Cankarjeva založba je danes predstavila kar pet novih knjig, a povsem brez skupnega imenovalca, žanra, kar je bolj kot ne redkost, a to na samo kvaliteto knjig ne vpliva, saj je vsako delo svoj unikat. Skupno jim je še najbolj to, da so vse zanimive že po vsebini in da so avtorji sami Slovenci.
Tiskovna konferenca z vsemi nastopajočimi, foto Marijan Zlobec
Nasploh je premalo analiz, koliko sto knjig literature na leto napišejo samo Slovenci. Ta intelektualni naboj se le še širi, in čeprav so naklade manjše kot včasih, pa je ponatis danes veliko lažji. In večja je razsežnost literarne zgodovine.
Predstavili so pesniško zbirko Ferija Lainščka Verjeti, verjeti, knjigi iz zbirke Bralna znamenja Slovenske knjižne uspešnice 21. stoletja dr. Sama Ruglja in Pisanje v humanistiki dr. Blaža Zabela, monografijo Stati inu obstati dr. Kozme Ahačiča in priročnik Moja zelena kuhinja Slavke Ilich.
Urednikoma dr. Andreju Blatniku in Nini Žitko Pucer so se v pogovoru pridružili avtorji Feri Lainšček, dr. Samo Rugelj, dr. Blaž Zabel, dr. Kozma Ahačič in Slavka Ilich.
Literarna matineja v knjigarni Konzorcij MK
Pesniška zbirka Verjeti, verjeti skozi subtilno metaforiko in slikovite podobe vabi v svet, prepojen z ljubeznijo do ženske in panonske pokrajine. Poezija Ferija Lainščka je prepoznavna po ljubezenski liriki, po svojem trubadurskem opevanju ljubezni do ženske, ki se pogosto neopazno in povsem naravno prelije v ljubezen do sveta, predvsem panonske pokrajine, Prekmurja, ki mu seveda kraljuje v meglice zavita reka Mura. In takšna je tudi ta zbirka – Lainščkova ritmična, spevna poetika, polna subtilne metaforike in slikovitih podob, je ena redkih sodobnih poetik, ki ji še vedno brez težav uspeva nagovoriti bralke in bralce vseh generacij. Njegova poezija je torej v slovenskem prostoru poseben in izjemen pojav, ki generacije bralcev vzgaja v drugačno, bolj pretanjeno dojemanje sveta, kot to zmore le odlična poezija. (Iz predstavitve založbe).
Feri Lainšček
Na predstavitvi smo slišali, da je pesniška zbirka izšla kar v 3000 izvodih. Lainšček je pesnik intime, kot je začela nastajati kmalu po vojni in postajala vedno bolj elementarna in eksistencialistična, a naš pesnik opeva ljubezen doživljajsko, v bistvu osebnoizpovedno. A tako, da je doživljajski subjekt v dvojini: midva. Druga komponenta je Panonija, ki je Ljubljana nikoli ni razumela. Tretja dimenzija je smrt. Lainšček je napisal verz, ki se zdi presenetljiv: Ste rekli kdaj smrti, naj se briga zase ? Naj raje kot koza med kamni se pase.
Urednica Nina Žitko Pucer predstavlja pesniško zbirko
Lainšček združuje v sebi neverjetno elementarno izpovedno moč s kristalno čistostjo in razumljivostjo slehernemu bralcu. Dialog z ljubljeno se zdi kot žalost, žalovanje, globoko v sebi, a kot v dialogu s tekočo Muro, ki skrivnostno potopi vase solzo žalujočega. Pesnik včasih moli in prosi bogove za malo radosti. Pri Lainščku ali v njegovi poeziji ne nastopa krščanski Bog s svojo zgodovino v obliki Cerkve, ampak kot bogovi s svojo nadzemeljsko močjo in s tem zavetništvom, ki si ga trpeči pesniški subjekt še najbolj želi.
Pesnik najraje piše kitično in se s tem navezuje na pesniško tradicijo sto in več let nazaj v preteklost. Poezija izvira iz doživetja in občutja, videnja lokalnega sveta, iz katerega izvira in črpa moč, navdih in enkratnost. Njemu gre mraz lahko do kosti, ne more pa do srca.
Lainšček ima neverjetno izpovedno moč, ker mu uspeva biti čist, a enostavnost, kot se v njegovi poeziji zdi kot prevladujoča poetika, v resici pomeni dozorelost.
Bralec bo to takoj opazil in ostal dialoško prevzet.
Feri Lainšček je kot pisatelj napravil epohalni razvoj, če se ga spominjam čisto od začetka, od Peronarjev (1982), Raze (1986) in Razpočnice (1987)… v prozi, in že po prvi pesniški zbirki Kot slutnja radovedno (1981), kar vse sem takrat bral. Če bi sedaj ugotovil, da obsega njegov opus že nad sto vsakršnih del, in hkrati pomislim, da vendarle ima, za današnje čase mladostnih 65 let, je milost literarnega in umetniškega ustvarjanja lahko še kako dolga. Njegova literatura je kot sadež na drevesu nekje v Prekmurju, ki vsako leto obrodi.
Dobil je mnoge nagrade, tudi veliko Prešernovo in kresnika, zaslužil pa bi si tudi zlati red za zasluge RS.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec