Se bo Marina Abramović Slovencem najprej opravičila ?

Obisk slavne srbske umetnice performansa Marine Abramović v Piranu in ljubljanski Cukrarni, kjer si je s pohvalami ogledala celotno Cukrarno in so ji priredili slavnostno večerjo (skupaj s 40 povabljenci – kdo je plačal, koliko je stalo in kdo oziroma po kakšnem ključu so bili povabljenci, ni jasno), dala pa je še dva ekskluzivna intervjuja v angleščini za TVS in Delo, vzbuja velik odmev in še bolj mešane občutke. Vsakdo se lahko vpraša kar si želi. Žal si mora tudi sam odgovoriti, kolikor se da. To pa hkrati ali avtomatično pomeni, da vse morda ni natančno, saj organizatorji: MOL, Cukrarna, Mestni muzej – MGLM javnosti niso ponudili vseh informacij. So pa posredne informacije o celotni preteklosti Marine Abramović in Ulaya dosegljive marsikje, tako da je zgodba v bistvu že povedana. In ker njenega performansa, po neuradnih informacija, ne bo, Ulay pa je že umrl, je radovednost občinstva takoj zmanjšana. Za koliko, se ne ve. Organizatorji številke pričakovanega obiska niso objavili. Take imamo.

To je bilo leta 2010 v MoMa, v Ljubljani tega ne bo

Noben intervju Marine Abramović ni spomnil na njeno delovanje in gostovanje v Ljubljani ter na domnevne slovenske prijatelje ter umetniške sodelavce, še posebej iz Moderne galerije, kjer je razstavljala, ali Cankarjevega doma, kjer je imela svoj performans, ali s strani skupine IRWIN, s katerimi je posnela imenitno in povsem ekskluzivno fotografijo, o kateri mi je pokojni slikar Roman Uranjek pripovedoval oziroma razlagal, da je narejena v treh verzijah in s podpisi vseh umetnikov tako, da je bila možna trojna ali različna cena.

Pri nas se v tem trenutku bolj malo ljudi spominja, da je Marina Abramovič leta 2016 v angleščini izdala avtobiografijo, ki je bila hitro prevedena v nemščino in italijanščino, zatem še v poljščino. Za te izdaje imam podatke.

O knjigi Marine Abramović sem na Kritik.si napisal dva uvodna prispevka, se pravi o prvem delu knjige. O isti knjigi je v Delu pisala nekdanja kolegica Jožica Grgič. Slovenske založbe do danes niso pokazale interesa, da bi njeno knjigo izdale v slovenščini. Najbrž so ugotovile, da nas nikjer ne omenja, kot da Slovenija, Ljubljana, Moderna galerija, Zdenka Badovinac, IRWIN, Arteast 2000+, Mesto žensk, Cankarjev dom, kjer je v polni Linhartovi dvorani leta 1998 imela svoj zelo drzen performans Biografija na vertikalni lestvi iz vrvi in s kačo…, ne obstajajo. Ta performans je že poprej izvedla še drugod po Evropi, a če pogledate katalog njene sedanje potujoče razstave, ki jo bo pospremil od Londona, Amsterdama, Züricha, Tel Aviva do Dunaja, kjer bo razstava v Kunstforumu ravno v času njene in Ulayeve ljubljanske razstave, opazite, da nas ni nikjer. Leto 1998 v Biografiji na koncu kataloga – ne obstaja. To je nivo svetovne umetnostne zgodovine, seveda pa zase najprej in predvsem vse ve Marina Abramović, ki bi s pomočjo na desetine svojih sodelavcev z lahkoto pripravili in objavili pravilno, to je znanstveno bibliografijo in bografijo. Na Delu je Dokumentacija vodila vsak dan pregled vsega objavljenega. Iz katerega strokovnega ozadja ali ospredja prihaja v resnici Marina Abramović, da se o njej vele tisto, kar sama hoče ali poudarja, pa še to bolj kog ne le na njen interpetacijski način.

To je strahotni informacijski performans, pri čemer so izgovorjene nekatere številke, kot v Ljubljani iz njenih ust, da je njeno razstavo in performans s sedenjem v Moma v New Yorku videlo 800.000 obiskovalcev, kar je seveda fizično nemogoče. Prejšnje številke so bile 700.000, sam ogled njenega sedenja pri mizi, h kateri je lahko prisedel vsakdo izmed obiskovalcev razstave, pa 1500.

Razstava v MoMa je bila odprta in na ogled od 14. marca do 31. maja 2010. V tem kratkem obdobju fizično ni možno in dovoljeno priti v galerijske prostore v taki množici, bi se dalo takoj pomisliti. Šest dni v tednu in sedem ur na dan se zdi veliko, a bi to vendarle pomenilo, da je bilo dni razstave, če preštejemo brez prostih nedelj – kakih 67. Pri številki 800.000, kolikor je izgovorila v Ljublani, bi to pomenilo skoraj 12 tisoč obiskovalcev na dan, če pa zmanjšamo na 700.000, bi to zneslo še vedno približno 10.500 obiskovalcev. Če bi vsakdo imel na voljo za sedenje pred njo le eno minuto, znese 420 minut na dan, ali krat 67 dni – 28.140 ljudi, kar bi seveda bil pravi čudež.

Precej skrit pa je podatek o številu objavljenih portretov ljudi, ki so dokazano sedeli pred Marino Abramović. Teh je namreč le še 1554. V svoji knjigi Portraits in the Presence of Marina Abramovic jih je objavil Marco Anelli.  “Ta prenovljena izdaja iz leta 2021 vključuje 1.545 portretov udeležencev predstave Umetnik je prisoten (MoMA, New York 2010) in vključuje novo montažo, oblikovanje knjige ter portfelj neobjavljenih fotografij predstave in zaodrja.”

Kaj je objavil MoMa ?

Dobro, to je vidik avtorjev kataloga, ne more pa biti njen vidik v lastni knjigi, kjer gre izključno za osebno voljo – zamolčanje.

Podrobna analiza njene avtobiografije bi zlahka pokazala njen odnos do drugih republik in umetniških središč po razpadu Jugoslavije. Marina Abramović govori o tem, a noče svojim tujim bralcem povedati niti to, da sta istega dne, to je 25. junija 1991 nastali dve samostojni državi: Republika Hrvaška in Republika Slovenija, bolj omenja kasnejšo vojno v Bosni, ki jo je performativno upodobila na Beneškem likovnem bienalu v Italijanskem paviljonu leta 1997 in za svoj nastop dobila zlatega leva. Seveda v knjigi zamolči Srebrenico in srbski pokol 7000 Bošnjakov.

Marina Abramović kot rečeno ne omenja ne Slovenije, ne Ljubljane, ne Zdenke Badovinac, nekdanje direktorice Moderne galerije, ki se je ob Marininem obisku zelo hvalila z njo, kot tudi z njenim darilom neke namizne instalacije, menda vredne 800.000 evrov in je na ogled v galerji na Metelkovi. V resnici gre za delo iz leta 1974, performans Ritem 0, v katerem je na mizo razvrstila 
72 različnih predmetov, od nežnih do nožev, biča, škarij in strelnega orožja, ter gledalce nagovorila, naj jih na njej uporabijo, kakor želijo.

V času performansa se je iz ljudi izvila tudi sadistična in živalska sla po prevladi nad drugim in mučenju, performans pa je končala po vnaprej napovedanih šestih urah. Ostala je fotografija, na kateri Marini tečejo solze, po telesu pa ji polzi kri. (Maja Megla, Delo, 15. julija 2011).

Miza s predmeti je bila na ogled na razstavi Moderne galerije Arteast 2000 + in je ostala v stalni zbirki (na Metelkovi kot dar Marine Abramović), a tega iz njene avtobiografije ne izvemo.

Marina Abramović – Balkan Baroque, 1997, Beneški bienale

Predstavitev Marine Abramović v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi

Fokus: Marina Abramović je prvi iz serije poudarkov na umetnikih iz zbirke v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.

Marina Abramović je ena najpomembnejših umetnic našega časa in ena najradikalnejših in najbolj angažiranih
raziskovalk lastnega telesa kot vira in nosilca umetniške ekspresije. Rodila se je leta 1946 v Beogradu staršema,
ki sta imela pomembni vojaški in politični funkciji v bivši socialistični Jugoslaviji. V letih 1965-1970 je obiskovala
Akademijo za likovno umetnost v Beogradu, leta 1972 je končala podiplomski študij na zagrebški Akademiji za
likovno umetnost. V času študija je izvedla precej instalacij z zvokom in prve provokativne javne performanse.
Obdobje med letoma 1973 in 1975 je bil čas najradikalnejših performansov, katerih namen je bilo eksperimentiranje
z bolečino, fizičnim odporom in gnusom, običajno na skrajnih mejah fizičnih in psihičnih sposobnosti. Leta 1975 je
v Amsterdamu spoznala nemškega umetnika Ulaya, kar je pomenilo začetek dvanajstletnega skupnega življenja in
delovanja. Njuni prvi skupni performansi, poimenovani Relation Work, se ukvarjajo z relacijami dvojnosti (ženska –
moški, zvok – tišina, mirovanje – energija), pozneje pa sta inspiracijo zanje črpala v drugih kulturah. Leta 1988 sta se
s performansom The Lovers/The Great Wall Walk ločila. Čas od leta 1989 do leta 1998 zaznamuje obdobje Marininih
solo performansov, med katerimi so najizrazitejši Cleaning the Mirror/Čiščenje zrcala I, II, III, The Onion in Cleaning
the House, ki se s performansoma Delusional in Balkan Baroque neposredno nanašajo na vojno v bivši Jugoslaviji.
Za Balkan Baroque, ki ga je predstavila na XLVII. bienalu v Benetkah leta 1997, je prejela tudi bienalsko nagrado –
Zlatega leva za najboljšo umetnico.
Od 14. 3. do 31. 5. 2010 je imela Marina Abramović retrospektivno razstavo v MOMI v New Yorku z naslovom The Artist Is Present, letos pa so premierno predvajali dokumentarni film o razstavi z istim naslovom.

Marina Abramović in Moderna galerija

1996
Sodelovala pri projektu in razstavi Za Muzej sodobne umetnosti Sarajevo 2000, za katerega je podarila svoje delo
Čiščenje zrcala (1995), in na mednarodnem simpoziju Živeti z genocidom.
1998
7. 7. – 27. 9.
Sodelovala na razstavi Body and the East v Moderni galeriji z delom Ritem 10 (1973).
15. 10. – 30.11.
Retrospektivna razstava Artist Body – Public Body v Moderni galeriji, v sodelovanju s Cankarjevim domom in
festivalom Mesto žensk. V Moderni galeriji so bila na ogled video dela in objekti iz serije Prehodnih objektov (Public
Body), v Galeriji Cankarjevega doma pa zgodnja dela Marine Abramović in njeni skupni projekti z Ulayem (Artist
Body).
V Cankarjevem domu je v okviru festivala Mesto žensk izvedla tudi performans Biografija.

1999
14. – 27. 6.
Marina Abramović je Moderni galeriji za mednarodno zbirko Arteast 2000+ podarila performans Ritem 0 (1974) in ga
predstavila na razstavi v Mali galeriji v Ljubljani.
2000
24. 6. – 24. 9.
Ritem 0 je bil vključen v razstavo ob inavguraciji mednarodne zbirke Arteast 2000+, Umetnost Vzhodne Evrope v
dialogu z Zahodom. Od 1960. let do danes v tej stavbi, takrat še neobnovljeni nekdanji vojašnici.

Zdenka Badovinac razlaga Ritem 0, foto FB

2006
22. 9. – 22. 10.
Razstava Zbirka Arteast 2000+23 v Moderni galeriji, kjer je Marina Abramović sodelovala s Predlogom za Ritem 0,
1974, ponovna izvedba.

2008
19. 12. – 22. 2. 2009
Ritem 0 je bil del razstave Izbor del iz mednarodne in nacionalnih zbirk Moderne galerije v okviru akcije Gostimo Moderno galerijo! v Umetnostni galeriji Maribor.

2011
13. 5. – 2. 10.
Ritem 0 je bil na ogled v muzeju sodobne umetnosti MACBA v Barceloni, na razstavi Muzej vzporednih narativov v
sklopu medinstitucionalnega projekta Internacionala.
26. 11.– 29. 1. 2012
Isto delo je bilo tudi na drugi razstavi v sklopu Internacionale, Muzej afektov; s to razstavo smo novembra 2011
odprli Muzej sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM).
Na razstavi Sedanjost in prisotnost – ponovitev 1 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova si lahko ogledate Ritem 0 (1974) in Čiščenje zrcala (1995), donacijo Marine Abramović prihodnjemu Muzeju sodobne umetnosti Sarajevo 2000. (Povzeto iz uradne dokumentacije, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova – MSUM).

Zdenka Badovinac je v spominih Marine Abramović zamolčana, kot da zanjo ni naredila ničesar

Marina Abramović bi morala vse to ob sedanjem prihodu v Ljubljano povedati, hkrati pa se javno zahvaliti za načrtovano razstavo. Posebej bi se morala zahvaliti Zdenki Badovinac, s katero sta se spoznali najkasneje že leta 1996, verjetno pa še prej.

V knjigi Biografijo omeni, češ da je z njo začela v Madridu, potem pa izvedla na Dunaju, Frankfurtu in Berlinu. Kdaj in kje vse ne izvemo, je pa v knjigi slika z dunajske vaje leta 1992. Večji poudarek pa ji daje ob reprizi kot gledališko delo z naslovom The Biography Remix, seveda najprej v Rimu leta 2004.

Moderna galerija je na svojem FB profilu 29. oktobra objavila:

Abamović v avtobiografiji veliko govori o svojem ljubezenskem partnerju Ulayu, zamolči pa, da se je po razpadu njune zveze preselil v Ljubljano in zaživel v novem partnerstvu z žensko, ki si sedaj zelo prizadeva za njeno in Ulayevo razstavo v Cukrarni. Kot da ničesar ne ve. Hkrati pa na vseh ravneh poudarja svojo izpovedno resnicoljubnost.

“IRWIN, Namepickers, in collaboration with Marina Abramović, photo Bojan Brecelj, 1999. A series of three identical photos, each of them signed by one of the participants (Marina Abramović, Bojan Brecelj, Irwin), courtesy by IRWIN and Galerija Gregor Podnar, Vienna”

Žal oba novinarja, ki sta imela z njo intervju, nista vprašala nič o njenem odnosu do Ljubljane, njenih stikih in ustvarjanju pri nas. In če ne vprašata niti slovenska novinarja, je ne bodo oni v New Yorku.

V Delu preberem, da bodo v Ljubljani v Cukrarni prvič na ogled dela, ki sta jih ustvarila skupaj z umetnikom Ulayem med letoma 1976 in 1988. Iz tega citata ni razvidno, ali bodo ta dela razstavljena prvič na svetu sploh, saj je znano, da je bilo razstav o njunem skupnem delovanju in ustvarjanju že ničkoliko.

Vsak slovenski umetnik ima seznam svojih del, osebnih in kolektivnih razstav, nastopov, gostovanj, bibliografijo, profesur, gostovanj, nastopov, nagrad, odlikovanj, članstev, častnih priznanj…

Organizatorji in kustosi ljubljanske razstave morajo natanko vedeti za vse. Kako je sicer možno, da bodo dela istih avtorjev v času ljubljanske razstave še na Dunaju, kamor odhaja vsak dan nekaj sto Slovencev in si bodo razstavo lahko ogledali tam.

Umetnica Marina Abramović med pogovorom z Marcelom Štefančičem v Cukrarni, foto TV Slovenija/zajem zaslona

Na prvi tiskovni konferenci v Cukrarni dunajska razstava ni bila omenjena, niti ne, da se kdo zanjo po ogledu v Cukrarni še zanima in bi jo lahko partnersko organizirali in tržili v tujini, tako kot je njena retrospektiva za Beograd bila najprej na ogled v šestih galerijah v tujini.

Če pogledam sedanji mednarodni katalog njene potujoče dveletne razstave, je partnerstvo ali koprodukcija omenjena.

V Ljubljani so se na tiskovni konferenci hvalili s ponatisom “kultnega kataloga” Relation Work and Detour (1980) in celo s transportom posebnega danes sicer nevoznega kombija, s katerim sta Marina in Ulay potovala. Morali ga bodo s tovornjakom pripeljati iz Amsterdama.

Objava Ulaya in Marine Abramović na FB Mestne galerije leta 2017

Iz Dela izvem, da je pogovor v angleščini z Vesno Milek zahtvala sama Marina Abramovič. “Lahko bi,” je odvrnila v srbščini, “a tako dolgo, skoraj petdeset let, že živim v tujini, da se res lažje in precizneje izražam v angleščini.”

No, iz njene biografije je lepo razvidno, da je imela pogoste stike s starši v Beogradu, pa tudi drugimi, in s Črnogorci v New Yorku. Njena mati, ki jo je kot otroka nenehno tepla in nikoli poljubila, jo je celo obiskala v Parizu, oče nekajkrat prosil za denarno pomoč, najbrž v angleščini ? Imela je stike z bratom in njegovo ženo, pa njuno hčerko. Morda pa je umetnica o jezikovni preciznosti pri obeh novinarjih opazila nekaj drugega in z angleščino rešila svoj intervju ?

Nekdanja kolegica na Delu Jožica Grgič je ob izidu avtobiografije Walk Through Walls (Hoja skozi zidove) objavila nekaj tekstov.

Nekaj citatov:

“Marina v avtobiografiji govori tudi o svojem prvem možu Neši Paripoviću, vidnem srbskem konceptualnem umetniku, s katerim je bila poročena pet let, ki je zdaj star 75 let. »Čudna je zgodba o Neši in meni. Med nama je bila velika privlačnost, ves čas sem se želela z njim ljubiti, on pa ni bil sposoben tega dejanja pripeljati do konca. To naju je oba frustriralo, vendar mi je nekako uspelo zanositi med tem neustreznim seksom. Splavila sem. Nikoli nisem želela imeti otrok. Ampak ko je slišal za mojo nosečnost, se je vse spremenilo in Neša je postal potenten.« Drugič se je poročila s 17 let mlajšim Paolom Canevarijem, italijanskim umetnikom in tudi ta ni dolgo trajal. Veliko dlje pa je zdržala zveza z umetnikom Ulayem pred drugim zakonom. Njuna svetovna slava se je s hojo po kitajskem zidu začela ravno takrat, ko je zveza razpadla.

Brat: sestra ne govori resnice

Marinina avtobiografija vsem ne bo všeč, do nje pa je že vnaprej kritičen umetničin šest let mlajši brat dr. Velimir Abramović, univerzitetni profesor, ki živi v Beogradu. Sestri očita neverodostojnost in prikrajanje resnice. Meni, da se je v avtobiografiji odločila ponarediti svoje življenje enako vešče, kot je s starih fotografij brisala ljudi, ki ji niso več všeč. »Nihče od nas v družini nima več nobene njene slike iz otroštva. Vse je pobrala, celo tiste od pokojnih očeta in mame. Marina se zelo sramuje tega obdobja in bi hotela, da bi samo ona lahko povedala, kako se je vse dogajalo in to ne glede na resnico, pripoveduje Velimir Abramović v intervjuju za srbski Newsweek. »Marina rada ponareja. Je kakor Picasso, malo govori resnico, malo si izmišlja. Posebej ko govori o otroštvu, ki ga opisuje kot težko, svinčeno,« nadaljuje brat. Ni res, dodaja, da sta bila starša narodna heroja, kar pripoveduje Marina. Njun oče je bil samo stari komunist in nič več. »Oče Vojo in mama Danica sta bila v partizanih in to je vse. Mama je bila resda rigidna, ampak ne drži, da je Marini uničila otroštvo. Res je, da naju ni ljubkovala, bila je zelo hladna. To sem lahko razumel. Kot bolničarka je prestala Sutjesko, kar ji je pustilo težke brazgotine.«

Marina je večkrat govorila o slabih odnosih med njo in mamo, iz česar je mogoče sklepati, da po Marininem odhodu v tujino nista imeli več stikov. A ni bilo tako, pravi brat. »Marina je odšla, vendar je ostala v stikih z mamo in babico. Ko se je mamino življenje bližalo koncu, jo je Marina namestila v zasebno krilo bolnišnice sv. Sava in ona jih je plačala namestitev in nego. Ko je mama umrla, je iz pogreba naredila performans.«

Članica KP

Marina je pripovedovala, kako je Jugoslavijo morala zapustiti, da se je le tako lahko znebila družinskih in političnih spon. Vendar brat razkriva dejstvo iz sestrinega življenja, ki ga sama ne omenja. “Bila je zelo aktivna članica Komunistične partije Jugoslavije in do leta 1968 celo namestnica sekretarja KP na likovni akademiji v Novem Sadu, kjer je predavala. Toda razočarali so jo študenti, ko so začeli na Terazijah v Beogradu plesati kozarsko kolo. Potem se je za nekaj časa umaknila in ko je leta 1976 dobila nagrado Sedem sekretarjev SKOJ, jo je zajela panika in v njej je spregovorila intuicija. Spoznala je, da bo morala hvaliti državo, namesto da ostane samostojna umetnica. Njen ego je bil večji od KPJ.« (Jožica Grgič, Delo, 21. oktobra 2016).

Ob izidu njene avtobiografije je veliko pisal npr. zagrebški Jutarnji list.

Je Marino Abramović v Benetkah nagradila italijanska slaba vest glede dogajanja na Balkanu ?

Nekaj citatov iz Jutarnjeg lista leta 2016

“Umjetnica u autobiografiji opisuje i svoj boravak u Zagrebu (poznato je i da je bila bliska s Tomislavom Gotovcem): “Diplomirala sam u ljeto 1970., i otišla u Zagreb, na postdiplomski studij kod Krste Hegedušića. Bila je velika čast da vas Hegedušić odabere, imao je samo osam studenata u klasi. Bio je stariji čovjek, poznat po slikama seljaka i pejsaža sa poljima usjeva, nešto kao suvremeni Thomas Hart Benton. Nije baš prirodni spoj nas dvoje. No, i Jackson Pollock je studirao sa Bentonom. Sviđao mi se Hegedušić. Rekao je dvije stvari koje pamtim: postaješ dobar u crtanju kada desnom rukom možeš napraviti divnu skicu bez da gledaš. Drugo, ne laskaj sebi da imaš ideje. Ako si dobar umjetnik, možeš imati jednu ideju, najviše dvije za života. I bio je u pravu”. Nakon boravka u Zagrebu, udala se za Nešu.”

“Kada je bila 14-godišnjakinja, namjerno je krenula prerezati venu, no baka ju je pronašla i spriječila, majci nisu nikad rekli.

Legla je i usred zapaljene zvijezde, skoro se ugušila: “Uvijek sam osjećala strah, i s tim osjećajem sam se suočavala u svojoj umjetnosti. Zvijezda petokraka je bila u svakoj školskoj knjizi. Bila je simbol restrikcije i kontrole, i željela sam se osloboditi toga tako da se suočim s ovim simbolom”. Kada je njezina majka otkrila što joj sve kći radi u ime umjetnosti, bacila joj je staklenu pepeljaru u glavu, rekla je da joj je “dala život” i da će joj ga sada “uzeti natrag”.

Jedan isječak iz memoara Marine Abramović nekoliko dana prije izlaska cijelog djela objavljen je u britanskom The Guardianu. U objavljenom poglavlju umjetnica se vraća u vrijeme kada su ona i Ulay bili u Australiji i dobili ideju da izvedu performans radnog naslova “The Lovers”. Plan je bio da će par stati na suprotne strane Kineskog zida i hodati dok se (nakon što svatko prijeđe po 2500 kilometara) ne susretnu, a na sredini građevine trebali su se vjenčati. Nakon osam godina od kineskih su vlasti uspjeli dobiti dozvolu da uz zaštitara i prevoditelja izvedu nešto takvo, no, piše Abramović, “originalan plan koji je uključivao vjenčanje se sve manje i manje spominjao”. Dok je Ulay prelazio preko pustinjskog dijela Zida, koji je puno pristupačniji, Abramović se penjala po planinama. “Sastanak nije bio onakav kakvim smo ga zamislili. Umjesto da vidim Ulaya kako hoda prema meni iz suprotnog smjera, zatekla sam ga kako me čeka na točki između dva hrama. Tamo je bio tri dana. A zašto je stao? Mjesto mu se činilo kao savršeno za dobru fotografiju. Ja nisam marila za kvalitetu fotografije. Prekršio je naš koncept iz estetskih razloga.” U to je vrijeme prevoditeljica koja je putovala s Ulayem s njim već zatrudnjela, a nekoliko mjeseci kasnije su se i vjenčali.

No, početak njihova kraja bio kada su izvodili “Nightsea Crossing”, u kojem su u danima po osam sati dnevno sjedili u stolcu jedno nasuprot drugom i gledali se u oči. Ulay zbog bola u abdomenu nije uspio izdržati do kraja, a Abramović je izvela performans onako kako su ga zamislili. Osjećao se poniženo. Nekoliko mjeseci nakon performansa Ulayu su dijagnosticirani problemi s diskom: “Njegova su leđa bila u delikatnom stanju i zbog toga više uopće nismo imali seksualni život. Godinu dana sam mu bila medicinska sestra, a ništa što sam učinila nikada nije bilo dovoljno dobro za njega. Bila sam povrijeđena i ljuta.” Status quo u njihovoj vezi trajao je još dvije godine. Par je u to vrijeme od prijatelja i javnosti skrivao činjenicu da im je veza u raspadu. Uskoro je Abramović priznala Ulayu da ga vara s jednim francuskim piscem, na što joj je on također otkrio identitet svoje ljubavnice. Nakon priznanja pitala ga je želi li s njom i svojom ljubavnicom imati seks utroje, na što je on pristao. Tu je situaciju opisala kao prilično bolnu: “Bilo je poput jednog od mojih performansa, samo što je to bio stvarni život. Nisam htjela da to bude stvarno. Nisam osjećala ništa. Kaže se da ljudi koje, na primjer, udari bus i zbog toga izgube nogu ne osjećaju bol jer njihovi živci jednostavno ne mogu prenijeti toliko boli mozgu. Namjerno sam se odlučila na taj potez, da ga otjeram od sebe. Ali cijena je bila vrlo visoka.”

Če pogledam najbolj aktualni ali zadnji katalog omenjene mednarodne razstave v Royal Academy of Arts v Londonu, ki se je nadaljevala v Amsterdamu in je sedaj v Zürichu, kot rečeno pa sledi še gostovanje v Tel Avivu in na Dunaju, se zdi nekaj zgodnjih biografskih predstavitev dokaj točnih, saj drugih podatkov še ni moglo biti, kasneje pa ne več in postajajo predstavitve bolj približne in pomanjkljive.

Zakaj bi Angleži, Nizozemci, Švicarji, Izraelci in Avstrijci pisali o Marini Abramović bolj natančno in celovito, če sama vse to zamolči. Nekoč sem na Dunaju v knjigarni, malo naprej od Albertine, kjer prodajajo v glavnem kataloge in likovne monografije, zraven pa je še manjša galerija, od starejše prodajalke slišal, ko sem iskal nekaj konkretnega in novega o Zoranu Mušiču, slišal, da je bil avstrijski slikar. V Franciji je francoski, v Italiji italijanski, v Sloveniji pa slovenski.

Za Marino Abramović trdijo, da je Srbkinja, saj jim je vseeno, če je oče Črnogorec.