Na zadnjem, že šestem koncertu 32. mednarodnega cikla Mladi virtuozi Festivala Ljubljana sta v polni Viteški dvorni Križank nastopili odlični mladi slovenski glasbenici, kar je v tej sezoni nekakšna novost: viola in violončelo.
Manca Kosmač in Andreja Kosmač, vse fotografije Marijan Zlobec
Letošnji Mladi virtuozi so bili doslej močno mednarodno obarvani, tako po zasedbi oziroma nastopajočih kot po izvedenem programu.
Vse bolj se nam kaže, in to že vrsto let, da glasba slovenskih skladateljev ni več zanimiva, je nihče ne predstavlja, uči, opozarja, jo postavlja v enakovreden mednarodni kontekst…, kar je v nasprotju s slovensko literaturo, dramatiko, filmom, likovno umetnostjo, zabavno glasbo, jazzom…
Včasih so bili mladi izvajalci, pa tudi starejši, s sodobnimi skladatelji bolj povezani, lahko so celo naročali kompozicije zase, kot npr. pri Primožu Ramovšu, ki pa ga danes kljub ogromnemu opusu nad 400 del skoraj ne izvajajo več. Kaj šele na tujem, kjer sta se doslej znala še najbolj uveljaviti Vito Žuraj in Nina Šenk.
Kdo je tu premalo aktiven ? Verjetno kar vsi ali vsak po svoje, a če niti mladi glasbeniki niso radovedni, kaj nastaja ali že imamo v Sloveniji, je zaton izvirne ustvarjalnosti pred nami.
Rebecca Clarke, foto Wikipedija
Najprej je nastopila violistka Manca Kosmač. Kot je bila predstavljena v programu Helene Filipčič Gardina, je koncertni spored uvodoma predstavil eno temeljnih del iz repertoarja za violo, skladbo britanske avtorice Rebecce Clarke (1886–1979), ki se je po drugi svetovni vojni ustalila v ZDA. Glasbeni študij je začela z violino in jo na pobudo profesorja Charlesa Stanforda zamenjala za violo. Uveljavila se je kot cenjena koncertantka, ki je sodelovala s številnimi uglednimi glasbeniki, in ena prvih ženskih glasbenic v profesionalnih orkestrih v Londonu. Njen skladateljski preboj pa je pomenilo kompozicijsko tekmovanje pod pokroviteljstvom Elizabeth Sprague Coolidge leta 1919, na katerem je navdušila žirante s svojo Sonato za violo in klavir in jih osupnila, ko so ugotovili, da je skladbo napisala skladateljica.
K naslovnici Sonate je avtorica pripisala citat iz poezije Majska noč Alfreda de Musseta z apelom pesniku. S kvintnim vzklikom se tudi začne izrazno polna tristavčna kompozicija z domiselnim harmonskim jezikom, ki je ponekod impresionistično modalne zvočnosti. V stavku Impetuoso dominira intenzivna, ekspresivna, s kromatiko začinjena poetična melodika, katere nosilka je viola. Vivace je gibek in obenem lahkoten polet v razgibane ritme, artikulacije, tehnike igranja. Najdaljši je sklepni Adagio, fantazijsko razpet med čutne, umirjene in tudi oddaljeno razmišljajoče ter na drugi strani razdražljive, dramatične odseke. (Iz programa).
Manca Kosmač
Violistka Manca Kosmač, študentka 1. letnika magistrskega študija viole na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Maje Rome, je pokazala odločnost in samozavest koncertantke, ki želi zapustiti vtis že formirane glasbenice širokega izraznega razpona, še posebej, ker je izvedena Sonata skoraj polurno delo, vsak stavek nekako sestavljen iz več kontrastnih prvin, tako da sama členitev ni tako jasna. Delo pa vendarle nima neke prepoznavnosti, močne melodije ali motiva, ki bi nas bolj pritegnil. Pri mladih glasbenikih je treba vzgajati ali prebuditi glasbeni okus, kritično opazovanje, sprejemanje in na koncu odločanje. Tu bo imela naša glasbenica v prihodnje še veliko možnosti ali priložnosti.
Zelo posrečen je bil izbor druge skladbe. Tudi Garth Knox (1956), ki se je rodil na Irskem, odraščal na Škotskem, zdaj pa živi v Parizu, je priznan violist in skladatelj. Več let je deloval v Godalnem kvartetu Arditti ter sloviti zasedbi Ensemble intercontemporain; poleg sodobne glasbe pa se zadnja leta veliko ukvarja tudi s staro glasbo in glasbilom viola d’amore. Serijo tri do štiriminutnih koncertnih etud Viola Space je napisal z namenom, da bi se interpreti sodobne glasbe lahko urili v sodobnih tehnikah igranja. Vsaka skladba se posveča specifični tehniki, Viola Space št. 8 se osredotoča na različne načine lokovanja. (Iz programa).
Manca Kosmač je bila tu zelo prepričljiva, lahkotna, skorajda malo žensko nečimrna, ko je tako samozavstno drsala z lokom po strunah gor in dol, kot da se igra in morda koga celo izziva, koketira, išče avtonomno ali samo svojo zvočnost. Pet minut je bilo dovolj, da nam je povedala vse ali vso glasbeno zgodbo.
Sledil je popoln programski preobrat. Delo Adagio in Allegro je izvirno napisano za tedaj novo glasbilo rog z ventili, je pa ob natisu skladatelj Robert Schumann (1810–1856) predvidel tudi možnost izvedbe z violino, violo ali violončelom (ter klavirjem). Umirjeni počasni Adagio z oznako Langsam, mit innigem Ausdruck je nežni spev z občuteno legato melodiko v dolgih lokih. Po odzvenu sklepnega pianissima poetičnega prvega dela kompozicije pa ognjevito zadoni Allegro, ki nosi oznako Rasch und feurig, in skladbo nadaljuje v strastnem naboju energičnega sodelovanja med glasbiloma ter jo zmagovito sklene. (Iz programa).
Schumann je bil ob izvedbi violistke Mance Kosmač in klavirske spremljevalke Andreje Kosmač precej blizu samospevu ali njegovi izpovedni naravi, le da brez besedila pesmi. Schumann je tako kot Schubert imel v svoji ustvarjalni zavesti najprej človeški glas. Solistka se je temu približala in dosegla izrazno moč najbolj v Allegru in tako dosegla zaželjeni efekt. Pianistka je spretno vodila dilog, a se je zdelo, da noče imeti kakšne močnejše vloge, razen le nekaj kratkih solo mest.
Po močnih aplavzih in ovacijah (med občinstvom je bilo precej glasbenih kolegov) sta glasbenici dodali še enega Schumanna, njegov samospev Widmung – Posvetilo.
V drugem delu koncerta smo prisluhnili violončelistki Neži Homšak. Pri klavirju jo je spremljal hrvaški pianist Sven Brajković.
Njun izbor programa je bil prav tako precej poseben.
Ernest Bloch (1880–1959) se je rodil v Švici v judovski družini, večinoma pa je deloval v ZDA kot profesor in direktor glasbenih konservatorijev oz. akademij ter tudi prevzel ameriško državljanstvo. Pri ustvarjanju je večkrat črpal iz svojega judovskega rodu. Iz judovskega življenja je napisal leta 1924 za violončelista Hansa Kindlerja. V tristavčno delo je vpletel moduse ter druge elemente iz tradicije oz. liturgičnega obredja judovske etnične skupnosti Aškenazi. Molitev z oznako Andante moderato je globoko občutena refleksija, v kateri izstopa umirjena melodioznost z veliko kromatičnimi in tudi četrttonskimi postopi. Prošnja (Allegro ma non troppo) intenzivira hrepenenje, izzveni pa v tihih dolgih tonih. Judovsko pesem (Moderato) začenja spuščajoča se melodika v violončelu nad ponavljajočimi se praznimi kvintami v klavirju, kar ustvari občutek bolečine, ki se razleza po vsem stavku do končnega počasnega izginotja v tišino. (Iz programa).
Sven Brajković
Neža Homšak je študentka drugega letnika AG, kar pomeni, da ima pred sabo še nekaj študijskih let in možnost solističnega izpopolnjevnja, a kot je na svojem nastopu pokazala, ji samozavesti in znanja ne manjka že sedaj. Ernest Bloch se kot skladatelj zdi bolj zavezujoč, na posameznih mestih kar posesiven in terja dialoško solistično moč, kar je solistka dojela in se ustrezno odzivala.
Neža Homšak
Sonato za violončelo in klavir v C-duru je Sergej S. Prokofjev (1891–1953) ustvaril leta 1949, leto dni po tem, ko je bil po zloglasnem Ždanovem dekretu obtožen »formalizma«, se pravi naklonjenosti kulturnim konvencijam Zahoda namesto predanosti domači kulturi za množice. Ne preseneča, da je moralo izredno ekspresivno delo dvakrat skozi sito cenzure skladateljskega združenja, da je prejelo odobritev javne izvedbe leta 1950. Tristavčno Sonato začenja Andante grave z uvodnim sonornim petjem violončela v svoji najnižji legi, med spevnimi pasusi pa se godalo oglasi tudi z grobimi pizzicato akordi v domiselnih harmonskih korakih. Glasbeno razpoloženje se iz temačnega zjasni v delu Moderato animato, a polet v razigranost violončela zadržuje klavir s težkimi akordi. Dalje glasbili v razgibanem pogovoru pokažeta svojo bogato izrazno raznolikost in se na koncu stavka sozvočno spojita v pianu.
Sledi Moderato, kratek scherzo živahnega plesnega karakterja z vmesnim liričnim delom Andante dolce. Živ in hiter je zadnji rondojski stavek Allegro, ma non troppo, ki pa vsebuje podobno kot prvi stavek tudi trenutke zamaknjenosti, zaokroži pa se v razkošju gromkih pasaž, sekvenciranih figur in sočnih akordov. (Iz programa).
Prokofjev se tu zdi nekako bolj kot skladatelj “v odhajanju”, kot nekdo, ki se je že izpel, ne pa bil podvržen cenzuri, kot kdaj poprej, saj sta s Stalinom umrla v istem letu. Pri solistki smo opazili tako svojskost programskega izbora (obeh del) kot njeno energičnost, smisel za kontrast, tako v iskanju in najdenju barvnih odtenkov, še posebej v nižinah, pa tudi temperament v ritmih, ki Prokofjeva vračajo nekako v dvajseta leta. Pianist je zelo pazil, da je bil avtonomen tam, kjer mu je sicer odlični pianist Prokofjev to omogočil.
Če se že študentka loteva tako zahtevnega programa, je v nadaljevanju študija na dobri poti, kot se reče (v smislu odličnosti) in v našem pričakovanju novega ali “skorajšnjega snidenja”.
Aplavz in ovacije
Tudi tu so poslušalci nastopajoče nagradili z aplavzi in ovacijami, a je bilo vendarle opaziti, da so simpatizerji prve solistke v pavzi že odšli.
Treba bo tudi razmisliti, kaj narediti, ko je koncert razprodan, oziroma vstopnic ni več, drugi, brez vstopnic, čakajo pred vrati, onih z brezplačnimi vtopnicami pa ni.
Festival Ljubljana ne sme dovoliti, da je koncert z rezervacijami po internetu razprodan, dvorana pa ni polna.
Rože in vino
Marijan Zlobec