Na osmem koncertu 32. mednarodnega koncertnega cikla Mladi virtuozi sta se predstavili dve komorni trobilni oziroma pihalni skupini. Najprej se je predstavil Trobilni kvintet Sajara, za njim pa Kvartet saksofonov Future. Vsi so gojenci Konservatorija za glasbo Salvador Seguí v Castellónu.
Trobilni kvintet Sajara, vse fotografije Marijan Zobec
Predstavili so program, ki ga pri nas bolj ali manj ali kar v celoti ne poznamo, a je bil primerno atraktiven in v celoti zelo prepričljivo, da ne rečem odlično izveden. Pripomba bi lahko bila le, da vse kompozicije niso bile izvedene v celoti.
Eugène Bozza (1905–1991), rojen italijanskemu violinistu in francoski materi, je bil zgodaj zapisan glasbi. V Rimu je doštudiral violino, zatem pa v Parizu dokončal še študije violine, dirigiranja in naposled kompozicije. Vodil je Opéro Comique, zatem direktoroval glasbenemu konservatoriju iz Valenciennesa, ki se danes imenuje po njem, vse življenje pa je bil skladateljsko dejaven in je poznan zlasti po komorni glasbi.
Na programu je bil le Allegro vivo – prvi stavek Bozzajeve Sonatine za trobilni kvintet. Razigran glasbeni duh fluidno teče skozi nenehno spreminjanje takta in v pretežno homofonem stavku prinaša tako izostrene staccate kot elegantne lirične fraze. (Iz programa Helena Filipčič Gardina).
Trobilni kvintet Sajara se je takoj pokazal v vsej svoji mladostni vznesenosti, španskem emperamentu, muzikalosti, želji po skupnem muziciranju in razdajanju. Čeprav smo poslušali le prvi stavek, in bi morda sam nastop lahko izzvenel kot nekakšen programski torzo, bi lahko dopolnil, da se je njihov ves program zaustavil pri pol ure, kar bi ocenil kot premalo ali prekratko. Sonatina sicer v celoti traja dobrih deset minut.
Poslušali smo le najbolj atraktivni del – Allegro vivo, ki se sicer nadaljuje v zelo počasnem in spevnem drugem stavku – Andante ma non troppo, zelo hitrem, kar jazzovskem tretjem – Allegro vivo, in efektnem, precej dramatičnem in kontrastno deljenem četrtem – Largo – Allegro vivo. Vse to bi v Viteški dvorani Križank lahko slišali, a ni jasno, kdo je nastopajoče časovno oviral. Koristil nam ni. Niti sebi.
Priznani ameriški skladatelj za trobila Kerry Turner (1960), ki je tudi sam odličen hornist, se pri ustvarjanju – kot je sam zapisal – prepusti deročemu toku glasbene muze brez psevdointelektualizma ali pritiska po sledenju določenemu stilu kot tudi brez obveze, da bi iznašel kaj novega; njegov cilj je čim bolj prepričljivo izrisati neko glasbeno podobo in jo prenesti poslušalcem ter interpretom tako živo, kot bi bila na velikem filmskem platnu.
Geneza njegove skladbe na sporedu ima več stopenj: skladatelj je najprej napisal krajše delo, nakar je prejel naročilo nemškega glasbenega festivala in ga razširil na tri stavke, na koncu pa se je odločil stavke premešati in jih združiti v enostavčno skladbo Richochet z motivi, ki se bujno prepletajo med glasbili in so napojeni s prikupno melodiko in živahnim sinkopiranim ritmom.
V virtuozno in komunikativno skladbo je vdahnil pečat svojega dragega rodnega Teksasa, tako da si ni težko priklicati v misli prizorov kavbojskega Zahoda. (Iz programa).
Spet smo lahko občudovali pripravljenost in razpoloženje mladih glasbenikov, ki so komaj čakali priložnosti, da pridejo v lepo Ljubljano in na Festival Ljubljana, ki jih je povabil, kot smo slišali napoved koncerta španskega gosta z odra.
Kombinacija različnih temperamentov skladateljev je vendarle pokazala nekaj vsebinskih in karakternih razlik, ki pa jih Španci z lahkoto posrkajo vase in se z njimi identificirajo. Tu je precej vtisov z ameriškega Divjega zahoda, a z virtuoznostjo, ki bi lahko spremljala kot filmska glasba kakšen teksaški vlak pred 150. leti. Nastopajoči so pokazali svojo razgledanost po sodobni literaturi, ki jim je večji navdih kot zgodovina sama.
Iz ljubezni do značilne zvočnosti mehiškega junaka Zorra, v kateri se meša pretirana romantičnost z drznostjo in bahavostjo, pa je nastala skladba Vuelta del fuego, kot je zapisal njen avtor, Američan Kevin McKee (1980). Primarno je dejaven kot trobentač, ob tem še poučuje in sodeluje pri glasbeni reviji International Trumpet Guild Journal. Pri pisanju glasbe se posveča trobilnim komornim sestavom in pri ustvarjanju sledi cilju, da bi bile kompozicije v užitek tako poslušalcem kot izvajalcem. Tudi Vuelta del fuego je temperamentno, duhovito in obenem dramatično napeto delo, polno fanfarne zvočnosti in razgibanih ritmov. Izvirno je nastalo leta 2008 za Trobilni kvintet Continuum, v katerem je igral tudi skladatelj, avtor pa je skladbo leta 2018 predelal še za sekstet trobent. (Iz programa).
Ognjevitost je v ospredju in v bistvu po temperamentu nadaljuje prejšnjo skladbo, čeprav se začne v bolj slavnostnem in vznesenem melodičnem kontekstu duhovnega izročila Mehike, ki je po svojem plesnem ali celo folklornem melosu blizu “Eviva España”.
Trobilni kvintet je v dodatku zaigral še ples iz La Vida Breve Manuela de Falle.
Žal se glasbeniki niso prijavili na prvo mednarodno tekmovanje trobilnih kvintetov, ki bo v Ljubljani prihodnje leto.
V drugem delu koncerta je nastopil Kvartet saksofonov Future
David Maslanka (1943–2017) je bil že od študentskih let navdušen nad italijanskimi madrigali in to ljubezen je uveljavljeni ameriški skladatelj nemalokdaj prenesel tudi v svojo kompozicijsko prakso. Delo Recitation Book za kvartet saksofonov spominja na zbirko madrigalov, kot je sam zapisal, kajti vsak od petih stavkov je zaokrožena intimna pesem, komponirana z mislijo na vokalne kvalitete saksofona.
Kot veliko Maslankove glasbe je tudi ta skladba navdihnjena iz daljne glasbene preteklosti. V delo, ki po skladateljevih besedah obravnava tematiko smrti oziroma prehoda iz starega v novo, je avtor vpletel več glasbenih citatov in tudi peti stavek Fanfare/Variacije na koral Durch Adams Fall prinese raznotere variacije znane koralne melodije. (Iz programa).
Takoj se je pokazala odlična pripravljenost vseh štirih saksofonistov, ki so se enakovredno kvalitetno zlivali ali prelivali v interpretativno celoto. Vsak zase je že dozorel glasbenik s svojo izvajalsko globino, ki združuje uvodni bolj duhovni nastavek, ki pa ga hitro zamenja virtuoznost s poudarkom na hitro tekočem ritmu in številnih izvajalskih pasteh, v katere bi se glasbeniki z lahkoto ujeli, če ne bi bili tako dobri, kot smo jih slišali. Skladba se po virtuoznem delu spet umiri in poduhovi, dobi vodilno melodijo kot nekakšno izpoved ali celo molitev, sledi počasni koralni premislek, speven, umirjen, s pavzami. Nadaljevanje je en sam virtuozni glasbeni ekrazit.
Pianist in glasbeni ustvarjalec brazilskega rodu Marcelo Zarvos
(1969) je dejaven zlasti kot avtor filmske glasbe in glasbe za televizijske serije ter dokumentarce. Tudi za skladbo Nepomuk’s dances je črpal navdih v zgodbi oziroma liku iz znamenitega romana Doktor Faustus Thomasa Manna. Po besedah skladatelja je Nepomuk arhaični otrok, ki prinaša neizmerno radost, s svojo tragično prezgodnjo smrtjo pa tudi ogromno žalost svojemu stricu. Iz tristavčnega dela, izvirno nastalega za godalni kvartet Ethel, je na programu sklepni stavek Memory v priredbi Dariusa Mackieja za kvartet saksofonov. Je poln minimalističnih repetitivnih vzorcev, ostinatnih ritmov, tudi udarcev z nogo, pretežno frenetični tok pa mestoma postane v umirjenih pasusih. (Iz programa)
Spet smo slišali le en savek, tretji, kratek in efekten, poln hitrih, sinkopiranih ritmov, notranjega dialoga, malo spominja na ponavljanja kakšnih ameriških minimalistov, na koncu postaja vse bolj plesen, skoraj jazzovski, podkrepljen z udarjanjem z nogami ob tla, se pravi oder, potem se umiri in spet s hitrim tempom svečano konča. Po svoje pa je vendarle izzvenel kot torzo, v izvirni verziji je bil napisan za godalni kvartet, a je priredba za kvartet saksofonov odlična.
David Salleras Quintana (1980) je že pri 18 letih končal glasbeni konservatorij v Barceloni in se izpopolnjeval še v Parizu. Je zelo cenjen saksofonist koncertant in skladatelj za saksofon, ki spaja klasično, sodobno in špansko glasbo. Kratka vznemirljiva skladba L’últim sospir iz leta 2007, ki zaokroža nocojšnji program, nudi virtuozno kontrapunktiranje glasbenih misli v dinamičnem pogovoru med glasbili, začinjenim s tangom. (Iz programa)
Skladba je napisana v nekoliko bolj sodobnem stilu in celo blizu lahki glasbi, jazzu, skratka v bolj mešanici stilov in bi se jo lahko razumelo kot eklektično, malo tudi povzemajoče nekoliko znanih melodij, a se mladim španskim glasbenikom to zdi blizu in atraktivno.
Tudi oni so dodali eno domačo skladbo.
Trobilni kvintet Sajara je mlada in perspektivna zasedba, ki združuje pet vrhunskih glasbenikov iz Španije. Njihova energija, tehnična dovršenost in širok repertoar prinašajo edinstvene interpretacije klasičnih in sodobnih del za pihala. Sabrina Navarro (trobenta) je izkušena glasbenica in pevka, ki nastopa v različnih zasedbah. Deluje kot glasbenica v Mladinskem orkesteru Avtonomne skupnosti Valencia ter kot profesorica v glasbenih in pevskih šolah v svoji regiji. Juan Micó (trobenta) je član Simfoničnega orkestra okrožja Vallés in študent Kraljevega konservatorija v Bruslju. Prav tako je zmagovalec prestižnega Mednarodnega tekmovanja trobentačev v Albericu. Ángel Mourente (rog) sodeluje z Mladinskim orkestrom Univerze v Valencii in Mladinski orkester Avtonomne skupnosti Valencia. Prav tako je aktiven sodelavec različnih glasbenih društev v svoji skupnosti. Adrián Vera (pozavna) je član Španskega nacionalnega mladinskega orkestra in Orkestra Festivala Schleswig-Holstein. Prav tako nastopa v Mladinskem orkesteru Avtonomne skupnosti Valencia. Rafael Ferreros (tuba) je član Federalnega mladinskega orkestra skupnosti Valencia in kvarteta Tuba`s Noise, kjer z igro izstopa v tubi in evfoniju. Poleg tega redno sodeluje z različnimi glasbenimi društvi v svoji regiji.
Kvartet saksofonov Future sestavljajo študentje Višjega konservatorija za glasbo Salvador Seguí v Castellónu in saksofonisti Oscar Orenga, Andreu Lorente, Antonio Roselló in Aitor Oron. Oscar je izjemen izvajalec na sopranskem saksofonu, ki je diplomiral z odliko. Udeležil se je uglednih mojstrskih tečajev, ki so jih vodili znani sodobni saksofonisti, med drugim Arno Bornkamp, Vincent David in Marie Bernadette. Andreu Lorente (altovski saksofon) je prav tako končal višji študij saksofona. Poleg tega
je sodeloval na festivalih, kjer je obiskoval mojstrske tečaje pri nekaterih najbolj priznanih imenih saksofona, kot sta Nikita Zimin in Arno Bornkamp. Antonio Roselló (tenorski saksofon) trenutno na konservatoriju obiskuje četrti letnik saksofona in prvi letnik klavirja. Udeležil se je mojstrskih tečajev saksofona pri pomembnih glasbenikih, kot sta David Pons in Antonio García. Aitor Oron (baritonski saksofon) obiskuje zadnji letnik študija saksofona. Ima veliko izkušenj z mojstrskih tečajev pri nekaterih najvplivnejših saksofonistih, kot so David Pons, Tomás Jerez, Arno Bornkamp, Nikita Zimin, Claude Delangle itd. Sodeloval je na mednarodnih tekmovanjih, kot sta Tekmovanje mladih saksofonistov Villa de Mardidejos, na katerem je osvojil drugo nagrado, in Mednarodno tekmovanje v Andorri – Mladi saksofonisti. Na komornem področju je zmagal na tekmovanju Mednarodno tekmovanje za komorno glasbo mesta Manises.
Trobilni kvintet Sajara
Sabrina Navarro, Juan Micó, trobenta
Ángel Mourente, rog
Adrián Vera, pozavna
Rafael Ferreros, tuba
Kvartet saksofonov
Oscar Orenga, sopranski saksofon
Andreu Lorente, altovski saksofon
Antonio Roselló, tenorski saksofon
Aitor Oron, baritonski saksofon
Program:
Eugène Bozza: Sonatina za trobilni kvintet
I. Allegro vivo
Kerry Turner: Ricochet
Kevin McKee: Vuelta del fuego
***
David Maslanka: Recitation Book
V. Fanfare / Variacije na koralno melodijo Durch Adams Fall
Marcelo Zarvos, prir. / arr. Darius Mackie: Nepomuk’s dances
III. Memory
David Salleras Quintana: L’últim sospir
Marijan Zlobec