Celjska Mohorjeva družba je izdala dopolnjeno izdajo knjige Edvarda Kovača Park spomina Teharje arhitekta Marka Mušiča. Prva izdaja je izšla že leta 2011, a se je medtem v parku marsikaj zgodilo. Uradno se kraj imenuje Park spomina Teharje.
Naslovnica
Prvo izdajo knjige Edvarda Kovača Park spomina Teharje. Arhitekt Marko Mušič je leta 2011 izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za umetnosti, ter Atelje Marko Mušič, d.o.o., Ljubljana. Nova izdaja je kot rečeno nekoliko dopolnjena.
Spominski park so gradili več let, vendar še vedno ni dokončan, saj manjka nekaj pomembnih delov, med drugim poleg kostnice tudi informacijski del, ki bi obiskovalcu pojasnil, kaj se je tam dogajalo in komu je spominski park namenjen. Muzej novejše zgodovine iz Celja je pred leti pred vhodom sicer postavil info tablo.
Knjiga ne govori o političih vidikih, okoliščinah, dogodkih, čeprav jih bolj na začetku omenja, ampak o parku in spominski arhitekturi.
V knjigi Park spomina Teharje. Arhitekt Marko Mušič je Edvard Kovač predstavil celotno arhitektovo zamisel spominskega parka. Besedilni del knjige je prispeval p. Edvard Kovač, ki ga je arhitekt Marko Mušič že na začetku izdelave načrtov za spominski park povabil k sodelovanju. Kovač mu je pomagal predvsem pri oblikovanju simbolne govorice, zato je bil tudi najprimernejši za pisanje besedila v knjigi, v kateri je s filozofskega in teološkega vidika pojasnil vse elemente arhitektovega načrta.
Modrost in poezija v kamnu
Vsi veliki evropski narodi nosijo v sebi spomin na kakšne tragične dogodke. Zato so nekateri zgodaj, drugi pa čez čas postavili pomnike, zgodovinska obeležja, predvsem pa uredili grobišča – saj je to eden izmed temeljev človeške civilizacije. Spominski park Teharje je kulturni spomenik državnega pomena (2014), posvečen nekdaj zamolčanim žrtvam povojnih pobojev. Park in osrednji spomenik je zasnoval arhitekt Marko Mušič.
Leta 2011 je monografija dr. Edvarda Kovača o spominskem kompleksu arhitekta Marka Mušiča izšla pri SAZU, v sodelovanju z Ateljejem Marko Mušič. Razprodana knjiga je bila v letu 2024 dopolnjena in je poleg slovenskega izšla tudi v angleškem jeziku v sozaložništvu Ateljeja Marko Mušič in Celjske Mohorjeve družbe, izid pa je podprla SAZU.Arhitekt Marko Mušič se je znašel pred težavno nalogo: kako sanirati območje, ki je bilo polno odpadne strupene snovi, in iz njega narediti sveti kraj. Teharje namreč niso samo kraj, ki ni imel pravice do spomina in pietete do pokojnih. Tuja ideologija, ki so jo nekateri Slovenci sprejeli, je šla še dlje in povzročila nov zločin, tokrat zločin nad spominom. Namesto grobišč je na grobovih nastala deponija odpadkov. Slovenska revolucija nad živimi ljudmi se je ustavila, nad pokojnimi pa je trajala veliko dlje kot pri drugih evropskih narodih. Arhitekt je sprevidel, da žrtvam ne more povrniti ne njihovega življenja ne izgubljenih let spoštovanja in pietete. Lahko pa jim povrne njihovo človeško dostojanstvo, dolžni spomin nanje, predvsem pa jih povleče iz »pozabe umazanij« in jim omogoči, da so znova sprejeti kot ljudje, ki so živeli in trpeli, a imajo še danes svoje osebno ime.
Mušič se v zasnovi parka ne razkrije samo kot vrhunski arhitekt, ampak tudi kot veliki humanist in človek z občutkom za sveto. Spominski park ne pomeni samo spomina, ampak nas etično zaznamuje, zato potrebuje tudi monumentalnost, ki jo predstavljajo prostor svetega z vhodnim portalom, prostor tišine, ki s stezo tišine pelje do osrednjega spominskega obeležja, do mogočnega venca zmage, žrtvenega oltarja in kripte. To so močni simboli, kjer upanje zmaguje na trpljenjem, kjer ljubezen daritve prežene sovraštvo in smrt in kjer odsotnost ali nevidnost človeških ostankov kliče k etični dolžnosti ohranjanja spomina na pokojne.
Spominski park Teharje zaradi pomanjkanja sredstev ni bil v celoti dokončan. V zasnovi parka sta ostala nerealizirana kostnica in vrt vrnjenih imen. (Iz predstavitve CMD).
P. Edvard Kovač je bil najboljša izbira za predstavitev parka, a je problem, koliko bodo obiskovalci to knjigo še pred obiskom kraja prebrali. Tekst je seveda zasnovan duhovno in v najtesnejši navezavi na krščansko izročilo, ki pa v posameznih razlagah izhaja iz arhitekturnih elementov parka, kar je v spomeniški tradiciji pri nas bolj redkost.
Bralec bo morda pomislil, da se vsega, o čemer govori p. Kovač, ne vidi oziroma občuti, a je že tako, da najglobljo razlago lahko poda ali zapiše le nekdo, ki jo kot tako sam občuti in ima sam izpovedno kvaliteto kot pesnik, literat, teolog, esejist z veliko publicistično kilometrino. Tu gre za zgodovinski in religiozni vidik, človeški, pietetni, spominski, osebni ali sorodniški. Vse je odprto premisleku, še posebej za tiste, ki bodo v Teharje dejansko prišli.
Kovačev tekst je bralsko globoko doživet in ga lahko z zanimanjem preberem, čutudi Teharij nikoli ne bom obiskal. Avtor vzpostavlja dialog z vsem in vsemi, seveda pa je prepričan, kot pove že na prvi strani svojega teksta Park spomina Teharje: “Da bi imelo to življenje smisel, mora obstajati še neko drugo življenje, tisto, ki ga sicer še ne vidi, toda zagotovo obstaja. Toda v to življenje lahko vstopa le preko simbolnega sveta. Preko simbolnih besed, obrednih kretenj in posvečenh predmetov bo lahko še naprej govoril s svojimi najbližjimi. Potrebna so mu samo znamenja, da se spomni nanje. In najbolj prepričljivo znamenje je grob, tam so ostanki tistega bitja, ki je trpelo in ljubilo, se smejalo in jokalo kakor on sam.”
Uvodna Postaja vodnika skozi Park spomina kaže trinajst točk, kot jih zatem razloži p. Kovač, od začetnega Vhodnega portala s kapelico Kristusovega bičanja, preko poti Steze tišine, vstopa skozi Severni portal pred osrednji spominski objekt, ki ga predstavlja Oltarna miza. Pred oltarjem bo obiskovalec opazil Kripto s sarkofagom, ki je simbol celotnega grobišča, nad vsem pa se dviga “venec zmage”, ki pove, da je spomin zmagal nad pozabo, posvečenje mrtvih nad zlom umora, za vernega kristjana pa tudi, da večnost zmaga nad smrtjo,” kot zapiše p. Kovač.
V knjigi je arhitekt Marko Mušič primerjan z Jožetom Plečnikom.
Knjiga je mišljena kot arhitekturni spomenik s številnimi avtorskimi risbami in fotografijami vseh spomeniških delov, izloča pa vse spominsko ali manifestativno, torej ideološko, čeprav je jasno, da p. Kovač ni čisto tiho, ko spregovori o zgodovini. In to trdilno.
Opozoril je tudi na delo fotografa Mirana Kambiča, ki vabi gledalca, da prek liričnih očal pogleda lepoto in simboliko občutljivega umetnika. Dotaknil pa se je še Kovačevega pisanja, ki ga je označil kot eno samo žlahtno poezijo, s katero se je na občutljiv način odzval na vse razsežnosti parka. To je storil z veliko sočutja, humanistično držo in plemenito mislijo, ki ne obsoja in ne išče krivde in zadoščenja.
Arhitekt in profesor Fedja Košir je zbranim s pomočjo slikovnega materiala razčlenil stvaritev drugega arhitekta. Med drugim je opozoril na osrednje obeležje, ki ponazarja trnovo krono in smrt, pa tudi večnost, ki jo označuje simbolna črka omega. Ta po njegovem mnenju simbolizira tudi dialog različnih umetniških govoric. (Delo, 15. decembra, 2011).
Kot kaže še nedokončan parkovni projekt, bo treba pripraviti še tretjo izdajo knjige.