V Mestni knjižnici Kranj je bila pravkar sklepna slovesnost Jenkovih dnevov s podelitvijo Jenkove nagrade 2024. Nagrajenca sta postala kar dva: Miljana Cunta in Robert Simonišek. Oba sta svoji pesniški zbirki izdala pri Slovenski matici.
Zahvala Miljane Cunta, vse fotografije Marijan Zlobec
Jenkova nagrada je ena najuglednejših slovenskih literarnih nagrad, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let.
Predsednik DSP Dušan Merc
Za priznanje za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, so letos prišli v finale pesniki Aleš Berger, Borja Bolčina, Miljana Cunta, Ivan Dobnik, Robert Simonišek in Denis Škofič.
Miljana Cunta
Žirija, ki ji je predsedovala Tonja Jelen, z njo pa so soodločali David Bandelj, Zoran Pevec in Matej Krajnc, je v finalni izbor uvrstila šest pesniških zbirk. To so:
Aleš Berger: Navsezadnje (Cankarjeva založba, 2023)
Borja Bolčina: Valter (samozaložba, 2022)
Miljana Cunta: Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (Slovenska matica, 2024)
Ivan Dobnik: Rojstvo oaze (Hiša poezije, 2022)
Robert Simonišek: Vračanje k čistosti (Slovenska matica, 2024)
Denis Škofič: Tuskulum (Cankarjeva založba, 2023)
Čestitke podžupana Janija Černeta
Utemeljitve nominacij:
Aleš Berger: Navsezadnje (Cankarjeva založba, 2023)
V ospredju pesniške zbirke Aleša Bergerja Navsezadnje s podnaslovom pesniški dnevnik junij 2021–junij 2023 je poigravanje z različnimi legami življenja lirskega subjekta. Ta se sooča z drobnimi, detajlnimi radostmi bivanja, ki jih osvetli s spomini na otroštvo in zdajšnjost. V mikromotivih se znajdemo na sredini smučišča, travnika, doma in prijateljeve sobe, kjer se nam utrne ves pesniški svet, ki je že skoraj vesolje. Pesmi odlikuje strast do vsega danega, najsi gre tudi za intelektualna vprašanja ali življenjske zagate. Razgrnejo se lepote leposlovja, skupnih druženj ter pritajena obredja. Ob tem se pesnik spretno preigrava z jezikom in nizanjem asonanc. Pomembna sta razkošnost in poznavanje jezika, kar kaže tudi na avtorjevo široko
delovanje znotraj prevajanja in s tem poznavanja literature. Kljub spoznanjem o minljivosti se lirski subjekt zaveda lepote obstoja. Pesmi prežemajo pronicljivi premisleki in svojevrsten vitalizem, ki dajejo zbirki presežek. Med pesmimi najdemo polemične in vehementne odzive na družbeno in polpreteklo zgodovino, pri čemer avtor jasno kaže svoja stališča brez olepševanj. »Dnevniške« pesmi, kot jih imenuje avtor, so kot kronika subjekta, ki vedno najde zasuke in spoznanje, da ima vse in vsak najmanj dve strani, medtem ko se sam giblje natančno po sredini z vso kritičnostjo in voljo do življenja. V delu je najti veliko živosti in pritajenega humorja, ki z žlahtnostjo zaokrožita poanto pesnjenja same zbirke.
Nagrada Miljani Cunta
Pozdrav in čestitke Maje Vunšek, ravnateljice Mestne knjižnice Kranj
Borja Bolčina: Valter (samozaložba, 2022)
Pesnik in glasbenik Borja Bolčina v svoji najnovejši zbirki Valter prinaša dragocen izsek urbane poezije, ki v daljših pesemskih zgodbah, podobnim pesmim v prozi, odstirajo presenetljivo podobo stvarnosti skozi oči subjekta, ki jo opazuje. Pesmi se rojevajo iz refleksije, a njihova podoba je čisti tok, saj se v lagodnem, počasnem in pripovednem ritmu gibljejo proti pričakovanemu cilju, ki ga nikdar ne dosežejo. V tem iskanju nedosegljivega stoji največja odlika zbirke. Beremo jo lahko namreč kot tok pripovedi, v katerem je filmsko kadriranje jasno in se dogaja kdaj od daleč, kdaj pa od blizu. To prefinjeno tehniko pa doseže Bolčina z jezikom, ki je oropan, olupljen vsakršnih odvečnosti, a zato nič manj bogat, predvsem v podobah, ki jih prikliče iz bralčeve zavesti. Borja Bolčina je v Valterju zaobjel pomemben analitičen pristop k sodobnosti. V njej najde kopico vprašanj, ki si jih protagonist postavlja, vendar nanje ni odgovora. Tako postaja ta tip poezije na nek način angažiran, ker sili k razmišljanju. Obenem nam prikaže stisko sodobne družbene stvarnosti, ki ponuja pleonastičen način življenja, katerega rezultat je na koncu osamljenost. Zbirka je nominirana za Jenkovo nagrado tudi zaradi moči v spretnem prepletu vseh zgoraj omenjenih nasprotujočih si elementov, ki nikdar ne zapadejo v kaos, temveč urejeno in skladno sestavijo sliko sivine in iščejo špranjo svetlobe v njej.
Miljana Cunta na predstavitvi svoje zbirke, foto Marijan Zlobec
Miljana Cunta: Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (Slovenska matica, 2024)
Pesniški diskurz Miljane Cunte se izvija iz skrivnosti, iz sebstvenosti in iz bivajočega, ki se z besedami skoraj telesno dotika bralčeve percepcije. Stilistično prehaja iz navadne govorice s pomočjo jezikovne drugačnosti, ki daje vtis svečanosti, a je sintaktično blizu tudi sodobni izrazni misli. Neukrotljivi jezik pesmi teče miselno skladno in se zliva v pesniško podobje polno oblik stvarnosti in transcendentne odmaknjenosti od vsakdanjega sveta. Zdi se, da še posebej dovršeno in izrazito v njeni zadnji pesniški zbirki z naslovom Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. To poezijo bi morda lahko umestili v Plotinovo misel o tem, da oddaljenost, oziroma v konkretnem primeru oddaljevanje od začetkov, nikoli zares ne izgubi stika z izvorom. Pahljača različnih možnosti se nahaja med izgubljeno in ponovno najdeno preteklostjo. Cuntin pesniški jaz zaznamuje »težo izgubljene bližine« z mrtvimi kamni, ob tem pa izpostavi zatajitev strahu, sramu in beg v pozabo. Kljub nemoči pojemajočih ritualov se vse ponavlja in prehaja iz enega v drugo stanje, iz enega v drugo doživetje. Lirski jaz se ne nanaša zgolj na metafizično nepreglednost, ki sicer vodi k pratemelju, temveč občasno tudi na spomin na vsakdanje majhne stvari, kot je na primer podloga obleke in iz nje ustvari metaforo življenja med zunanjim in notranjim jazom. V vsakdanjosti pa se najdejo tudi nepovabljenci, ki presenetijo ustaljeni red, so motnja, razpoka in potem ne veš, ali bi bil »žalosten zaradi odmika od reda ali vesel zaradi novega trenutka v življenju«.
Moderator slovesnosti Toni Cahumek
Ivan Dobnik: Rojstvo oaze (Hiša poezije, 2022)
Tretji del Dobnikove trilogije (pred Oazo so tozadevno izšle že tihe in čajne pesmi) učinkovito zaokroža njegovo pesniško in osebno iskanje zatočišča pred burnim, armagedonovskim stanjem sveta. Seveda s tem iskanje ni končano, zaokroža se zgolj v tej formi in konceptu. Dobnik je pesnik, ki ne mara odvečnih besed, njegova poezija ni gostobesedna kronistika in ne obračanje formalistične peščene ure, kar morda najbolje pokaže s pesmijo 2 v pričujoči knjigi: Ti si budni jezik / Nikoli ne spiš. // Te sanje so / Oluščene sanj / In zvezd in misli / Samo pesmi ne. Pesmi iz daljših in krajših verzov, inovativno numerično naslovljene, dopolnjujejo fotografije, ki s svojo naravo priklicujejo še dodatno dimenzijo: razposajenih ptičev, male nočne glasbe, sipin domišljije in podrtega vesolja. Dobnikov svet iz dotične zbirke ni pravljična dežela, v njem tudi ni posebnih zarotitev in izklicevanj, so pa »glasovi, ki jih ne slišiš več«, »mistični nokturni, lovke zemlje«, nato pa metamorfoze sna in lebdenje. Mrak. A ne ontološki mrak, pač pa mrak sveta, ki ga presežejo jezik, beseda in poezija. Oaza je torej pesem sama. Kaj še? Popotovanje med platnice pričujoče knjige, ki ni fatamorgana. Dobnik je za kaj takega vendarle preveč zasidran v Tu-in-Zdaj. Njegove
besede se ne razblinjajo.
Robert Simonišek na predstavitvi svoje zbirke, foto Marijan Zlobec
Robert Simonišek: Vračanje k čistosti (Slovenska matica, 2024)
Pesniško delo Roberta Simoniška Vračanje k čistosti nas z umirjeno izreko in meditativnostjo vrača v prvine sveta, ki še ni izginil. Zbirka pesmi postaja poema pohajkovalca, ki s svojim bogatim humanističnim znanjem, zahaja nazaj v naravo, v preprostost, ne nazadnje je to zanj (nova) svoboda. Kot že pove sam naslov, gre za pot(ovanje) v onkraj, v čistost, ki mu pomeni vir napajanja za premišljevanje in s tem ustvarjanje.
Nagrajenec Robert Simonišek
Pri tem se ponižno spaja s svetom, o katerem se sicer govori, a se ga ne čuti. Simonišek zato nagovarja sleherno živo bitje, ki vidi, čuti, diha. Otresti se vsega odvečnega in se osrediniti na vsako najmanjšo podrobnost narave in uiti sencam slabosti so nagovori, ki v prefinjenem pesnjenju pokažejo na brezčasnost pesnjenja oziroma pesniškega fizičnega in mentalnega sprehoda po zbirki in z njo.
Zahvala Roberta Simoniška
Denis Škofič: Tuskulum (Cankarjeva založba, 2023)
Tuskulum Denisa Škofiča odpira individualne zgodbe, ki postajajo kolektivne. Obredja postajajo simbolna dejanja, med katerimi je najti tako družbenokritičen odnos do nasilja in spoštljivost do odnosov, drugačnosti in posameznikov. Premišljeno zastavljen literarni svet se potaplja v različne mitologije, pri čemer se pojavljajo predvsem grška in krščanska.
Branje Denisa Škofiča
Škofič premišljeno sestavlja in staplja zgodbe, izkušnje-pripovedovanje drugih. Pesmi se zaklinjajo proti slabemu in naivno upajočemu. Prostor-čas postajata eno. Kajti prekmurske ravnice preraščajo tudi v druge regije in kraje, rabo prekmurščine lahko nadomesti drug jezik. Tuskulum izkoristi bogato besedišče, poglobljen pesniški svet in pripovedni ritem, s katerim doseže posebno zvočno podobo.
Nagrado Kulturnega društva Simona Jenka – Šmonca Mavčice je podelil predsednik Rudi Zevnik
Nastop Gala in Severe Gjurin
Delo je 26. oktobra objavilo v rubriki Pisma bralcev tekst z naslovom
Protestno pismo ob letošnjih nominacijah za Jenkovo nagrado
Ni še dolgo tega, kar je nominacija štirih avtoric in enega (preminulega) avtorja, od katerih je kresnika dobil prav slednji, burila duhove. Pisateljice, ki so glede tega nepričakovanega izbora izrazile svoje mnenje, so z več strani doživele očitke, da pljuvajo na grob slovenske pisateljske legende in da je pač »zmagal najboljši«. Potem je stvar potonila v pozabo.
Letošnje nominacije za Jenkovo nagrado pričajo o tem, da se zgodovina očitno ponavlja, da obstaja določena simptomatika, ki vztraja. Če začnemo na začetku: pretežno moška žirija je za najprestižnejšo slovensko pesniško nagrado nominirala pet avtorjev in eno avtorico.
Izjave literatov, ki so v preteklih letih dejali, da je »Jenkova nagrada postala LGBT-nagrada«, da je »ena založba uzurpirala Jenkovo nagrado« in da »si nagrado med seboj podajajo avtorji ene založbe«, so zgovorne in p ričajo o izrazitih težnjah po retradicionalizaciji in repatriarhalizaciji slovenske literarne scene. Pesnik Uroš Zupan, ki se je na literarnem večeru 20. maja 2024 pritoževal nad LGBT+ prejemnicami/ki Jenkove nagrade, je med drugim tudi pod vprašaj postavljal upravičenost obstoja Antologije slovenskih pesnic. Zaskrbljenost nad večjim številom prejemnic Jenkove nagrade je izrazil tudi Drago Bajt v članku za Demokracijo: »Če se bo nagrajevanje z Jenkovo nagrado nadaljevalo v tej smeri, ki že poprijema aktivistične poteze, bomo morali pozabiti, da smo Slovenci narod pesnikov: postali bomo ljudstvo tako ali drugače ranljivih pesnic.«
Poglejmo si, kako faktično zgrešene so omenjene izjave. Med letoma 2018 in 2023 so Jenkovo nagrado prejemale/i avtorice/ji dveh založb, Centra za slovensko književnost in Škuca, »podajanje znotraj ene založbe« lahko torej ovržemo. V teh šestih letih so nagrado prejeli trije moški in tri ženske, od tega tri heteroseksualne in tri LGBT+
osebe. Tako lahko govorimo kvečjemu o enakopravnosti med spoli in spolnimi usmeritvami, vsekakor pa je ta trend daleč od apropriacije Jenkove nagrade s strani nekakšne »gejevske mafije«. Avtorjev treh prejšnjih izjav očitno ne moti, da je Jenkovo nagrado v 27 letih podeljevanja do leta 2013, ko so se nagrajenke/ci začele/i izenačevati po spolu, prejelo 24 moških, od teh le tri LGBT+ (eden izmed njih dvakrat) in tri ženske.
Če tako nadalje v obzir vzamemo drsenje zahodne politične klime vse bolj proti fašizmu in v zadnjih letih vedno večjo normalizacijo seksizma v slovenski književnosti (ki tudi ni popolnoma odsoten iz nekaterih nominiranih del), lahko letošnji izbor utemeljeno okličemo za zaskrbljujoč.
In na tej točki moramo podpisnice/ki pisma poudariti, da ne zavzemamo stališča, da se morajo nagrade podeljevati po kvotah. Ravno obratno – nagrado naj dobi najboljša zbirka. A s tem se odpira že novo vprašanje: kdo določa vrhunskost v literarnem prostoru?
Formalno in vsebinsko inovativne pisave že s samim obstojem predstavljajo družbeno (in literarno) spremembo, saj ne sledijo ustaljenim stilističnim, vsebinskim in tematskim vzorcem, ki jih narekuje nasilje patriarhalne meščanske (literarne) tradicije. Eksperimentalna, interdisciplinarna dela, ki skušajo kritično premišljati dileme sodobnega časa, ki so v stiku s časom (in tudi zaradi teh lastnosti) kvalitetna, pa v kontekstu, ki je naklonjen perpetuiranju te iste patriarhalne meščanske literarne tradicije, nimajo možnosti preživetja.
Medtem ko vrhunske, najvišje literarne nagrade dobivajo avtorice, kot so Han Kang, ki se v svojih inovativnih delih loteva ravno tem, ki se dotikajo travm, povezanih s patriarhalnim nasiljem, položajem manjšin, ki pod vprašaj postavlja družbena pričakovanja in norme, se tako mi tukaj v tem istem času in vsakič znova vračamo v čas, ki ga je zapustilo vsakršno upanje na prihodnost.
Podpisnice in podpisniki iz sveta literature in umetnosti (seznam raste): Dejan Koban, Brane Mozetič, Veronika Razpotnik, Pino Pograjc, Špela Setničar, Hannah Koselj Marušič, Maja Miloševič Čustić, Nilu Zym Jakopin, Milan Šelj, Tanja Matijašević, Ela Potočnik, Sara Fabjan, Jelka Zorn, Julija Lukovnjak, David Pavlas, Sara Nuša Golob Grabner, Andreja Gomišček, Anja Radaljac, Alenka Spacal, festival Mesto žensk, Sanja Podržaj, Anja Steiner, Lea Aymard, Urška Bračko, Emanat, zavod za razvoj in afirmacijo plesa in sodobne umetnosti, Maja Delak, Daniel Petković, kolektiv Rdeče zore, Dolores Hunsky, Petra Hrovatin, Ingo Vitman Öri, Ivan Peternelj, Ana Makuc, Aljaž Koprivnikar, Teodora Ghersini
Pismo je bilo objavljeno najmanj dva dneva pred razglasitvijo letošnjega dobitnika Jenkove nagrade, kar pomeni neposredni pritisk na žirijo. Na vprašanje, izraženo v pismu: kdo določa vrhunskost v literarnem prostoru?, je odgovor posreden: letošnja žirija ne.
V pismu pravijo, da naj nagrado dobi najboljša zbirka. Očitno za podpisnike pisma teh šest nominiranih zbirk ne sodi med najboljše kandidatke, iz katerih bi izbrali najboljšo za nagrado. Sami namreč ne imenujejo nobene “svoje” ali “boljše” zbirke, ki so izšle v zadnjih dveh letih, in bi bile bolj upravičene za nominacijo in posledično možno nagrado. Skratka pismo nima svojih šest nominacij in ostaja zgolj na pamfletni ravni.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec