Knjige pokličejo k sebi; nastajajo v človeku, v njegovi notranjosti, domišljiji, viziji, znanju, sposobnosti, raziskovanju, vztrajnosti, pogumu in koliko je še takih besed. Pri Kleopatri: Naj se zgodi Vesne Milek (Založba Beletrina, knjižna zbirka Žametna Beletrina, 400 strani) je jasno, da je bilo potrebno vse to in še več: neizmerna samozavest pisateljsko spopasti se z likom, podobo, zgodovino, usodo, zapletenim mednarodnim dogajanjem v davnih časih, ki pa se v tem romanu pokažejo kot nekaj samoumevnega in z lahkoto razvozlanega ter pisateljsko upodobljenega.
Knjiga je brez dvoma nastajala z veliko strastjo, ki je pisateljico vlekla od prve do zadnje strani (sicer šele prvega dela; sledi še drugi). Ta strast je pisateljsko redkejša kot se zdi; tu je vse polno prefinjenih opisovalskih in doživljajskih valovanj, prepletov epskosti in lirskosti, seveda tudi dramatike, a se ravno tu zdi, kot da je nekoliko oddaljena in vse vojne spopade svojega Cezarja opazuje bolj od daleč ali skozi daljnogled ali pa zanje izve od poročevalcev.
Veliko zanimanje za Kleopatro, foto FB
Bralec lahko občuduje gladko tekočo pripoved in izpoved, brez ene same zadrege, ponavljanja, preobilice snovi, čeprav je je zelo veliko celo v prikazu stranskih oseb in njihovih usod, kar pomeni panoramsko širino in zoomiranje pripovedne perspektive. A vse poteka lahkotno, brez zadreg, kaj šele težav, zato v romanu ni slabših mest, ki bi jih lahko preskočil.
Pri Vesni Milek se čuti neverjetna slast ali strast po biti ona sama kot Kleopatra. Tansformacija in adaptacija, oživitev in predstavitev, opazovanje od zunaj in doživljanje od znotraj, a z dokaj prefinjeno mero intime, še posebej v ljubezenskih stikih med Kleopatro in njenim Cezarjem. Tu pisateljica opazuje nekaj kot “tretja oseba” in svojemu videnju postavlja mero. Odtenkov je kar precej, a se zdi, kot da je Cezar vendarle bolj pri sebi in svoji oblasti kot pri njej. Z drugačne perspektive pa se v romanu zdi, da je iz podobnega testa tudi sama Keopatra. V njej je več refleksivnosti, ima v knjigi več prostora in je osrednja oseba. Diha sodobno in svobodno.
Vesna Milek na predstavtvi knjige, foto FB
Refleksivnost v stilu pisanja Kleopatro dela moderno žensko, bolj samozavestno, feministično, nekoliko manj vladarsko, politično v sedanjem smislu pa nikakor. Morda je manj splošnih vladarskih medkontinentalnih, vsekakor pa mednarodnih razsežnosti, še posebej v smislu kakega pikolovskega zgodovinopisja. Zgodilo se je tisto, kar Kleopatra ve, misli, razmišlja, so ji povedali ovaduhi ali sli… Doživlja sebe in svojo rodbino, se pravi narojenost, kar pomeni, da ni nepopisan list, ampak izhaja iz zaznamovane preteklosti.
Kleopatra, foto FB
Kleopatra ima izdelan svoj življenjski nazor; nastajal je v povezavi ali kontekstu svoje rodbinske pogojenosti, ki je je v romanu prikazane ravno dovolj, še posebej občutljivo dvojno vladanje. Drugi osebnostno oblikovalski vir je njena kultura, branje knjig iz Aleksandrijske knjižnice, znanje jezikov, komunikacija z dozo potrebne distance ali celo nezaupanja do kar precej v romanu opisanih oseb.
V prvih mislih na Kleopatro ?, foto FB
Vesna Milek vse to ve ali zna in bralec ji z lahkoto zaupa. Verjame sama sebi, da je vse tako zares bilo. Njeno pisanje izhaja iz vere v nekaj epohalnega, zgodovinsko velikega in skozi časovno distanco vseeno vredno oživitve.
Rafiniranost v pisanju Vesne Milek se zdi kot obvladovanje vsakršnih preočitnih strasti, a je v vseh opisih dovolj natančna in hkrati doživljajska. Ima velik smisel za miniaturnost, ki jo opazuje tako, kot da bi se spogledovala s Kleopatro iz preteklosti in sedanjosti. Za to pa je potrebnih dva tisoč let razlike. In zavedanje, da zgodovine ni, ampak je samo tisto, kar je o njej zapisano.
Elementarna sodoživljajskost pomeni za Vesno Milek hkrati dokončni izbor zgodovinsko najpomembnejše osebnosti; Kleopatra kot edini možni osebnostni, biografski in pisateljski navdih. Potrebno je vedeti in biti prepričan.
Koliko je bilo potrebnega študija in priprav, Vesna Milek nekje spregovori sama; menda kar dvajset let. Od sprotnem bogatem novinarskem in drugem komunikativnem delu se to zdi komaj verjetno, a rezultat je tu. Ali je medtem že dokončala drugi del Kleopatre, pa ne vem. Menda je tik pred koncem.
Vesna Milek, foto FB
Posebnost je zgradba knjige z nekakšnimi poglavji, ki se takoj za naslovom ponovijo, npr. Ni bilo prvič v zgodovini, da je bilo vse odvisno od spola, v tekstu pa ponovljeno kot Ni bilo prvič v zgodovini, da je bilo vse odvisno od spola otroka, kar seveda ni isto. Naslednji stavek je namreč: Vedela sem, da bo sin. Nobene druge možnosti ni bilo. Ja koliko pa bi jih lahko še bilo, bi se vprašal ?
Druga, bolj vprašljiva posebnost so posamezni celostranski, dvo ali celo tristranski skoki – v kurzivnem tisku – v nekakšno reportažno sedanjost, iz življenja same pisateljice, bodisi mednarodnega potovalnega značaja, bodisi predstavljajo opis raznih srečanj, dogodkov, pisateljičinega doma, dela, družine, zlasti sina, ki Vesno Milek uči ljubiti.
Vesna Milek, foto FB
Naslov knjige je Kleopatra: naj se zgodi, napisana kot izpoved v prvi osebi, se pravi kot avtobiografija. Ta izbor je logičen in edino pravilen, ker hoče biti Vesna Milek Kleopatra sama; vladarica sveta, bi se lahko dodalo na koncu. Brez politike in funkcij !
Vesna Milek, foto FB
Marijan Zlobec