Letošnji koncerti na 32. Mladih virtuozih so mednarodno obarvani bolj kot prejšnja leta, ko je bilo sicer kar precej gostujočih in nastopajočih glasbenikov iz tujine. To kaže na odprtost organizatorja Festivala Ljubljana, pa tudi na kritičnost glede izbora in povabil. Sinoči sta v Viteški dvorani Križank nastopila dva španska sestava: Dúo Orfeo in Kvintet Quella Vita.
Pianist Fernando Alarcón, vse fotografije Marijan Zlobec
Dúo Orfeo sta ustanovila Fernando Alarcón (Valencia, 2003) in Marc Nàcher (Algemesí, 2002) v okviru razreda komorne glasbe na Višjem glasbenem konservatoriju Salvador Seguí v Castellónu, med študijskim letom 2022/2023, pod mentorstvom Irene Vilaplana.
Dúo Orfeo
Glasbenika sta enaindvajsetletni pianist Fernando Alarcón iz Valencie in dvaindvajsetletni violončelist Marc Nàcher iz Algemesíja. Glasbenika sta kot solista in tudi kot duet prejela več nagrad, med drugim prvo nagrado na IV. Tekmovanju v komorni glasbi na konservatoriju, prvo nagrado na IV. Tekmovanju v komorni glasbi, ki ga organizira Akademija za glasbo v Valenciji, prvo nagrado na I. Tekmovanju v komorni glasbi Beatriz Cámara Rodenas ter drugo nagrado na XIII. Tekmovanju v komorni glasbi v Alziri.
Violončelist Marc Nàcher
Na koncertu sta se predstavila z dvema skladbama. Najprej sta zaigrala Sonato za violončelo in klavir št. 2 v d-molu, op. 58, eno najlepših del za komorne zasedbe nemškega skladatelja, pianista in dirigenta iz zgodnjega obdobja romantizma Felixa Mendelssohna-Bartholdyja. Veljal je za najbolj spoštovanega in uspešnega glasbenika svojega časa, znan je bil predvsem po svojem talentu združevanja elementov klasične tradicije in romantičnih izrazov.
Sonato za violončelo in klavir št. 2 je napisal leta 1843, ko se je nezadovoljen z delom v Berlinu vrnil v Leipzig, kjer je ustanovil glasbeni konservatorij. Sonata je zasnovana v tradicionalni formi, v kateri se bohotijo romantične zvočne barve in elegantna virtuoznost. Prvi stavek Allegro assai vivace najprej zažari v svetlem duhu (sorodnem tistemu, ki odpira
skladateljevo Italijansko simfonijo) s spevnim melodičnim tokom violončela nad gosto klavirsko akordiko. Med spreminjanjem razpoloženja tudi v dramatične in strastne odtenke si
violončelo in klavir izmenjujeta tematsko gradivo in na več mestih izkažeta svoje tehnične in izrazne potenciale. Drugi stavek Allegretto scherzando se začenja igrivo s staccati v klavirju in pizzicati v violončelu, vsebuje pa tudi lirični del, v katerem zapoje godalo. Adagio se začne z dolgim solističnim klavirskim nizom arpeggiev, ki razgrinjajo harmonsko podstat in obenem himnično melodijo. Dalje z melodično komponento nad arpeggiirani akordi klavirja ekspresivno dominira violončelo, vse do zaključnega dela, ko se z ostinatnim osamljenim tonom umakne kratki klavirski sklepni »ariji«. Finalni Molto allegro e vivace je stavek hitrega tempa, ki v virtuozni maniri prinese radoživ pogovor enakovrednih glasbenih partnerjev za briljanten sklep glasbenega dela. (Iz programa Helene Filipčič Gardina).
Oba španska glasbenika sta v nastajanju svojega avtonomnega glasbenega in solističnega profila, kar se je pokazalo v rahlem nihanju intenzitete interpretacije, ki se je začela z rahlo tremo, skorajda negotovostjo, a je hitro pridobila potrebno samozavest, morda celo bolj pri pianistu, ki nikakor ni želel biti le spremljevalec, ampak enakovreden in v precej trenutkih ali delih avtonomen solist, če že ne kar dominanten. To pa je v nadaljevanju sonate odprlo več možnosti violončelu, tako da je solist pokazal več tehničnega znanja in smelosti, težko pa bi rekel, da je bila njegova igra solistično povsem osamosvojena. Je pa zelo solidno skupno muziciranje prevladovalo do konca kar dolge sonate, ko nikakor niso prišli do izraza kakšni romantični emotivni poudarki, ampak je bil interpretativni pristop dua modernejši.
Zelo natančna pianistova igra
Drugo delo, ki sta ga zaigrala Dúo Orfeo, je bil očarljiv in ognjevit Requiebros, najbolj znano delo katalonskega violončelista in skladatelja Gasparja Cassadója (1897–1966), znanega po ekspresivnih nastopih in inovativnih skladbah, ki so znatno povečale tehnične in glasbene možnosti violončela. Requiebros, kar v španščini pomeni kompliment ali laskanje, je skladatelj napisal leta 1929 in ga posvetil slovitemu violončelistu Pablu Casalsu, s katerim je bil zelo povezan. Temperamentna skladba, ki črpa navdih iz tradicionalnih španskih plesnih oblik, v barvitosti dolgih valovitih melodij in energičnih ritmov prinaša izrazito špansko zvočnost, pestro bero ekspresivnosti in številne rubate. (Iz programa)
Programska odločitev za to delo je bila pravilna in je v duhu odpiranja vrat neznanim tujim skladbam na naših odrih. Izraziti španski melos je povezan s precejšnjo virtuoznostjo, kar izziva mlada interpreta k doseganju primernega zvočnega efekta. Duo se je predstavil kot simpatičen nadebudni, energični in muzikalni sestav, ki bo v nadaljevanju le še pridobival na koncertni samozavesti.
V drugem delu koncerta je nastopil Kvintet Quella Vita. Flavtistka Natalia Martínez Pulido, oboist Pau Mollà Herráez, hornist Marcos Serrano Smolka, fagotist Jordi López Prades in klarinetistka Raquel Cámara Perelló svoj umetniški izraz širijo skozi odmevne nastope na mednarodnih tekmovanjih, udejstvovanje na mojstrskih tečajih in sodelovanje z različnimi kulturnimi institucijami ter festivali.
Kvintet Quella Vita
Njihov repertoar je zaznamovan z raziskovanjem in predanim ohranjanjem glasbene dediščine, kar se odraža v raznolikosti glasbenih slogov, od baročnih mojstrovin do sodobnih stvaritev, ki jih navdihnjeno in tehnično dovršeno izvajajo.
Najprej so nastopili z bogato izraznim Pihalnim kvintetom št. 3 sodobnega ameriškega skladatelja poljskega rodu Davida Maslanke, znanega predvsem po delih za pihalne orkestralne in komorne zasedbe, (več kot 150). Skladbo je napisal po naročilu Kvinteta Missouri leta 1999, po navdihu Bachovih koralov, ki jih je obdeloval v štiriglasje ter jih vključeval v svoja dela.
Kakor je zapisal Maslanka, si je v tistem obdobju vsakodnevno pel in preigraval Bachove korale, jih obdeloval v štiriglasje ter jih vključeval v svoja dela. Tako tudi prvi stavek Slow, moderate odpira koral Ihr Gestim ihr hohlen Lufte, končuje koral Christe, der du bist Tag und Licht, vmes pa sta dve prepoznavni temi, pri čemer je druga tudi osnova za niz variacij. V drugem, intimnejšem stavku Moderate, kjer je nekoliko bolj izpostavljena flavta, je skladatelj uporabil koral Ermuntre dich, mein schwacher Geist. Posebno zahteven je hitri tretji stavek Very fast v obrisih sonatne oblike s kodo in vkomponiranimi variacijami. (Iz programa).
Pihalni kvintet je izvedel prvi in tretji stavek, pri čemer je bil prvi precej dolg in je nastalo malo zadrege s pavzo pred nadaljevanjem in zaključkom, ki je bil kar efekten, medtem ko je bil prvi stavek bolj v smislu kontrole pravilnosti izvedbe, manj pa odprte, samozavestne in iz not logično izhajajoče suverene interpretacije.
Drugo delo, ki ga je kvintet zaigral, je bila slavna Uvertura k operi Seviljski brivec Gioachina Rossinija, ki se je zapisal kot najslavnejši skladatelj italijanske opere 1. polovice 19. stoletja. Skladbo je prej uporabil že pri dveh svojih operah, s številnimi prikupnimi motivi, iskrivo duhovitostjo in napetostnimi gradacijami ustvari pravšnje razpoloženje za intrigantno operno zgodbo po istoimenski Beaumarchaisovi komediji.
Uverturo smo slišali v priredbi za pihalni kvintet Thomasa Graffa. Ta priredba ohranja vse motivne komponente originala, zlasti pa so zanimivi iznajdljivi prehodi najbolj znane melodije iz enega solističnega inštrumenta na drugega, tako da se vsakdo lahko izkaže ali identificira. Seveda pa ostaja znana celota uverture, ki poslušalce vedno pritegne, lahko pa navduši, a je potrebna še večja igrivost, kot so jo pokazali španski glasbeniki.
Temperament
Zadnje delo na koncertu je bil Intermezzo iz zarzuele La Boda de Luis Alonso španskega skladatelja in dirigenta Gerónima Giméneza, enega najpomembnejših predstavnikov glasbeno-gledališkega žanra zarzuele v 19. in zgodnjem 20. stoletju, v priredbi Davida Veige.
Dočakali smo blestečo, bravurozno glasbeno točko španskega pridiha s poudarjenim ritmom in privlačno melodiko, med katero smo nekatero prepoznali ali jo poznali, tako da nam ni bila kakšno odkritje. Je pa hvaležna odločitev gostujočega kvinteta, da nam pokaže svojo glasbeno širino.
Za vse nastopajoče bi veljala le še sklepna ugotovitev: od tu dalje.
Marijan Zlobec