Dvakratna izvedba Brittnovega Vojnega rekviema na 8. Zimskem festivalu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bo eden izmed glasbenih vrhuncev leta 2025 v Sloveniji. Čeprav je bilo o programu že veliko govora, pa je tokratna pozornost namenjena dvema slavnima pevskima solistoma, ki bosta nastopila.
Začetek partiture
Matthia Goerne, foto splet
Matthias Goerne (rojen 31. marca 1967 je nemški baritonist. Veliko je nastopal in snemal, tako na opernih odrih kot koncertno, še posebej rad nastopa na večerih samospevov. Chicago Tribune je Goerneja označil za “današnjega vodilnega interpreta nemških umetniških pesmi”, medtem ko ga Boston Globe opisuje kot “enega največjih pevcev, ki nastopajo danes”.
Pomembni operni odri, na katerih je nastopal Goerne, so londonska Kraljeva operna hiša Covent Garden, madridski Teatro Real, Pariška nacionalna opera, Dunajska Državna opera, rimska Teatro dell’Opera di Roma in Metropolitanska opera v New Yorku. Njegove skrbno izbrane vloge segajo od Wolframa (Tannhäuser), Amfortasa (Parsifal), Kurwenala (Tristan) in Oresta (Elektra) vse do naslovnih vlog v Wozzecku Albana Berga, Bartókovem Gradu vojvode Sinjebraca, Hindemithovem Mathisu der Malerju in Reimannovem Learu.
Na večerih samospevov je sodeloval s številnimi uglednimi pianisti, vključno z Alfredom Brendelom, Vladimirjem Ashkenazyjem, Daniilom Trifonovom in Seong-Jin Chojem.
Goerne se je rodil v Weimarju. Odraščal je v glasbenem okolju, njegov oče je bil dramaturg in direktor več dramskih gledališč v Dresdnu. Njegov prvi inštrument je bilo violončelo, vendar je kmalu prešel na petje. Pri 9 letih se je odločil, da želi postati profesionalni pevec. Pel je v otroških zborih v več očetovih gledaliških predstavah, pa tudi otroških zborih v operah, vključno s Carmen in La Bohème.
Od 18. do 22. leta je študiral petje v Leipzigu pri Hansu-Joachimu Beyerju. Kasneje je Beyerja označil za svojega najpomembnejšega učitelja in tistega, ki mu je omogočil, da je začel zmagovati na tekmovanjih.Leta 1989 je osvojil drugo nagrado na tekmovanju Robert Schumann in prvi nagradi na tekmovanjih Salomon-Lindberg in Hugo Wolf. Dve leti po začetku študija je zmagal na pevskem tekmovanju v Zahodnem Berlinu. Vodja žirije, skladatelj in pianist Aribert Reimann, ga je seznanil z Dietrichom Fischer-Dieskaujem, ki ga je Goerne imel za svojega idola in največjega umetnika, kar jih je poznal. Tri leta naj se je učil petja pri Fischer-Dieskau. Nato je tri leta študiral pri Elisabeth Schwarzkopf.
Goerne je poklicno debitiral v Leipzigu leta 1990, potem ko ga je Kurt Masur povabil, da zapoje v Pasijonu po Mateju Johanna Sebastiana Bacha. Goerne je na Salzburškem festivalu debitiral leta 1997 (Papageno).
Od leta 2001 do 2005 je Matthias Goerne poučeval kot častni profesor interpretacije pesmi na Robert Schumann Hochschule v Düsseldorfu. Leta 2001 je bil imenovan za častnega člana Kraljeve glasbene akademije v Londonu.
Od leta 2000 do leta 2014 je posnel izbor Schubertovih pesmi: The Goerne/Schubert Edition na 12 zgoščenkah, za Harmonia Mundi. Zadnji del, ki je izšel decembra 2014, je prejel najvišjo oceno v reviji BBC Music in Diapason d’Or. Njegov posnetek Hanns Eisler Lieder je bil istega leta nagrajen z Diapason d’Or de l’Année. Vrhunci sezone 2011/2012 so vključevali turnejo z Dunajskimi filharmoniki, nastope v Dunajski Državni operi in na festivalu Saito Kinen (Sinjebradec s Seijijem Ozavo) ter recitale pesmi s Christophom Eschenbachom in Leifom Ovejem Andsnesom v Parizu, na Dunaju in v New Yorku. (Carnegie Hall).
V letih 2012–2013 je Matthias Goerne pel Wolframa v Bavarski Državni operi v Münchnu in Amfortasa v Teatro Real v Madridu. Koncertni vrhunci so vključevali nastope z Orchestre de Paris (Bartok), Berlinskimi filharmoniki (War Requiem), Leipziškim orkestrom Gewandhaus (Beethovnova Deveta simfonija), Filarmonica del Teatro alla Scala (Mahler Lieder), Izraelskimi filharmoniki in San Francisco Symphony (Wagnerjeve arije), kot tudi recitale pesmi s Pierre-Laurentom Aimardom in Schubertove cikle s Christophom Eschenbachom v dunajskem Musikvereinu.
Leta 2020 je Goerne podpisal pogodbo z Deutsche Grammophon za trilogijo albumov Lieder, ki so izšli v letih 2020, 2021 in 2022 s pianisti Janom Lisieckim, Seong-Jin Chojem in Daniilom Trifonovom. Leta 2021 je nemški skladatelj Detlev Glanert posebej za Goerneja napisal kompozicijo za glas in orkester na besedilo pesmi Der Einsiedler (Puščavnik) Josepha von Eichendorffa. Izvedla sta jo Goerne in Concertgebouworkest pod vodstvom dirigenta Jaapa van Zwedna in požela pohvale kritikov.
Goerne je kritiziral sodoben operni repertoar in izjavil, da najbolj priljubljenih oper sploh ne bi smeli več izvajati, ker so postale zastarele in nimajo več “dovolj vsebine za vprašanja, ki jih postavlja naša družba”. Izrazil je odpor do večine sodobne umetniške vokalne glasbe in trdil, da njena osredotočenost na uporabo skrajnosti glasu, “petje zelo visoko ali zelo nizko, zelo glasno ali zelo tiho”, ni ugodna za izražanje misli in občutkov. Poleg tega meni, da ta stil vokalnega pisanja ustvarja “dolgočasna in enodimenzionalna” dela. Goerne je izrazil prednost pri delu s solo pianisti pred pianisti, specializiranimi za spremljavo, pri čemer je navedel vrhunsko umetniško vizijo prvih in relativno pomanjkanje tehnične usposobljenosti drugih.
To je povsem razumljivo, le da je težko dobiti najboljše pianiste na svetu kot spremljevalce pevcev. Večkat pianisti izberejo pevca, ki ga želijo spremljati, kot obratno.
V Vojnem requiemu bo nastoil tenorist Ian Charles Bostridge
Ian Charles Bostridge (rojen 25. decembra 1964) je angleški tenorist, znan po svojih nastopih kot operni pevec in pevec samospevov.
Bostridge se je rodil v Londonu kot sin Leslie Bostridge in Lillian (rojena Clark). Njegov oče je bil pooblaščeni geodet. Bostridge je brat pisatelja in kritika Marka Bostridgea in sta pravnuka vratarja moštva Tottenham Hotspur iz zgodnjega dvajsetega stoletja, Johna “Tiny” Joycea. Bil je kraljičin štipendist na šoli Westminster. Obiskoval je St. John’s College v Oxfordu, kjer si je zagotovil prvo mesto v moderni zgodovini, in St. John’s College v Cambridgeu, kjer je diplomiral iz zgodovine in filozofije. Doktoriral je iz zgodovine na Oxfordu leta 1990 z nalogo O pomenu čarovništva v angleškem javnem življenju od 1650 do 1750, pod vodstvom mentorja sira Keitha Thomasa.
Dve leti je delal v televizijskih aktualnih oddajah in dokumentarnih filmih v Londonu, preden je postal podoktorski sodelavec Britanske akademije na kolidžu Corpus Christi v Oxfordu, kjer je poučeval politično teorijo in britansko zgodovino 18. stoletja.
Benjamin Britten
Njegova knjiga Witchcraft and Its Transformations, c. 1650–1750 (Čarovništvo in njegove transformacije, c.1650–1750) je bila izdana kot Oxford Historical Monograph leta 1997. Ta knjiga, “najbolj sofisticirana in izvirna od vseh nedavnih zgodovin zgodnjemoderne demonologije”, po mnenju profesorja Stuarta Clarka je bila vplivna pri študiju predrazsvetljenjske dobe. “Doseže najredkejši podvig v znanstvenem svetu: vzame obrabljeno temo in zagotovi, da nanjo nikoli več ne bodo gledali povsem enako” (Noel Malcolm, TLS).
Leta 1991 je prejel nagrado Nacionalne zveze glasbenih društev in od leta 1992 prejemal podporo Young Concert Artists Trust.
Ian Bostridge je začela profesionalno peti pri 27 letih. V londonskem Wigmore Hallu je debitiral leta 1993, sledil je hvaljeni Winterreise v Purcell Room in njegov prvi nastop na Aldeburškem festivalu leta 1994. Leta 1995 je imel svoj prvi solistični recital v Wigmore Hallu (dobil je nagrado za najboljši prvi nastop Kraljeve filharmonične družbe). Imel je recitale v Lyonu, Kölnu, Londonu ter na festivalih v Aldeburghu, Cheltenhamu in Edinburghu leta 1996 ter v Alte Oper v Frankfurtu leta 1997.
Na koncertnem odru je nastopil z Londonskim simfoničnim orkestrom pod vodstvom sira Colina Davisa in Mstislava Rostropoviča, s Škotskim komornim orkestrom pod vodstvom sira Charlesa Mackerrasa ter Simfoniki mesta Birmingham in Berlinskimi filharmoniki pod vodstvom sira Simona Rattla.
Na posnetku poje tudi Sabina Cvilak
Njegov prvi samostojni posnetek je bil za Hyperion Records: Brittnov recital pesmi The Red Cockatoo z Grahamom Johnsonom. Njegov poznejši posnetek Die schöne Müllerin (Lepa mlinarica) v izdaji Hyperion’s Franz Schubert Edition je prejel nagrado Gramophone’s Solo Vocal Award za leto 1996. Nagrado je ponovno prejel leta 1998 za posnetek skladbe Roberta Schumanna Lieder s svojim rednim sodelavcem, pianistom Juliusom Drakom, in ponovno leta 2003 za Schumannovo skladbo Myrthen in duete z Dorotheo Röschmann in Grahamom Johnsonom, kot del edicije Hyperion Schumann.
Ekskluzivni umetnik EMI Classics od leta 1996 je bil 15-kratni nominiranec za nagrado Grammy in 3-kratni zmagovalec. Njegove zgoščenke so prejele vse glavne glasbene nagrade, vključno z Grammyjem, Edisonom, japonsko glasbeno akademijo, Brit, South Bank Show Award, Diapason d’Or de l’Année, Choc de l’Année, Echo Klassik in Deutsche Schallplattenpreis.
Njegov posnetek Schubertove “Die Forelle” (Postrv) z Juliusom Drakeom je del zvočnega zapisa filma Sherlock Holmes: Igra senc iz leta 2011. Njegov album Shakespeare Song za Warner Classics je leta 2017 prejel nagrado Grammy in nagrado Echo Klassik za solo vokal.
Izvedba War Requiem z Ianom Bostridgeom in Matthiasom Goernejem v Bostonu
Bostridge je v operi debitiral leta 1994, star 29 let, kot Lysander v Snu kresne noči z Opera Australia na Edinburškem festivalu v režiji Baza Luhrmanna. Leta 1996 je debitiral v Angleški nacionalni operi, ko je pel svojega prvega Tamina (Mozart – Čarobna piščal). Leta 1997 je pel Quinta v novi produkciji Brittnove opere The Turn of the Screw v produkciji Deborah Warner pod vodstvom Sira Colina Davisa za Kraljevo opero. S sirom Colinom Davisom je posnel vlogo Flute (v Brittnovi operi A Midsummer Night’s Dream) za Philips Classics; vlogo Belmonta (Mozart – Die Entführung aus dem Serail) z Williamom Christiejem za Erato; Tom Rakewell (Stravinski – The Rake’s Progress) pod vodstvom Johna Eliota Gardinerja za Deutsche Grammophon (nagrada Grammy); in Captain Vere (Britten – Billy Budd) (nagrada Grammy) z Danielom Hardingom. Leta 2007 je nastopil na ENO v vlogi Aschenbacha v Brittnovi operi Smrt v Benetkah v produkciji Deborah Warner.
Marijan Zlobec