Na zadnjem koncertu mednarodnega koncertnega cikla Madi virtuozi Festivala Ljubljana sta nastopili dve slovenski glasbenici: violinistka Manja Slak in kontrabasistka Pia Rener.
Manja Slak, vse fotografije Marijan Zlobec
Glasbenici, rojeni že v novem tisočletju, vzpostavljata tihi dialog s prvimi mednarodnimi koncertnimi solisti pred sto leti, kot sta bila violinista Leo Funtek ali Karel Jeraj. Sto let morda ni tako veliko, a je ravno Slovenija v zadnjih 100, 150, 180. letih, ko se je vzpostavila prva zavest o Sloveniji kot kulturno in narodno samostojni entiteti, naredila velik razvoj. Mladim glasbenikom morajo njihovi profesorji poleg čisto predmetnega študija znati predstaviti tudi ta fenomen vitalnosti slovenstva, čeprav se ravno v ciklu Mladi virtuozi kakšna programska orientacija z vključevanjem slovenskih del ne kaže. Načeloma profesorji vedo več kot njihovi študenti, torej bi s prstom pokazal nanje. Ampak če študiraš pri tujem profesorju na Dunaju, o Sloveniji, kaj šele o slovenski glasbi, ne ve ničesar. No, Elisabeth Kropfitsch, pri kateri je Manja Slak diplomiala, je bila nekoč asistentka pri Igorju Ozimu in morda kakšno slovensko delo celo pozna.
Nekoč je omenjeni mladi violinist Igor Ozim s ponosom in veseljem krstno izvedel Invenziones ferales Uroša Kreka in delo lociral celo v mednarodni koncertni prostor. Delo je sicer napisano za violino in godala (1963). Danes gre vse slovensko tako rekoč mimo mladih glasbenikov, še posebej če študirajo, tako kot Manja Slak, v tujini. Za svoj nastop v prvem delu koncerta je izbrala Georgea Enescuja in Richarda Straussa.
Najpomembnejši romunski skladatelj George Enescu (1891– 1955) je bil eden najvidnejših violinistov svojega časa. Deloval je še kot dirigent, pianist in profesor violine (tudi nekaterim pozneje slavnim violinskim virtuozom, kot so Yehudi Menuhin, Uto Ughi, Ivry Gitlis idr.). Študiral je na Dunaju in v Parizu, v francoski prestolnici je velik del življenja tudi živel. Njegovi mladostni skladbi Impromptu concertant iz leta 1903 se odlično pritiče začetna oznaka »chaleureux et mouvementé« (»toplo in živahno«). Poznoromantična skladba improvizacijske narave ima poudarjeno intenziteto melodike v razmeroma ozkem ambitusu in bujne harmonije, ki z arpeggii kot topel veter na široko prezračijo zvočni prostor.
Richard Strauss (1864–1949) je ugledna glasbena osebnost druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja – cenjen skladatelj in dirigent priznanih simfoničnih in opernih orkestrov. Kot ustvarjalec se je proslavil s samospevi, orkestralnim opusom, zlasti simfoničnimi pesnitvami, ter operami, v zgodnjih letih ustvarjanja se je posvečal tudi klavirski in komorni glasbi. Pri triindvajsetih letih je napisal svojo edino Sonato za violino in klavir, in sicer od pomladi do jeseni 1887, in to med nastajanjem samospevov na poezijo Adolfa Friedricha von Schacka (op. 17) in simfonične pesnitve Macbeth (op. 23). Delo je izšlo v tisku in krstno zazvenelo leta 1888, še danes priljubljeni drugi stavek pa je bil tudi samostojno natisnjen že leta 1889. Stavek Allegro, ma non troppo odpre zahtevno sonato v množici čustvenih nabojev, ki se gibljejo v odtenkih od razburljive junaškosti do nežno zasanjane lirične miline. Strasti pomiri spevni Andante cantabile, ki z izjemo srednjega dramatičnega dela povede glasbeno krajino v občutljive intimne sfere. Sklepni stavek tako iz pianissima začne kratki Andante, kmalu pa ga preseka razgibani in ekspresivni Allegro, ki tudi odločno zaokroži živ glasbeni tok. (Iz programa Helene Filipčič Gardina).
Roža za solistko
Solistka Manja Slak je nedvomno pokazala talent, znanje, čistost interpretacije, kar je nemara bolj kriterij v okviru dunajskega študija. Enescujev Impromptu concertant je solistki ponudil precej dramatičnih mest in menjavanje melodičnih razpoloženj, a bi bila zaželjena večja odprtost, samozavest, temperament, s čimer bi se stopnjevala lepota violinskega zvoka, ki je bil na začetku še premalo poln.
Manja Slak in Beata Ilona Barcza
Pri Richardu Straussu in njegovi Sonati za violino in klavir v Es – duru, op. 18 bi pomislil na njegovo začetno formiranje, ko še niti ni slutil, kam ga bo pripeljala lastna skladateljska pot in kako hitro bo vstopil na svetovno operno sceno že s Salomo. Sonata, razen drugega stavka, se ne zdi ravno vrhunska ali vredna pogostih izvedb, tako smo spet pri vprašanju vzgoje glasbenega okusa pri mladih glasbenikih: takojšnje ločevanje med najboljšim in manj odličnim… To je bistveno za čutenje vrhunskosti glasbe, če jo sam želiš kot tako koncertno prepričljivo izvesti. Pomembna je identiteta. Pri Manji Slak sem pogrešal ravno to – prepričljivo identiteto izbora in izvedbe del, a je njeno znanje dovolj veliko, da bo drugič izbrala kaj drugega. Zelo dobra je bila klavirska spremljevalka, ki redno sodeluje z mladimi virtuozi, madžarska pianistka Beata Ilona Barcza.
Pia Rener
Italijanski glasbenik Giovanni Bottesini (1821–1889) si je kot virtuozni koncertant na basovskem godalu prislužil vzdevek »Paganini kontrabasa« in je veliko prispeval k razvoju tehnike igranja tega glasbila. Dejaven je bil še kot dirigent in skladatelj, ki je veliko kompozicij namenil kontrabasu. Elegija in Tarantella sta kontrasten dvojec, s katerim je moč prikazati bravuroznost in izrazne možnosti kontrabasa: Elegija v D-duru očara s čustveno spevnostjo, Tarantella pa vznemiri s hitrim tempom in igrivo motiviko v srednjem delu pa se odpre kantabilni izpovedi.
Lars-Erik Larsson (1908–1986) je eden najbolj priljubljenih
švedskih skladateljev. Študiral je v Stockholmu, Leipzigu in na Dunaju; dejaven je bil tudi kot dirigent, glasbeni kritik in profesor kompozicije. Kot opus št. 45 je izdal dvanajst concertinov za različna solistična glasbila z orkestrom, med katerimi je tudi Concertino za kontrabas in godalni orkester (sedaj klavir). Začetni stavek Balada: Moderato uvede solistična pogovorna izmenjava glasbenih misli med klavirjem in kontrabasom, nakar se glasbeni tok razživi v 5 /4 – in 6 /4 -taktu in giblje v bogastvu harmonskega jezika med liričnimi in ritmično poudarjenimi pasusi. Arioso: Lento je počasen umirjen stavek nostalgičnega duha, v katerem kontrabas poje nad ostinatnimi figurami v klavirju. Živ je sklepni Finale: Allegro, ki prinese temo iz prvega stavka v istem tonalnem prostoru, a v hitrejših ritmičnih vrednostih. Tako kot začetni stavek vsebuje izvirna harmonska sosledja s pogosto rabo kvarte; zaokroži pa se v energičnem accellerandu triol. (Iz programa).
Kontrabasistka Pia Rener si je po violini izbrala študij kontrabasa, ki ga po srednji šoli nadaljuje na Akademiji za glasbo pri profesorju Zoranu Markoviću. Leta 2024 je postala članica Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja in v sklopu poletne turneje koncertirala po evropskih glasbenih prestolnicah.
Pia Rener tako s svojo predanostjo in talentom neustavljivo napreduje na glasbeni poti, polni navdiha in uspehov, jo predstavljajo v programu.
V resnici naredi mlada, enaindvajsetletna glasbenica zelo dober vtis potrebne zlitosti z inštrumentom, kar ji daje še velike možnosti, tako v orkestrih kot solistično. Kot študentka tretjega letnika je že proti koncu študija in sta se njena samozavest in znanje pokazala na koncertu. Odlikuje jo velik smisel za temne barve kontrabasa, virtuozno tehniko, občutek za nianse, dramatičnost, kontraste…
Pri prvi Battesinijevi skladbi Elegija št. 1 je bil že vtis konca in je bilo nekaj aplavzov, a se je hitro koncert nadaljeval še z virtuozno Tarantello, ki jo je izvedla bravurozno.
Lars-Erik Larsson se je s svojim Concetinom za kontrabas, op. 45 št. 11 (kdo je avtor priredbe za klavir ni objavljeno) v zadnjih letih spričo nastopov profesorjev na mednarodnih mojstrskih tečajih pridružil pri nas manj znanim skladateljem za ta inštrument. Tako je ob Hrvatu Božu Paradžiku in nizozemskem kontrabasistu Ricku Stotinju Pia Rener dobila možnost lastne programske in interpretativne primerjave in izbire. V tristavčni kompoziciji: I. Balada: Moderato, II. Arioso: Lento, III. Finale: Allegro vivace je Pia Rener dobila še več interpretativne moči in samozavesti, tako da je na koncu naredila odličen vtis. K njeni prepričljivi koncertantni prezenci je v ozadju postavitve na odru in manj opazna za kontrabasom prispevala pianistka Maja Klinar.
Na prejšnjem koncertu smo slišali nastop violistke Mance Kosmač in violončelistke Neže Homšak, tokrat violinistke Manje Slak in kontrabasistke Pie Rener. Je možen poseben slovenski ženski kvartet godal ? Če bi se formiral, bi glasbenice nemara lahko nastopile že na 73. Ljubljana Festivalu ?
Marijan Zlobec