40. Slovenski knjižni sejem je zelo krivičen do vseh malih založnikov in avtorjev, ki si ne morejo privoščiti plačila udeležbe in najemnine stojnice, ker je njihova knjižna produkcija zelo majhna in bi to pomenilo totalno finančno izgubo, enotedensko delo povsem brezplačno, prodane knjige pa v resnici podarjene. Kulturna ministrica dr. Asta Vrečko, ki spričo bolezni ni prišla na odprtje 40. SKS, ni pojasnila, zakaj JAK za knjižni sejem namenja borih 7000 evrov, medtem ko je za udeležbo Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu, pa tudi v Bologni, kjer je bila Slovenija na obeh sejmih častna gostja, dala več milijonov.
40. SKS, foto Marijan Zlobec
Že lani je bilo veliko negodovanj in potestov, a se to odraža letos še v slabši luči. Individualnih založnikov je še manj kot lani. Uredilo pa se ni nič. Metaforično bi se temu reklo: JAK ni kriv, če je nekdo tako neumen, da izda nekaj svojih knjig in bi jih na knjižnem sejmu rad pokazal in morda celo kakšno prodal.
Letos sem tako zaman iskal Goriško Mohorjevo družbo, celovško Dravo, celovško Založbo Wieser, VigeVageKnjige, mariborski Umetniški kabinet Primož Premzl, založbo Univerze na Primorskem v Novi Gorici, založnico Majo Megla, založnico Ifigenijo Simonović, seveda pa nihče niti ne omenja samozaložnikov, kot je Janko Kastelic iz Sežane s svojimi monografijami o Sežani in zgodovini Krasa na temelju starih razglednic in dokumentarnih fotografij.
Poseben problem so katalogi razstav iz vse države, likovne monografije, ki jih v Ljubljani ni na ogled. 100, 200, 300 knjig in publikacij. Ste vedeli, da je bil pesnik Oton Župančič odličen risar, tako kot Ivan Cankar ? Imel je razstavo in lep katalog. A za GZS to niso knjige. (Iz lanske objave).
Maja Megla na sejmu lani, letos je raje odšla v Indijo, foto Marijan Zlobec
Anja Zag Golob je že lani v izjavi za medije povedala, da je za stojnico za svojo založbo VigeVageKnjige plačala 3000 evrov, (a je za pokritje teh stroškov morala prodati 150 izvodov svoje nove pesniške zbirke po 25 evrov ali še kakšne druge knjige. Ifigenija Simonović mi je ob koncu sejma povedala, da prihodnje leto ne pride več. Vse kar je prodala, je bilo komaj dovolj za stroške, torej je vse podarila. Izkupiček je bil na koncu 20 evrov plusa. Šest dni dela ali 0,05 evrov na uro, kot sem zapisal lani.
Na sejem je treba gledati od spodaj, se pravi od tistih, ki se ves čas trudijo, a zaman in zastonj ali v zgubo, medtem ko je organizatorje sejem stal več kot 300.000 evrov in so si vsi (delavci na GR) zaračunali stroške in delo po svojih (visokih) tarifah. Mali založniki ali osebni založniki sredstev od JAK za udeležbo na sejmu niso dobili, tako kot jih ne dobijo za izdajo knjig. Nad visokimi stroški so jamrali tudi srednje veliki založniki. Npr. založba Miš je plačala 7000 evrov. Koliko knjig moraš prodati, da te stroške pokriješ ?
Slovenski knjižni sejem je prvovrstna kulturna prireditev, ki bi jo morala javna sfera financiranja v celoti podpreti. Če se župan MOL Zoran Janković hvali, da je Ljubljana mesto knjige, bi ga na sejmu pričakoval in bi se osebno pozanimal, kako je s to Unescovo opredelitvijo. Pričakoval bi tudi druge iz MOL, pa seveda države…
Milena Miklavčič na sejmu lani, foto Marijan Zlobec
Ali je kdo na kakšnem knjižnem sejmu v Ljubljani že videl župana MOL, je lahko celo javno vprašanje.
(https://kritik.si/2023/11/28/goriska-mohorjeva-druzba-na-39-sks/)
Letošnji stroški sejma so menda 400.000 evrov.
Anja Zag Golob na lanskem knjižnem sejmu, foto Marijan Zlpbec
Še med trajanjem 40. SKS pa je Anja Zag Golob obvestila javnost o odpiranju nove knjigarne v Šiški. Kot poroča Dnevnik, v pritličju šišenske stolpnice na Runkovi 2 odpirajo prenovljeno butično knjigarno Šiškla, ki bo delovala tudi kot skupnostni prostor z raznolikim tedenskim programom.
Ni naključje, da v tem tednu, ko je skorajda ves tukajšnji založniški in bralski svet usmerjen k 40. Slovenskemu knjižnemu sejmu (SKS), ki se odvija na Gospodarskem razstavišču, v butični knjigarni neodvisne majhne založbe VigeVageKnjige potekajo sklepna dejanja obnove prostora za izbrane knjige.
Z določitvijo dneva otvoritve (29. novembra ob 18. uri pa do polnoči) je sporočilo knjigarne Šiškla jasno, če poudarimo, da se je založba VigeVageKnjige letos odločila, da se ne udeleži knjižnega sejma, in obenem spomnimo, da glavna in odgovorna urednica te neodvisne založbe Anja Zag Golob že nekaj let opozarja, da si majhne založbe zaradi visoke cene najema sejemske stojnice in drugih nujnih stroškov sodelovanje na SKS težko privoščijo, pri tem pa so še potisnjene na rob sejemskega prostora in dogajanja. Izpostavlja tudi, da so nevzdržni sejemski pogoji letos še slabši in tako je sporočilo ob današnjem odprtju Šiškle, kot pravi sogovornica, več kot jasno, dodatno pojasnjevanje nima smisla, saj bi to bilo, kot če bi razlagala vic. »Lahko pa ob tem le še dam manjši namig, in sicer, da naša otvoritev nosi naslov SeKSiafterparty. V kratico knjižnega sejma smo vrnili dva samoglasnika, ostalo pa je prepuščeno domišljiji,« dodaja Anja Zag Golob.
V prenovljeni in večji knjigarni Šiškla sedaj kuriran izbor več kot 1000 naslovov okoli 50 majhnih in mikro slovenskih založb. (Dnevnik)
Malokdo sploh ve, koliko je malih založnikov, saj mnogi svojih knjig nimajo niti v knjigarnah, ampak jih prodajajo po povzetju oziroma po pošti; jo naročiš in ko ti jo poštar prinese, plačaš.
Po oceni nekega medija na 40. SKS ni prišlo 50 malih založnikov.
Igor Tuta, Alenka Rebula Tuta in p. Edvard Kovač
Koliko bralcev pozna založbo ART Komen, ne vem, verjetno zelo malo. Njena ustanoviteljica in lastnica je Alenka Rebula Tuta s. p. Pred katkim je izdala knjigo Jadranski iredentizem Angela Vivanteja v nekdanjem prevodu svojega očeta Alojza Rebule.
Založnica je pred kratkim našla svoje zatočišče za predstavitev knjige v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe v Ljubljani. Knjiga Angela Vivanteja Jadranski iredentizem ima podnaslov Težko sožitje med Avstrijci, Italijani, Slovenci in Hrvati na Primorskem. Knjiga govori o življenju in medetničnih odnosih v Avstrijskem primorju pred prvo svetovno vojno.
Knjigo je že leta 1949 prevedel takrat mladi Alojz Rebula in je kot podlistek izhajala v tržaškem Primorskem dnevniku. Sramota pa je, tako za zamejske kot matične založbe, da vse do danes zanimiva knjiga, o kateri zgodovinarji sicer občasno govorijo in pišejo, kot dr. Branko Marušič, ni izšla in je očetovo dediščino rešila šele njegova hči s svojo založbo. In to ob stoletnici rojstva znamentega pisatelja, ki je sicer pred kratkim imel počastitveni in jubilejni simpozij v okviru SAZU in Slovenske matice.
Prva izdaja
Znana in pomembna zgodovinska knjiga tržaškega časnikarja in zgodovinarja Angela Vivanteja (1869 – 1915) Jadranski iredentizem je sicer izšla v izvirniku pri založbi La Voce v Firencah leta 1912. V njej je zelo natančno in z vrsto podatkov obravnaval primorsko in še posebej tržaško zgodovino od leta 1848 do 1910. Knjiga je takoj vzbudila pozornost tudi v mednarodni javnosti, ker je brez predsodkov prikazala družbeno, politično in gospodarsko življenje raznih narodnosti, ki so živele ob severnem Jadranu. Vivantejeva knjiga je bila tako zanesljiva, da so jo uporabili na mirovnih pogajanjih v Parizu tako po prvi kot po drugi svetovni vojni.
Predstavitev Alenke Rebula Tuta, foto CMD
Vodilni krogi slovenske narodnostne skupnosti v Trstu so se po drugi svetovni vojni odločili, da jo je treba prevesti v slovenščino. Obrnili so se na mladega študenta Alojza Rebulo, ki je leta 1949 diplomiral na univerzi v Ljubljani in je dobro poznal italijanski jezik in primorsko preteklost. Rebula je delo sprejel in vse poletje intenzivno prevajal obsežno Vivantejevo knjigo. Njegov prevod je Primorski dnevnik začel objavljati kot podlistek od 13. maja do 9. septembra 1949 z naslovom Jadranski iredentizem.
Predstavitev knjige v Ljubljani, kot jo je moderiral p. Edvard Kovač, foto CMD
Vivante Angelo, ital. časnikar in zgodovinar, v Trstu r. 11. avg. 1869 v židovski družini, pripadajoči visoki finančni buržoaziji (starši neugotovljivi), in u. 1. jul. 1915. Osn. šolo ter gimn. (licej) je obiskoval v Trstu, pravo štud. v Bologni (po nekat. podatkih v Gradcu oz. Padovi), kjer je tudi dipl. 1900 se je zaposlil v Trstu kot urednik polit. rubrike liberalnonacion. dnevnika Il Piccolo, v njem do 1906 obj. cenjene uvodnike o svet. politiki. Kot novinar je od 1902 obiskoval krožke za socialne študije, ki jih je organizirala ital. social. stranka v Trstu. Ta študij in stiki z it. in mednar. delav. vaditelji so ga preusmerili v internat. socializem. Začel ga je zagovarjati še kot urednik Piccola z anon. članki v tržaškem social. glasilu Il Lavoratore; ko se je včlanil v social. stranko, je bil 1906–8 ravnatelj tega lista in tedaj tudi soorganizator krožkov za socialni študij. Zaradi sporov v stranki se je od 1908 posvetil študiju polit., gospodar. in nacionalnih problemov Trsta in vzhodnojadran. območja. Izsledek tega je knj. Irredentismo adriatico (Florenca 1912). Hkrati je pisal o problemih trž. soc. demokracije v osrednjem social. listu Avanti idr. it. časopisih. Članki so bili ponat. v knj. Il covo dei traditori, 1914.
Italijanski ponatis
V knj. Irredentismo adriatico prikazuje na osnovi dokumentarnih virov celoten razvoj nacion. in ekonom. problemov Trsta zadnjih sto let pod Avstrijo ter s tem v zvezi tudi it. iredentizma, ki mu spodbije vsakršno upravičenost. Z znanstvenozgodov. metodo in v skladu z avstromarksist. pogledi utemeljuje pripadnost Trsta k zaledju z vidika ekonomske perspektive ter pravico slov. in hrv. prebivalstva na tem prostoru do popolne enakopravnosti z ital. Z osvetlitvijo realnih razmer na sev. Jadranu je želel prispevati k izboljšanju it.-avstr. odnosov, spodkopati iredentistične in nacional. vojne tendence in ustvarjati pogoje za sožitje med narodnostmi v Trstu, ki naj bi postali vezni člen v bratskem sporazumevanju sosednjih narodov. 1. svet. vojna in posebej vstop Italije v vojno na strani antante maja 1915 sta mu porušila te ideale in poslabšala že načeto zdravje; komaj 46 let star je v depresiji napravil samomor. — V-jevo knjigo je it. meščanstvo v Trstu sprejelo z ogorčenjem, v dobi fašist. režima je bila prepovedana. 1945 jo je ponat. založba Giulia (Lj.), 1954 pa založba Parenti v Florenci kot delo, ki nudi najbogatejšo dokumentacijo za razumevanje realnih in še vedno aktualnih razmer v Trstu. — Prim.: L. Čermelj, MiD 1936, 294–5; Il Lavoratore (Trst) 1951 (2. jul.); Istra i Slov. Primorje, Bgd 1952, 127; C. Schiffrer, Riv. politica giuliana (Trst) 1955, št. 10; S. Cella, Piccola enc. giuliana e dalmata, Gor. 1962; D. Šepić, Zbornik Hist. inštituta JAZU, 1963, 89–105; G. Piemontese, Il movimento operaio a Trieste, Trst 1974, 193–4. Kn.- (Milica Kacin Wohinz v Slovenskem biografskem leksikonu).
Predstavitev Igorja Tute, foto CMD
Po 75. letih izhaja zdaj Rebulov prevod v knjižni obliki z uvodnim mnenjem Andreja Budala – O delu Angela Vivanteja, objavljenega že v Primorskem dnevniku 7. maja 1949, potem zelo kratkimi zapisi Elia Apiha, Branka Marušiča in Marte Verginella, ter uvodnim zapisom zgodovinarja Štefana Čoka Vivante nas še vedno nagovarja in dvema prispevkoma dr. Lava Čermelja Mit o predvojnem italijanskem iredentizmu na Primorskem (Misel in delo, Ljubljana, 1936) in prof. Salvatorja Žitka Vivante pri Slovencih.
Obsežne opombe iz izvirnika, ki očitno niso izšle v podlistku Primorskega dnevnika, je prevedel Igor Tuta in s tem marsikaj dodatno osvetlil in pojasnil.
Alojz Rebula
Alojz Rebula bi bil knjige zelo vesel in na svojo hčerko ter njenega moža ponosen.
Marijan Zlobec