V Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani se izteka retrospektivna grafična razstave Adriane Maraž. Na ogled bo še do 10. novembra, ko bo ob 11. uri še zadnje vodstvo po razstavi.
Rastava v MGLC, vse fotografije Marijan Zlobec
Adriana Maraž (1931–2015), svetovno priznana in najpomembnejša slovenska ustvarjalka na področju umetniške grafike, se je po zaključenem študiju slikarstva pri profesorju Maksimu Sedeju na ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti (danes ALUO) leta 1958 najprej uveljavljala kot slikarka, po letu 1965 pa se je posvetila grafiki. Ustvarjala je in postala mojstrica v najzahtevnejših grafičnih tehnikah globokega tiska.
Razstavljala je na vseh svetovnih bienalih grafike in bila večkrat nagrajena, dvakrat je prejela grand prix, na bienalu v norveškem Fredrikstadu in nemškem Frechnu leta 1974, ter bila prejemnica več nagrad na ljubljanskih mednarodnih grafičnih bienalih. Predstavila se je tudi na osemindvajsetih samostojnih razstavah v Sloveniji in v galerijah po svetu od Beograda, Bruslja, Padove …
Kot predstavnica Ljubljanske grafične šole je bila vključena na skoraj vse skupinske svetovne predstavitve jugoslovanske grafike, ki jih ni bilo malo. Njene grafike hranijo osrednji svetovni muzeji, kot sta londonska Tate in newyorški MoMA, ter muzejske zbirke v Sloveniji od Mednarodnega grafičnega likovnega centra in Moderne galerije v Ljubljani do Galerije Prešernovih nagrajencev v Kranju in drugih.
Bila je prva umetnica, ki je prejela osrednjo slovensko nagrado za likovno umetnost, Jakopičevo nagrado leta 1977, leta 1983 pa nagrado Prešernovega sklada. Bila je ustanovna članica Grupe 69 ter ena izmed začetnikov in edina ženska predstavnica »klasične« Ljubljanske grafične šole. Študijsko je potovala po Italiji, Franciji in Nemčiji. Živela in ustvarjala je v Ljubljani in na Breznici pri Žirovnici.
Adriana Maraž je najboljša slovenska grafičarka in edina ženska predstavnica »klasične« ljubljanske grafične šole. Njene umetelne grafike so globoko intimnega značaja, sama jih je opisala kot prispodobe za minevanje časa. Pristop Adriane Maraž h globokemu tisku je mojstrski tečaj natančnega rokodelstva in ustvarjalnih inovacij.
Njene grafike v kombiniranih tehnikah globokega tiska so se razvile v prefinjeno igro oblik, tekstur in pripovedne globine. Osvojila ni le zapletenih tehničnih grafičnih postopkov, temveč tudi filozofijo, da je grafika dinamičen in razvijajoč se jezik, ki lahko izraža globoke koncepte in čustva, zato njena dela nosijo pečat transformativne umetniške zapuščine.
Njen motivni svet je ozek. V njem domujejo kosi pohištva (stoli, postelje, komode, kavči in podobno), spremenjeni v poetične pričevalce človeške občutljivosti, življenjske radosti in bridkosti, samote in minljivosti, ki se kaže v z razjedami prepredeni in reliefno občuteni površini njenih del. V osrčju njenega ustvarjanja je globoko spoštovanje stvarne in spremenljive narave grafičnega medija. Globoki tisk, ki primarno izvira iz vrezanih znakov v kovinsko ploščo, ji omogoča, da vzpostavi niansiran dialog med površino in globino. Umetnica svoje motive spretno poglablja v kovino, z natančnostjo, ki meji na sublimno.
Poleg tehnične virtuoznosti Maraževa uporablja pozoren in premišljen pristop k temi. Njena izbira motivov sega od upodabljanja vsakdanjih predmetov do zapletenosti človeških izkušenj, vsak odtis pa postane enigmatična pripoved sam po sebi. Umetnica postopka globokega tiska ne uporablja le kot sredstva za reprodukcijo, temveč kot sredstvo za pripovedovanje zgodb in stanj, pri čemer svoja dela napolni s plastmi pomena in simbolike.
V njenih rokah globoki tisk postane dinamičen in ekspresiven jezik, ki ji omogoča izražanje nians čustev in konceptualnega raziskovanja. Uporaba in kombiniranje različnih tehnik globokega tiska, kot so jedkanica, akvatinta, rezervaš, vernis mou, chine colle in sočasno visoko in globoko odtiskovanje, kažeta na njeno vsestranskost in njenemu umetniškemu besednjaku dodajata bogastvo in zapletenost. V svetu grafik Adriane Maraž se znanje, tehnika in čustva prepletajo. Vsak znak na plošči je premišljena izbira, vsak odtis pa priča o njeni predanosti obrti in eksperimentiranju ter njeni sposobnosti kar najbolj izkoristiti prirojeno lepoto globokega tiska za želeni umetniški učinek.
Njen način tiskanja je blizu avantgardnemu duhu Hayterjeve šole. Vsa njena dela imajo izrazit avtorski pečat, ki odraža njen osebni slog in ustvarjalni pristop. Njen način dela se ponavlja, postopek se razvija, prilagaja, dodaja, odvzema, a dosledno ohranja svoje grafično bistvo. Da doseže vse različne vrednosti od kontrastov do vsebinskih poudarkov, takrat, ko zgodba, ki jo pripoveduje, to zahteva, brez omahovanja intervenira z roko ali pusti barvo nepobrisano. V središču njene metode je zavezanost doseganju posebnih umetniških vrednot, kot so kontrast, poudarek in pripovedna skladnost. Odlikuje jo intuitivno razumevanje, kdaj in koliko je treba ročno poseči v postopek nastajanja grafičnega dela. To poseganje doda njenemu delu taktilni in človeški element, kar poveča njegovo čustveno odmevnost in okrepi pripoved, ki jo želi posredovati.
Njen izjemni občutek za ravnotežje, zadržanost in barvo zagotavlja, da te ročne intervencije niso nikoli pretirane, temveč izboljšujejo kompozicijo in vizualni učinek. Z napredovanjem ustvarjalnega procesa postaja Maraževa vse bolj občutljiva za grafične elemente. Prizadeva si ustvarjati vizualno prepričljiva, konceptualno bogata in čustveno odmevna dela. Z usklajevanjem tehnične spretnosti z umetniško intuicijo ter spoštovanjem materialov in občinstva Maraževa doseže harmonično sintezo.
Mag. Breda Škrjanec
Retrospektiva je pokazala, da je bil njen pristop h globokemu tisku mojstrski tečaj natančnega rokodelstva in ustvarjalnih inovacij. Njene grafike v kombiniranih tehnikah globokega tiska so se razvile v prefinjeno igro oblik, tekstur in pripovedne globine.
Osvojila ni le zapletenih tehničnih grafičnih postopkov, temveč tudi filozofijo, da je grafika dinamičen in razvijajoč se jezik, ki lahko izraža globoke koncepte in čustva, zato njena dela nosijo pečat transformativne umetniške zapuščine. (Iz predstavitve kustosinj razstave: mag. Brede Škrjanec in dr. Nadje Zgonik).
Adriana Maraž je bila ves čas zelo cenjena oziroma ni v vsem svojem ustvarjalnem obdobju dobila nobene negativne ocene ali pomisleka, nasprotno: pohvale so prihajale tako iz strokovnih krogov kot od ljudi, obiskovalcev razstav in spremljevalcev likovnega dogajanja doma in po svetu.
Imela je svoj prepoznavni stil in avtonomijo, ki se pokaže še bolj prepričljivo iz časovne distance. Udeležena je bila na grafičnih bienalih doma in po svetu, tako da jo vsi poznajo, morda bo presenečenje le za mlajše obiskovalce razstave, ki je niso moglo ustvarjalno spremljati v živo ali v njenem času. Žal so mladi zamudili svetovno vlogo in pomen Ljubljanske grafične šole in vsaj prvih dvajsetih mednarodnih grafičnih bienalov, po Kržišnikovi smrti pa so si mnogi prizadevali, da bi kot kuratorji bienalov na hitro ali čez noč dosegli njegovo mednarodno slavo in priznanje, najprej in predvsem z ukinjanjem same grafike kot edine identitete bienala, kar je zapisano v statutu, ki se ga organizatorji že dolgo ne držijo več. Retrospektiva grafik Adriane Maraž dokazuje, kako je danes v primerjavi s preteklostjo vse narobe. In kako je šlo vse nazaj ali navzdol. Je pa medtem izšlo nekaj monografij pri založbi EWO, ko je Adriana Maraž leta 1995 že imela svojo grafično retrospektivo v Tivolskem gradu ali v istih prostorih kot danes. Ljubljanska grafična šola pa je bila predstavljena na razstavi v Cankarjevem domu, razstava slovenskih nagrajencev grafičnih bienalov v Jakopičevi galeriji… Prihodje leto bo 70. letnica ustanovitve Mednarodnega grafičnega bienala oziroma prve razstave. Večje mednarodne likovne manifestacije Slovenija nima. Ni opaziti, da to koga briga ali zanima, kaj šele, da bi to čutil kot narodno kulturno bogastvo, predstavitveno obvezo in potrebo, da ne rečem nujo.
Tematika grafik Adriane Maraž je pravzaprav skromna, omejena na odos človeka do svojega doma, udobja, mentalnega in fizičnega ravnovesja, zavetja, varnosti, zaokroženosti in nedramatičnosti. Veliko je motivov, ki povezujejo človekov mir in notranjo urejenost z elementi na prvi pogled funkcionalnega predmetnega sveta, kot so stoli drzne zasnove in barvitosti, a je nanje kot prilepljen človek, ki želi ohraniti identiteto med bistvom in bivanjem, če se spomnimo filozofije Martina Heideggerja. V kakšni grafiki je blizu pop arta, a ne čisto izrazito ali zelo slikovito, bolj na simbolni ravni, a zelo prefinjeno (kozarci z vloženo vsebino, odprte konzerve, oblačila določenih modnih znamk…). A vse je prihajalo le iz nje same, ne pa iz zunanjih zgledov.
Cilj Andriane Maraž je bil najvišji; ohraniti mir v sebi, visoko zavest, poslanstvo umetnika in njegove umetnosti, stik z likovnim modernizmom, vse tja do Duchampa, a ves čas graditi in na koncu ustvariti samo svoj umetniški svet. Njena antropomorfizacija snovnega, da ne rečem potrošniškega sveta, je njena genialna iznajdba. Upor proti popredmetenju človeka. To dimenzijo ali kritiko, ki je morda bolj podzavestna kot reflektirana, redko kdo opazi.
Grafike Adriane Maraž bi kot samo njene lahko prepoznal kjerkoli bi razstavljala po vsem svetu. To pa jo dela svetovno umetnico.
Razstava je nastala v sodelovanju z Zvezo društev slovenskih likovnih umetnikov in Društvom likovnih umetnikov Ljubljana. Oblikovanje razstave: Mina Fina. Ob razstavi je izšel pregledni katalog. V njem je več tekstov, kot uvod Nevenke Šivavec, razprava Predmeti in obrazi Nadje Zgonik, razprava Brede Škrjanec Znamenja za večnost. Grafika Adriane Maraž, Metode Maj Psihološki pogled na grafični opus Adriane Maraž, Romane Bernik Gostič Adriana Maraž v odtisu spomina. Risbe iz spominskih knjig in zapiskov. Sledijo Biografski podatki in izbrana dokumentacija – vklučno s seznamom osebnih in skupinskih razstav, nagrad, bibliografijo in filmografijo (Nadja Zgonik, Karla Železnik) ter Seznam del na razstavi. Preseneča, da je najmanjši lastik grafik prav MGLC, ki je bil med drugim ustanovljen tudi zato, da hrani celovito dediščino slovenske in tuje grafike. MGLC jih ima na razstavi le devet. Očitno strokovnosti delovanja in poslanstva MGLC ne spremljata in podpirata ne Ministrstvo za kulturo in ne MOL.
Na zadnjem vodstvu po retrospektivni razstavi Adriane Maraž je kustosinja razstave mag. Breda Škrjanec k sodelovanju povabila mag. Metodo Maj, specialistko psihološkega svetovanja, da bosta skupaj ponudili širši vpogled v umetničin opus. Obiskovalci bodo lahko spoznali tako tehnične in razvojne vidike dela Maraževe kot tudi dobili psihološki uvid v motivni svet, ki je oblikoval njena dela. To bo edinstvena priložnost za poglobljeno razumevanje ustvarjalnosti ene najpomembnejših slovenskih umetnic 20. stoletja.
Srečanje bo posebno tudi zato, ker bo to zadnje vodstvo mag. Brede Škrjanec, muzejske svetnice in dolgoletne kustosinje v MGLC, ki konec leta odhaja v pokoj.
Marijan Zlobec