Dirigent in profesor na Dunaju – Visoka šola za glasbo in upodabljajočo umetnost Uroš Lajovic je na 40. SKS predstavil svojo najnovejšo knjigo Gustav Mahler Perilegomena k izvajanju njegovih simfonij št. 1 – 7. Na Pisateljskem odru GR se je z njim pogovarjal muzikolog dr. Matjaž Barbo.
Uroš Lajovic in dr. Matjaž Barbo, foto Marijan Zlobec
Uroš Lajovic je bil študent dirigiranja na Dunaju v razredu slovitega profesorja Hansa Swarowskega (1899 – 1975), kot profesor pa je preživel na Dunaju petnajst let do upokojitve in dosega državnega odlikovanja ter naziva zaslužni profesor. V bistvu pa je z Dunajem povezan šestdeset let.
Kot se spominjam, je Lajovic prejel nagrado Prešernovega sklada ravno za interpretacijo Mahlerjeve Prve simfonije takrat še v SF, saj Cankarjev dom še ni bil zgrajen oziroma Gallusova dvorana dokončana.
Z interpretacijo Mahlerjevih simfonij se ukvarja vse življenje, med drugim je dirigiral njegove simfonije več kot petdesetkrat.
Bistvo knjige pa je, da si je Lajovic ob vsakem koncertu, ki ga je imel oziroma Mahlerjeve simfonije dirigiral, zapisoval svoje opombe in pripombe, ki se jih je nabralo toliko, da jih je sedaj strnil v samostojno knjigo. Ta je izšla pri Filozofski fakulteti oziroma Založbi univerze v Ljubljani.
Uroš Lajovic je izbral opombe pri svojih interpretacijah prvih sedmih simfonij, čeprav je dirigiral tudi njegovo deveto in deseto simfonijo (ohranjen oziroma napisan je le prvi stavek). Osme simfonije Tisočev ni dirigiral, ker je priložnosti za to zelo malo.
Ob svojem profesorskem delovanju pa je posebej poudaril, da avstrijska država financira poseben študijski orkester, s katerim študenti lahko delajo in študirajo dirigiranje v živo vsak dan. Lajovic je povedal, da je imel študente iz okrog petdesetih držav. Zanimivo je bilo njegovo primerjanje študentov iz Japonske in Južne Koreje. Opazna je disciplina, a še bolj religija, tako da Korejci kot katoliki bolje razumejo Mahlerja kot Japonci.
Posebej se je dotaknil nekaterih mnenj in prepričanj velikega interpreta Mahlerjevih simfonij Leonarda Bernsteina, češ da se bo njegove simfonije razumelo šele petdeset let po smrti in po svetovni katastrofi.
Lajovic se je posebej spomnil Mahlerjevega delovanja v Ljubljani kot dvajsetletnega mladeniča. To mu je dajalo tako motiv za delo kot obvezo, saj je Mahler našo glasbeno zgodovino zaznamoval, čeprav Ljubljana sama k njegovi lastni ustvarjalnosti ni prispevala ničesar, bila pa je priložnot za strokovno, organizacijsko in bogato umetniško delo v okviru programov.
Uroš Lajovic je Mahlerja postavil v dunajski kontekst, družbenega in družabnega življenja, kulturnega okolja, zgodovine, njegovega judovskega porekla, majhne postave in z nogo, ki jo je bolj vlekel kot čvrsto hodil…
V knjigi so vse simfonije predstavljene po svoji zgradbi, se pravi po stavkih. Zanimivo je, da Lajovic daje ne le pripombe, ampak širše razlage vseh pojmov, imen, poprejšnjih razlag stavkov od drugih muzikologov in glasbenih zgodovinarjev, a je ves čas poudarek na prvi osebi, tako da je knjiga po svojem temeljnem profilu osebnoizpovedna.
Marijan Zlobec