Pri Celjski Mohorjevi družbi je v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti izšla nova znanstvena monografija o pisatelju Francu Saleškem Finžgarju. Prvič je objavljeno ime Franc in ne Fran kot vedno doslej. Knjigo bodo predstavili v ponedeljek, 10. februarja, ob 11. uri v Knjigarni Celjske Mohorjeve družbe na Nazorjevi ulici v Ljubljani.
Knjiga
Gostje na predstavitvi knjige 25 avtorjev in na 440 straneh bodo akad. ddr. Marija Stanonik, urednica, dr. Janez Bogataj, dr. Janez Gril in dr. Branko Šuštar. Z njimi se bo pogovarjala knjižna urednica mag. phil. Barbara Žnideršič.
Knjiga ima naslov Franc Saleški Finžgar – župnik, pisatelj, akademik (1871 – 1962)
Pregled življenja in dela Franca Saleškega Finžgarja
Znanstvena monografija združuje petindvajset prispevkov v petih razdelkih, ki Franca Saleškega Finžgarja (1981–1962) povezujejo z domačim okoljem, zgodovino, literaturo, slovensko kulturo in stavbno dediščino. Odražajo poglavitne vidike njegovega življenja in dela, prizadevanje za slovensko kulturo ter njegovo razmišljanje o pomembnosti slovenskega jezika.
Finžgar spada med najbolj prepoznavne in brane slovenske pisatelje; v svojih delih raziskuje slovensko identiteto, tradicijo in narodnost. Pričujoča monografija osvetljuje njegovo znanje in širino v vsaki izmed mnogih funkcij, ki jih je opravljal.
Prvi razdelek poudarja pomen okolja in kulturne dediščine, ki sta oblikovala Finžgarjevo osebnost in delo. V njem se odražajo vplivi njegovih korenin: povezave s Tirolsko in Prešernovim rodnim izročilom ter spomini na mladost in planinske poti, ki so zaznamovali pokrajino in jezik njegovih del.
Drugi razdelek prikazuje Finžgarjevo nevtralnost ob političnih dogodkih, čeprav so ga narodna in kulturna dogajanja močno zaznamovala. Besedila obravnavajo njegove etične dileme med Cerkvijo in Osvobodilno fronto ter pojasnjujejo njegov umik v zasebnost v povojnem obdobju zaradi zdravstvenih težav.
Tretji razdelek je posvečen Finžgarjevemu literarnemu ustvarjanju, četrti pa se osredotoča na njegove povezave z vidnimi osebnostmi tedanjega časa in predstavi njegovo uredniško delo pri Mohorjevi družbi.
Zadnji razdelek izpostavi Finžgarjevo organizacijsko sposobnost na področju kulturne dediščine – med drugim je zasnoval zbiranje sredstev za odkup Prešernove rojstne hiše in s tem postavil zgled za ohranjanje domov znanih slovenskih literatov, kar je vplivalo na poznejše ohranjanje kulturne dediščine.
Monografija o Francu Saleškem Finžgarju predstavlja tako njegovo predano delo kot tudi manj poznane vidike njegovega življenja. Je izjemno dragocen dokument njegovega časa ter izčrpen pregled njegovega življenja in dela.
O avtorjih
Besedila za znanstveno monografijo so prispevali: akad. dr. Peter Štih, akad. ddr. Marija Stanonik, akad. dr. Marko Snoj, dr. Jožica Škofic, dr. Janez Bogataj, Jože Andrej Mihelič, dr. Bogdan Kolar, dr. Luka Vidmar, dr. Jurij Perovšek, dr. Bojan Godeša, akad. dr. Marko Jesenšek, dr. Andrejka Žejn, akad. dr. Janko Kos, Lucija Mandić, dr. Jožica Čeh Steger, dr. Dragica Haramija, dr. Andrej Rahten, mag. Marijan Rupert, dr. Igor Maver, dr. Jernej Kusterle, Mira Novak, dr. Janez Gril, dr. Branko Šuštar, Matjaž Koman, Mima Suhadolc.
Naslovnica
Priimek Finžgar je pri nas razširjen predvsem na Zgornjem Gorenjskem, torej tam, od koder izvira pisatelj, precej manj v preostalih delih Gorenjske in v Podravju, kjer je bila znana tudi različica Finžger, drugje ga je le za vzorec. Njegovo slovensko žarišče je torej Zgornja Gorenjska. Tako kot nemalo slovenskih priimkov – med temi je precej priimkov naših pisateljev – je tudi ta nemškega izvora. V nemščini se danes zapisuje Fintschger, Finschger in Vintschger, izvira pa iz prebivalskega imena Vinschgauer, ki je izpeljano iz pokrajinskega Vinschgau, nekdaj zapisovanega tudi Vintschgau in Vinstgau. Pokrajina s tem imenom, ki ji Italijani rečejo Val Venosta, Retoromani pa Val Venuosta, leži ob zgornjem toku Adiže na Južnem Tirolskem. Pisateljev prednik je bil torej priseljenec, ki so mu Nemci vzdeli priimek po pokrajini, iz katere je prišel.
(Str. 34)
Finžgar je vedno zajtrkoval belo kavo, kruh, včasih namazan z maslom in pokapan z medom. Sicer je bila kuhinja v njegovi hiši pestra in raznolika. Rdečo nit so predstavljale juhe, pražen ali kako drugače pripravljen krompir in od mesa govedina. Spominjam se izvrstne govedine, ki se je najprej kuhala v juhi. Če je bila pusta, sta jo teta in mama narezali na rezine, položili v hrenovo smetanovo omako in zapekli v pečici. Pusta in nasekljana govedina je bila z nekaterimi dodatki nadev za žlinkrofe, ki smo jih jedli zakuhane na juhi ali zabeljene in potresene s parmezanom.
(Str. 68)
Finžgarjev Triglav (Dom in svet 1896) je izšel v času, ko je Triglavski župnik Jakob Aljaž uglasbil Oj, Triglav, moj dom in dal postaviti svoj stolp na Triglavu, Triglavski dom na Kredarici in Aljažev dom v Vratih. Dogajanje v bližnji okolici Triglava in na njegovem visokem vrhu je bilo takrat zares pestro. Tudi Finžgarjev Triglav (verjetno) ni izšel zgolj slučajno v istem času. Dober poznavalec dediščine planinskega pašništva v Vzhodnih Julijskih Alpah ob branju seveda začuti, da je slikoviti opis dogajanja v planini bolj podoben značilnemu izročilu bohinjskih pašnih planin kot izročilu pašništva v Vratih pod Triglavom. Pesnik je torej presadil zgodbo iz Bohinja v Aljaževa Vrata, kar pa ne zmanjšuje umetniške vrednosti in izpovednosti dela.
Pesnitev, ki nekoliko spominja na bajko o Zlatorogu, pa ni le obsežno lirično delo, temveč tudi dragocen etnološki in antropološki dokument. Slikovito sta predstavljeni nekdanja gorska kmetija kot pomemben snovni in duhovni del slovenske ljudske dediščine, ter življenje in delo pastirjev, lovcev in drvarjev na visokogorski pašni planini in v njeni okolici. Ker je Finžgar od otroštva v Doslovčah do časa prvega službovanja v Bohinjski Bistrici vse opisano tudi sam spoznaval in doživljal, najprej kot pastirček na vaški gmajni, kasneje pa kot lovec in planinec, je njegov opis podoživet in hkrati verodostojen.
(Str. 79)
Fran Saleški Finžgar (1871-1962), duhovnik, pisatelj, dramatik, prevajalec.
V slovenski književnosti je pomemben in poznan predvsem zaradi svojih daljših in krajših pripovedi o kmečkem in meščanskem življenju, pisal pa je tudi ljudske igre. Njegova dela so namenjena tako mladi kot starejši populaciji.
Šolal se je na Breznici in v Radovljici. Tam se je tudi naučil nemškega jezika. Bil je odličnjak, čeprav je večino svojega časa prebil na paši. Po končanem osnovnem šolanju doma in v Radovljici je od leta 1882 do 1891 obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Prvi razred je moral ponavljati, vendar je začetne težave uspešno premagal in leta 1891 z odliko maturiral. Šolanje je nadaljeval v Bogoslovnem semenišču Ljubljana. Posvečen je bil leta 1894. Kot duhovnik je služboval v Bohinju, na Jesenicah, v Kočevju, v Idriji, Sori, Želimljah in drugod. Leta 1918 je odšel na svoje zadnje službeno mesto v Trnovo v Ljubljani. Tam je bil leta 1936 upokojen, a je še vedno zelo aktivno delal kot duhovnik in pisatelj. Poleti 1944 je praznoval kot zlatomašnik. Za tem je komaj preživel v bombardiranju, ki je močno poškodovalo njegovo hišo. Do smrti je živel v Ljubljani, v hiši na Koleziji, ki jo je načrtoval arhitekt Jože Plečnik (ob potoku Gradaščica). Ulica, ob kateri stoji njegov dom, se danes imenuje Finžgarjeva ulica št. 12. Rojstna hiša je urejena v muzej, po avtorju je poimenovana Finžgarjeva nagrada za literaturo.
Bil je urednik Mladike in med prvimi rednimi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od 1941 tudi častni meščan Ljubljane. Več desetletij je aktivno sodeloval z Mohorjevo družbo in bil njen urednik.
Marijan Zlobec