Letos se je umetniška ekipa, zbrana v produkciji Teatra Tivoli, povezala s Festivalom Ljubljana. V skupni koprodukciji so v Križankah premierno uprizorili dramo 3 Sestre Remix Antona Pavloviča Čehova.
Kaja Petrovič, foto Darja Štravs Tisu
V projektu sodelujejo priznani umetniki iz Slovenije, Hrvaške in Srbije. Premieri sta takoj sledili še dve reprizi, kar kaže na dober odmev predstave, ki v prvem delu ali dejanju vključuje osrednji del Viteške dvorane Križank, v nadaljevanju Peklensko dvorišče in za konec še s stoli zelo premešano, a vendarle v nekakšnem krogu sestavljeno osredje Križevniške cerkve. Lokacije predstave so torej tri.
Saša Pavlin Stošić kot Maša, foto Darja Štravs Tisu
Uprizoritev prepleta teater in kinematografijo, ki omogoča vpoglede od bliže in od znotraj ter se spoprijema z univerzalnimi vprašanji časa in prostora, ki jih je pred 120 leti postavil Čehov. Ista vprašanja, ki se nenehno vračajo v krog čutečega slehernika. (Iz predstavitve).
Dramaturginja predstave, Manca Sevšek Majeršič, poudarja, da je cilj predstave pokazati, kako lahko klasična dela ostajajo relevantna za sodobno občinstvo, če so predstavljena na inovativen način.
Predstava 3 Sestre Remix prinaša osveženo različico brezčasne mojstrovine Antona Pavloviča Čehova. Režiser Ivica Buljan je klasično delo z inovativnimi prijemi postavil v sodobni kontekst. Elektronska glasba DJ Jamirka in izvirna scenografija z video projekcijami ustvarjata nepozabno gledališko izkušnjo, ki gledalce popelje v svet hrepenenja, minevanja in iskanja sreče. Predstava izpostavlja temeljna vprašanja današnjega časa – ali je prava sreča dosegljiva v svetu, ki nas zasipa s površinskimi ideali in instantnimi užitki? Drama 3 Sestre Remix presega klasične dramaturške vzorce in gradi atmosfero pričakovanja, ki se nikoli povsem ne izpolni. Osrednji liki ponazarjajo različne faze človeškega hrepenenja, ujetega med sanjami o prihodnosti in realnostjo, ki jih razočara. Predstava s svojim prepletom moderne dramaturgije in tehnologije ne nagovarja zgolj ljubiteljev klasičnih del, temveč tudi tiste, ki jih zanimajo sodobni družbeni in psihološki fenomeni. (Iz predstavitve).
Ivica Buljan se zdi precej samovoljen režiser, ki v bistvu celotno predstavo naredi precej panično, tako v vseh relacijah med liki na odru, ki nenehno nekam tekajo, najraje gor in dol po osrednjem prizorišču Viteške dvorane Križank, pred ali med gledalci s svojimi sedeži, postavljenimi v tri vrste zadaj, pa še pred glasbenike na siceršnjem koncertnem odru.
O kakšni filmski projekciji oziroma teatru, ki je prepleten s kinematografijo, kot piše v programu, ni ne duha ne sluha, prav tako ni kakšne omenjene izvirne scenografije z video produkcijo. V tej predstavi skratka nisem opazil ne filma, ne videa in ne scenografije, kostumografija je primerna ruskim likom, glasbe je komaj kaj, ker je ves čas dinamična igra vseh enajstih likov predominantna. Zanimivo je, da je v programu podrobno navedena vsa ustvarjalna ekipa, vsi igralci in pevka, ki sicer skozi okno Viteške dvorane Križank poje nam, ki smo se že preselili na Peklensko dvorišče, pa ne.
Zgolj naštevanje igralcev in brez identitete njihovih vlog, ki jih interpretirajo, še posebej če gre za sodobni remiks, ne le da ni strokovno, ampak za vse žaljivo. Poglejmo, kako to je.
Ustvarjalna ekipa predstave:
Ivica Buljan, režiser
Manca Sevšek Majeršič, prevod in priredba
Manca Sevšek Majeršič, dramaturginja
Lazar Bodroža, scenograf
Slavica Janoševič, kostumografinja
Igor Vićentić, JAMirko – Mirko Vičetnič Polič, skladatelja
Martin Draksler, avtor videa
Milan Golob, oblikovalec luči
Martin Vrtačnik, lektor
Antea Arizanović, oblikovalka vizualne podobe
Igralska zasedba:
Aleksandra Balmazović, Uroš Fürst, Olga Grad, Jernej Markelj, Gal Oblak, Saša Pavlin Stošić, Kaja Petrovič, Jožef Ropoša, Joakim Tasić, Milena Vasić, Lovro Zafred.
Začenja se med oknoma, foto Marijan Zlobec
V JLA so nam komandirji nekoč ukazovali: Na svoja mesta. Tu tega ni in bi moral vsakdo na pamet ali takoj vedeti, katero vlogo interpretirata npr. Joakim Tasić ali Milena Vasić…ali katere vloge v Treh sestrah sploh so.
V programu s svojimi teksti sodelujejo: Manca Sevšek Majeršič, doc. dr. Draženka Ostojić, dr. med. specialist psihiater, Valentina Smej Novak, Igor Vićentić in JAMirko – Mirko Vičentič Polič. Teksti so očitno nastali pred samo predstavo in njenim videnjem ter doživetjem, ker je v njih toliko samovoljnih interpretacij, kot jih gledalec na odru ne prepozna.
Če pogledamo npr. predstavitev glasbene podobe predstave, potem lahko preberem: “Koncept umestitve glasbe v gledališko predstavo, v vsebino ene najbolj klasičnih dramskih stvaritev, v čustva hrepenenja, nostalgije, vdanosti v usodo, samoumestitve v družbo pa četudi v najbolj osnovni obliki kot je družinska, dojemanje časa in s tem povezana minljivost, so sestavine na mešalni mizi. Vse so nam zelo dobro poznane, a hkrati nas vedno znova navdajajo z enako mero vznemirljivosti kot novo življenje. REMix, kot poseg v znano materijo, zato da jo umestiš v svoj čas, je v glasbeni tradiciji klubske in popularne glasbe zadnjih tridesetih let pomembno vplival na stanje glasbe in se danes zdi odlična iztočnica za raziskovanje znanega v neznanem. Za kakšno glasbo torej gre v predstavi – gre za ples v dvoje, po robu zornih kotov predstavljivega in predvidljivega, tik nad breznom iz katerega v nas zre nekam znan obraz.”
Tu ni nikakršne glasbene analize in same konkretne predstavitve. Gre za nastop klasičnega pianista in DJ, a skupaj manj izrazito, kot glasbo prepoznavamo v mnogih drugih gledaliških predstavah. Ozvočeje je bilo bolj skromno, razen pri petju pevke skozi okno.
Olga Grad na prižnici v Križevniški cerkvi
Buljan je pozabil na ravnovesja vseh omenjenih komponent tako, da bi izpadla izraziteje, tako pa je bolj pazil na precejšnjo divjost nastopanja osrednjih protagonistov, plazenje po tleh, skakanje in divje plesanje, simuliranja spolnega občevanja, objemanja, strastnega poljubljanja, tekanja gor in dol ali z enega konca do drugega dolge dvorane, vse nastaja tako, kot da nihče ni normalen, ampak pada v predstavo slučajno, a na rojstni dan najmlajše izmed treh sester. Kdo so najmlajša Olga, srednja Maša in najstarejša Irina na odru iz programa ne izvemo, ker Buljan predvideva, da vsi obiskvalci predstave normalno vse nastopajoče avtomatično poznajo ali da je vseeno kdo je kdo. Četrti sorodnik je brat Andrej. Za Buljana je bistven skupen vtis ali prepričljivost predstave kot celote. Pika na i je boljša od i.
Mešanica igralcev pomeni, vsaj na nekaj mestih, spreminjanje rabe jezika, ne samo slovenskega. Vsiljena posebnost sta dva moška s samo predstavitvenima monologoma; prvi je izrazitejši in se sklicuje na nekdanjo predstavo Treh sester v Drami SNG Ljubljana v režiji Januša Kice in z Brankom Šturbejem v vlogi Aleksandra Ignjateviča Veršinina.
To je igralčeva javna refleksija, tako kot opis svojih oficirskih škornjev iz usnja mongolskege konja. Slišimo tudi nekaj o slačenju majice pred Ivico Buljanom, ob čemer si gledalec lahko marsikaj misli, in nima s Čehovim popolnoma nič.
Ta koncept režijskega gledališča, ki vlada v gledališču in operi že kakih petdeset let, pri nas pa je v njem dominiral Tomaž Pandur, se je že izpel, Buljan pa misli, da ne. Patetika igralske drže, kot jo Čehov ne pozna, pa je v tej predstavi nenehna in s tem postaja počasi dolgočasna in neprepričljiva. Vsi so predozirani z nenaravno držo, tako da se na mnogih mestih vedejo kot kakšni drogiranci, rokoborci, pretepači, afektirani prepričevalci, dvobojevalci, orgiastični plesalci…, vse do sklepnega uboja v moškem spopadu v Križevniški cerkvi. Med sestrami sta tu najbolj izraziti Olga in Maša, medtem ko daje Irina vtis, kot da jo daje panik ljubezenske in družinske zamude. Seveda sta bistvena čas in prostor z vizijo odhoda v Moskvo, a na precej konfuzen način. Buljan očitno rafiniranost žensk, njihove narave, naravne lepote in s tem povezanega vedenja, ne pozna, prizna in v predstavi zlorabi. Takih žensk, kot jih vidi sam, ni. Slabšalni moment in pristop je konfuzen.
Sklepna rokoborba s smrtnim izidom, foto Marijan Zlobec
Buljan je v bistvu napravil precej shizofreno predstavo, tako da se zdijo vsi igralci v sklepnem dogajanju v Križevniški cerkvi, oblečeni v bele kombinezone, kot kakšni doktorji ali bolničarji v psihiatrični kliniki in se besede o ljubezni slišijo bolj kot klic na pomoč pred utopitvijo.
Sestri na tleh, foto Marijan Zlobec
Dalo bi se v vseh likih videti tudi neko neravnovesje med pričakovanim in doseženim, celo odvečnim, kot je znanje treh tujih jezikov v manjšem ruskem kraju s sto tisoč prebivalci…
Kaja Petrovič je bila rojstnodnevna Olga, foto Marjan Zlobec
Nekaj je osvetlitev ruske družbe ali konvencij družine, pri čemer se zdi, da se posamezniki lahko spozabljajo in padajo iz enega (ljubezenskega ali vedenjskega) položaja v drugega. Buljan je seveda želel gledališko dinamiko, njen temperament, povezan s pričakovanji, kaj se bo še zgodilo, čeprav je uboj v Križevniški cerkvi omenjen oziroma napovedan in gledalec predstave zanj izve. Ampak zgodi se kot kakšen prepotentni študentski pretep v spodnji majici in hlačkah, ne da bi pričakovali kaj bolj usodnega, pa tudi ni jasno, kaj naj bi glede na že videno sploh pomenil, saj orožja tu ni bilo.
Samovar za rojstni dan, foto Marijan Zlobec
Predstava razkriva dvoje tipologij porazov; ženskega po svoji kompleksnosti življenjskih pričakovanj, trenutnih dosežkov ali stanj ter nejasnih perspektiv, bolj hrepenenj, in moških, razpetih med poklicnim položajem in njegovo domnevno močjo ali celo družbenim ugledom (vojak, uslužbenec krajevne uprave), fiziološko starostjo (kar naj bi bila omenjena šestdesetletnica), psihično in emotivno nestabilnostjo ter z njo povezano patetiko.
Olga na Peklenskem dvorišču, foto Marijan Zlobec
Ivica Buljan je ustvaril predstavo, v kateri se di, kot da je vsem vse ušlo iz rok. In to spoznajo ter skušajo filmski trak življenja zavrteti nazaj, a tam ne bo ničesar boljšega.
Veliko telovadbe, foto Marijan Zlobec
Ruski je samo samovar, foto Marijan Zlobec
Marijan Zlobec