Cankarjeva založba je na svoji zadnji tiskovni konferenci v knjigarni Konzorcij Mladinske knjige predstavila tematsko zelo različne knjige. Med njimi je bila Moja zelena kuhinja Slavke Ilich s podnaslovom Pridelano, nabrano, na mizo dano.
Iztok Ilich je mož in sodelavec, foto Marijan Zlobec
Prav podnaslov pove morda celo bistveno, to je, da moraš vse kar se da ali kar raste pridelati sam doma. To pa je v sedanjih razmerah za ogromno mestnih ljudi skorajda nemogoče, včasih pa je bilo to pogoj preživetja, saj kmetje niso bili v službi, trgovin navasi ni bilo povsod, med supermarketi so se prvi pojavili nekako v šestdesetih letih. To, kar imamo na voljo danes, je tisočkrat več in s tem logično – preveč. Treba bo nazaj k naravi, pa ne zato, ker je to nekoč dejal ali pozival slavni Voltaire. Človeštvo bi naredilo največji razvoj, če bi ga v smislu ali na sedanji vsebinski poti – zaustavilo. Žal tega ne bo naredilo in bo raje propadlo. To na prvi pogled nima nobene zveze z omenjeno kuharsko knjigo, a je že tako, da taki prikazi kličejo ali opozarjajo na svoj kontekst. Kaj najširša slovenska družba ima, ali še bolje, iz dneva v dan izgublja. Zadošča, če obiskuješ ljubljansko tržnico. Razen sobote, je vse pod povprečjem domače zelenjave, kaj šele sadja, ki je skorajda že izumrlo. Vse je uvoženo, zamrznjeno, preprodano, prodajano z lažmi o pristnosti…
Slavka Ilich pred nastopom
Slavka Ilich pravzaprav terja nekaj nemogočega, a je hkrati to njena zavest in prepričanje. Iz tega vse izvira. Če ni v glavi, ni niti na njivi in še manj v loncu. Mi, ki smo kot otroci hodili med počitnicami k sorodnikom na kmete, smo vse to videli in doživljali. Tako dobrega kmečkega domačega kruha, kot ga je v Ponikvah na Krasu zamesila in spekla teta Pepa, nisem jedel nikoli več vse do danes. Ampak ona je vsak dan kuhala tudi za dva prašiča v hlevu.
Naslovnica
“Čeprav prevladujejo rastlinska živila, pa praznih rok ne boste ostali niti ljubitelji mesnih ali ribjih jedi in sladic.
Na prvih straneh Slavka Ilich predstavi svoje dobre in tudi manj prijetne izkušnje z visokimi gredami, uvodu pa sledita dva dela: Vrt in tržnica ter Iz naročja narave. Tretji del, Darila iz moje kuhinje in vrta, ponudi vrsto idej za pripravo domiselnih osebnih daril, kot so marmelade in džemi ter z aromatičnimi zelišči obogatene soli, olja in kisi. Pripravo izbranih jedi in shrankov za lažje razumevanje spremljajo številne barvne fotografije.” (Iz predstavitve založbe).
Naslovnica prejšnje knjige Slavke Ilich
Slavka Ilich je dolgoletna sodelavka priljubljene Nedelove priloge Odprta kuhinja. Veliko svojega časa in ustvarjalne radovednosti namenja svojemu vrtu ter nabiranju užitnih zeli in plodov v naravi. O tem je začela pisati v revije Atelje, Vrtnar in omenjeno prilogo Nedela OK (Odprta kuhinja), pri nas najbolj razširjeno revijo za ljubitelje ustvarjalne kuhinje, ki ji je bila zvesta poldrugo desetletje. Velik del teh prispevkov je nato – dopolnjene in prirejene – objavila v priročnikih oziroma samostojnih bogato ilustriranih knjigah. Doslej je objavila štiri knjige: Po praznikih diši (2007), Paradižniki z mojega vrta (2010), Doma je vsak dan lep (2011) in Za posebne dni (2022). Poleg tega je soavtorica še treh knjižnih izdaj, katerih skupni imenovalec je kulinarika. Z možem Iztokom Ilichom je soavtorica knjige 100 slovenskih kuharic – 100 receptov.
Sedanja knjiga je njena peta samostojna
V knjigi je veliko receptov npr. o pripravi stročjega fižola, malih paradižnikov, divjih in zelenih špargljev, graha, gob, še posebej jurčkov, seveda pa tudi rib, lignjev, mesa, pit, frtalj, rezancev, riža… Proti koncu se spomni otroštva, ko so nabirali jagode, robidnice, borovnice, bezgov cvet, drenulje, skorše…
Če ni bilo denarja za sladice, so bile supe vedno hitra ponudba, se sam spominjam, a se zdijo za knjigo preveč enostavne.
Nekaj receptov naj še omenim, kot so njoki s koprivami in žajbljevim maslom, tunina s paradižnikom in bobom, lignji s šparglji in regačico na rdeče, pečena brstični in kodrolistni ohrovt z rukolo…
Manjka mi nekoč priljubljena kraška jed: kuhan domači fižol češnjevec s svojo tekočino, z domačo narezano čebulo, kuhanim jajcem, kuhano govedino, oljčnim oljem in teranovim kisem.
Včasih so bili ali živeli na Krasu tudi divji zajci, v reki Reki rečni raki, v jamah divji golobi, ponekod fazani, pa srne oziroma srnjaki, divji prašiči, polhi… Na Krasu živijo in delajo kmetom škodo tudi jazbeci, a za njihovo uporabo v kulinariki še nisem slišal.
Vseeno je izziv knjige zelo velik.
Oprema knjige ali ureditev Nine Žitko Pucer, predvsem pa fotografije, ki jih je večinoma posnela sama Slavka Ilich, nekaj še Iztok Ilich in Barbara Klemenc, se je z oblikovanjem Suzane Duhovnik združila v izredno knjigo.
Marijan Zlobec