikih vojaških enot in vojaških vajah, sem in tja je navrgel tudi novice o napovedanih spremembah v vojaški organizaciji (npr. uvedba novih uniform), seznanjen je bil tudi z osebnim življenjem nekaterih častnikov. Podobno je veljalo za uradništvo, ki se je prav tako tesno prepletalo s plemiškimi vrstami. Tudi o uradnikih, njihovih družinah in premestitvah je vedel Franz marsikaj povedati.
Zelo pogosta in podrobna so Franzeva poročila s kazinskih prireditev, zlasti tombole, ki so jo v zimskem času igrali enkrat na teden. Ljubljanska elita se je sprva zbirala v Lepušičevi hiši na začetku Gosposke ulice, leta 1836 pa so v ta namen začeli graditi poslopje današnje Kazine na Kongresnem trgu (Franz poroča tudi o gradnji in nesrečah, ki so se ob tem dogajale). Franz se pri poročanju o tomboli ni zadovoljil le z osnovnim opisom družabnega dogodka, pač pa je vedno navedel seznam srečnih dobitnikov in njihovih dobitkov do predmeta natančno. Čemu so služili tako podrobni seznami, lahko le ugibamo. A ob upoštevanju Erbergove zbirateljske žilice verjetno nismo prav daleč od resnice, če predvidevamo, da je Erberg hotel biti obveščen o predmetih, ki so krožili med Ljubljančani, da bi morda katerega od njih naknadno pridobil za svojo zbirko. Ko so leta 1846 popisali njegovo zapuščino, so popis umetnin in drugih predmetov sestavili na podoben način, kot je desetletje prej počel Franz v svojih pismih.
Naslednje področje, o katerem je Franz prelil sorazmerno veliko črnila, so bile gledališke predstave. Tik pred začetkom sezone (običajno sredi septembra) je Erbergu poslal seznam vseh članov aktualnega ansambla, med samo sezono, ki je trajala do spomladi, pa je v pismih pogosto opisoval in komentiral posamezne predstave (gledališke ali operne). Vsak teden je Erbergu sproti pošiljal program predstav, ki pa se je zaradi različnih razlogov (bolezni v ansamblu, muhavosti vodilnih umetnikov) pogosto spreminjal. Poleg gledaliških predstav so Ljubljančane zabavale vojaška godba in druge glasbene prireditve: za višjo družbo je Filharmonična družba koncerte prirejala v dvorani Nemškega viteškega reda, nižjim slojem pa so bili namenjeni koncerti v Tivoliju ali parku Zvezda. Te predstave je Franz omenil le na kratko, v podrobnosti se ni spuščal, saj se jih, kot kaže, večinoma ni udeleževal.
Občasno se v pismih znajdejo obširnejša poročila z Dunaja. Iz njih je razvidno, da je Franz tovrstne novice črpal iz časopisja, na Dunaju pa je imel tudi svojega informatorja (ali več informatorjev), ki mu je poročal o dogajanju, on pa je to posredoval naprej Erbergu. Takšna poročila, ki so označena kot »Wiener Agentenbericht«, vsebujejo zlasti informacije o cesarski družini in novih gradbenih podvigih v mestu, v njih pa najdemo tudi kako novičko iz črne kronike. Dotikajo se tudi drugih delov monarhije, nemalokrat so opisani aktualni dogodki iz drugih evropskih držav (npr. atentati na francoskega kralja Ludvika Filipa, državljanska vojna v Španiji, menjava na britanskem prestolu), zasledimo lahko celo novice iz Bosne, Carigrada in Egipta.
Nekoliko presenetljivo se zdi, da je Franz Erbergu poročal tudi o ljubljanskem vremenu, čeprav je Dol od Ljubljane oddaljen le dobrih 12 km. Tako izvemo, kdaj je sneg prvič pobelil strehe ljubljanskih hiš, kdaj so nevihte Ljubljančane pregnale iz Tivolija in kdaj se je elita pred vročino umaknila na podeželje. Vprašanje, ali je bilo vreme v Dolu v tistem trenutku res tako drugačno od ljubljanskega, bo najbrž ostalo neodgovorjeno.
Kot rečeno, je bila v ospredju Franzevega (in Erbergovega) zanimanja lokalna elita. Nižji sloji so omenjeni le poredko, ponavadi v povezavi z nesrečami, zločini ali nasilnimi smrtmi, skratka v povezavi s črno kroniko. Tako je bil decembra 1837 Erberg obveščen o tem, da je služkinja gubernijskega tajnika Fradenecka zagrešila detomor (37/275), da je avgusta 1838 nekaj študentov, ki so se vračali na Dolenjsko, z objestno vožnjo povzročilo hudo nesrečo pri Šmarju Sap (38/162) in da so avgusta 1837 na Vodmatu čebele tako popikale dva konja, da sta poginila, hlapec pa si je komaj rešil življenje (37/186).
Franz je praviloma pisal o tistem, kar je sam videl in doživel, hkrati pa je Erbergu posredoval zelo veliko govoric, od katerih so se pozneje mnoge izkazale za neresnične. Junija 1833 so se Ljubljančani pogovarjali o domnevni smrti grofa Wurmbranda in francoskega diplomata Talleyranda v Londonu (33/2), aprila 1834 je Ljubljančane razburila govorica, da se je obesil župnik v Čatežu na Dolenjskem (34/86), februarja 1839 pa se je iz Trsta (spet) razširila vest, da so ustrelili francoskega kralja Ludvika Filipa. Ta novica je Erbergovo sestro Margareto Hohenwart tako potrla, da je prejokala ves dan, njen mož Franc Hohenwart pa je ves dan ostal v postelji (39/31, 39/32). Vse govorice so se pozneje izkazale za neresnične…
Zelo malo je v pismih političnih tem, kar je v skladu s siceršnjo bidermajersko miselnostjo, ki je družbo potiskala v varno zavetje doma. Franz sicer poroča tudi o zunanjepolitičnem dogajanju, a vedno bolj ali manj na kratko. Značilno je, da ga npr. pri zasedbi britanskega prestola s strani kraljice Viktorije bolj kot politični vidik zanima pojedina po kronanju (37/266, 37/267). Domačih političnih tem se skorajda ne dotika, nekajkrat omeni le srečanja kanclerja Klemensa Metternicha z drugimi akterji evropske politike ter potovanja cesarja Franca in pozneje Ferdinanda po monarhiji.
Zelo na kratko so opisane cerkvene zadeve, ki očitno ne Franza ne Erberga niso pretirano zanimale. Franz sicer redno piše o potovanjih knezoškofa Alojzija Wolfa in njegovih pogostitvah v ljubljanskem škofijskem dvorcu ali na Goričanah, nekajkrat opiše procesije po Ljubljani in tiste v Dravljah ob godu sv. Roka, sicer pa o cerkvi in duhovnikih – z izjemo njihovega zdravstvenega stanja – ne izvemo prav veliko.
Tudi sledi slovenskega narodnega prebujanja bomo pri Franzu iskali zaman, saj ga očitno ni zaznal ali ga ni zanimalo. V njegovih pismih se sicer večkrat pojavijo nekateri predstavniki slovenskega meščanstva, npr. Fidelis Terpinc in Valentin Češko, a vedno v kontekstu družabnega življenja in ne njihovega morebitnega preroditeljskega udejstvovanja. Emila Korytka (39/22) in Matijo Čopa (35/126) omeni le takrat, ko jima je odbila zadnja ura, na Franceta Prešerna pa naletimo le enkrat, in sicer ko je spisal pesem za prapor polkovnika Ratha iz ljubljanskega 17. polka (35/196); verjetno pa sta se s Prešernom vsaj na videz poznala, saj je Prešeren med letoma 1829 in 1831 kot zapriseženi konceptni praktikant služboval pri kameralni prokuraturi, ki je tedaj delovala v Lichtenbergovi hiši.
Če torej vsebino Franzevih pisem povzamemo s časopisnimi rubrikami, lahko rečemo, da je v njih veliko kulture, družabnega življenja, rumenega tiska in črne kronike, precej manj pa je politike, sociale in gospodarstva.
Uvod se tu  še nadaljuje, v celoti pa je zatem objavljen tudi v angleščini.
Pisma, da ne bo pomote, so objavljena samo v nemščini, a se jih da preko avtomatskega prevajalnika na računalniku prevesti, tako da do knjižnega prevoda najbrž ne bo prišlo, ali pa kasneje glede na zanimaje javnosti. Ker je objavljeno osebno kazalo, se da poiskati tudi posamezne ljudi. Prav tako so omenjeni številni kraji. Vsekakor je bilo opravljeno ogromno delo, do objavljenih 1033 strani. Pisma imajo številne opombe, pojasnila in razlage pod črto, a v slovenščini.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec

KRITIKULTURA

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja