Odmevna predstavitev najnovejše knjige dr. Dimitrija Rupla Približevanje s podnaslovom Dokumentarna pripoved o državi, družini, prijateljih in sovražnikih v polni dvorani Slovenske matice je po avtorjevih besedah njegova zadja, kar je bilo v avditoriju sprejeto z nelagodjem.
Tajnica urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc, vse fotografije Marijan Zlobec
Res pa je, da je najbolj izpovedna doslej, saj vključuje velik del bolj intimne plati avtorjevega življenja; opisi in dokumeti, dnevniki iz življeja očeta, matere, še posebej žene Marjetice, a še drugih sorodnikov, vse do dunajskega poslanca Ivana Nabergoja, Ruplovega pradeda.
Dr. Igor Senčar, dr. Dimitrij Rupel in mag. Igor Omerza
V pozdravnem nagovoru je tajnica urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc poudarila, da je dr. Dimitrij Rupel že desetletja dolgo, od osemdesetih let dalje, član Slovenske matice in da je pri SM izdal tri knjige. Posebej pa je omenila tri R: Rupel, Resnica, Razum.
Ruplova predstavitev ni bila solistična, ampak je potekala uvodoma z lastno predstavitvijo in razlago knjige, nato pa v dialogu z mag. Igorjem Omerzo in dr. Igorjem Senčarjem.
Rupel se je tokat odločil za samozaložbo, čeprav je imel proti taki obliki izdaje knjige sprva pomisleke, a je potem vse opravil sam in se mu ni bilo treba na nikogar ozirati. Posebej je omenil dolgotrajno nastajanje obsežnega imenskega kazala, ki pa bralcu hitro pomaga poiskati neko osebo, o kateri avtor piše. Knjiga po svojem konceptu ni znanstvena, saj nima navedene kakšne tuje literature, ampak je končna Bibliografija samo avtorjeva, se pravi, da je navedel in upošteval le svoje knjige. Teh pa je neverjetno visoko število.
Dr Dimitij Rupel je do 24. marca 2024 napisal in izdal:
34 samostojnih znanstvenih in strokovnih publikacij
28 strokovnih in znanstvenih člankov v revijah in zbornikih
22 knjig leposlovja
V kontekstu tega tega se zdi Ruplova ustvarjalna energija neizmerna, po drugi strani pa sama življenjska pot zelo uspešna, saj je bil med drugim slovenski zunanji minister in veleposlanik v ZDA, kjer se je, kot je povedal na predstavitvi, v slavni ovalni dvorani, ki je te dni aktualna zaradi obiska premiera Goloba pri ameriškem predsedniku Bidnu, sam srečal z njim kar štirikrat, bili pa so tam tudi drugi Slovenci, tako da ne gre sedaj komaj za drugi obisk sploh, (kot trdi televizija v svojem poročanju).
Rupel je omenil prelomno leto 2008 kot konec konca hlade vojne in veliko napako NATO, da na zasedanju v Bukarešti med svoje članice ni sprejela Romunije in Ukrajine. Več je povedal tudi o zadržkih Slovenije za vstop v NATO, kar je sam spremljal kot diplomat in dobival ameriške pripombe, češ da med ljudmi v Sloveniji NATO nima dovolj podpore (takrat le okrog 50 %). Kritično se je dotaknil tudi dr. Danila Türka, češ da je videl perspektivo Slovenije v skupini okrog protijedrske pobude New agenda coalition, ki se je izključevala iz članstva v NATO. Na poti v ZDA novembra 1998 pa je Türk moral ubogati predsednika dr. Janeza Drnovška in članstvo v NAC preklicati ali umakniti in je potem na pogovoru dr. Drnovška s predsednikom Billom Clintonom prišlo do ameriške obljube, da je Slovenija prva kandidatka za NATO, a ni bila…
Rupel se je na predstavitvi knjige posebej dotaknil leta 2008 oziroma 2009, ko je prišlo v Sloveniji do političnega preobrata, katerega del je bil tudi arbitražni sporazum o meji s Hrvaško. Slovenija je prvič predsedovala Svetu Evropske unije in tako imela pot do srečanj na najvišji in mednarodni ravni.
Govoril je tudi o mnogih drugih podrobnostih, tako tistih, ki jih je kot politik sam doživljal (npr. srečanje z Jelcinom v Moskvi, srečanje Putin Bush na Brdu, srečanja z nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom…), ali jih pozna iz svojega mednarodnega delovanja.
Začuda pa se dr. Rupel ni dotaknil mednarodnega dogajanja v zadnjih letih, kar pomeni, da bi morala nastati nova knjiga o nadaljevanju vsega tistega, kjer se vsebina sedanje knjige neha. Tako da morda res velja oni rek, da se zarečenega kruha največ poje. Rupel bi pravzaprav našel naslov svoje nove knjige v kontekstu od konca konca hladne vojne do novih vojn. Ruplov temperament, dejavnost ali aktivnost, raziskovanje, razgledanost, znanje, ustarjalna volja in želja biti zraven, če že ne kar v središču dogajanja… kličejo k refeksiji, ki jo ne nazadnje še kako Slovenija potrebuje, saj niti ni tako varna ali njena državnost samoumevna in se s Slovenijo lahko še marsikaj zgodi. Torej pero v roke, čim prej, tem bolje; ljudi s takimi izkušnjami in zgodovino pri nas ni.
Čeprav je dr. Rupel omenil, da je v knjigi veliko osebnih zapisov ali izpovedi, še posebej o ženi Marjetici, pa na predstavitvi o njej ni govoril. Omenil je le smrt očeta Karla Rupla in odkritje maminega dnevnika o tem času, ki ga v knjigi objavlja, potem ko ga je iz rokopisa prepisal (1968 – Mati piše dnevnik o očetovem umiranju). Priznal pa je, da pisanje o tem ni bila lahka odločitev. (Tu se kaže bolj občutljiva, pesniška plat Ruplove osebnosti, saj pri omenjanju dr. Dušana Pirjevca Ahaca, svojega profesorja na “svetovni književnosti”, kot se je bilo tedaj reklo, zabeleži sestavo profesorjeve aktualne pesniške oziroma literarne antologije, kot jo je Ahac zabeležil v svojem dnevniku leta 1974, in v katero je uvrstil tudi Rupla, poleg Kocbeka, Makarovičeve, Zajca, Strniše, Grafenauerja).
V pogovoru z mag. Igorjem Omerzo, s katerim Rupel prijateljuje že desetletja, se je debata rahlo prevesila v drugo tematiko, povezano z ekonomsko, bančniško in sodno izrojenostjo slovenske družbe, seveda pa je Omerza že napovedal svojo novo knjigo Rupel in Udba, ki bo najbrž izšla na začetku prihodnjega leta in bo predstavljena prav v dvorani Slovenske matice, kot je izrekla povabilo dr. Ignacija Fridl Jarc.
V intervenciji dr. Igorja Senčarja je bila opazna njegova strukturna analiza Ruplove knjige, kot analize sistema, države in odločitev, kar vse se v knjigi, kot je sam ugotovil, prepleta, posebej pa ga je zanimal pojem in opredelitev konca konca hladne vojne. Tu je Rupel odgovarjal z novimi preteklimi zunanjepolitičnimi dogajanji, kot je bila Vzhodna in Zahodna Nemčija, padec Berlinskega zidu, Sovjetska zveza in njen razpad, Gorbačov… Omenjen je bil tudi Milošević. Dotaknil se je sedanjega vojaškega napada Rusije na Ukrajino, a bolj v kontestu pravilnih in napačnih odločitev, je pa omenil, da je Rusija prej priznala samostojno Slovenijo, kot so to storile ZDA. Iz analize oseb v sedanji slovenski politiki se Ruplu zdi oziroma je kar prepričan, da smo v slabi kondiciji.
Rupel zaključuje knjigo z ugotovitvijo, da nam manjka zgodovinarjev ali zgodovinskih analiz. Spet še en razlog za nadaljevanje lastnega pisanja, še posebej, ker se zdi, kot da vidi ali sluti določeno dogajanje, ki ni in ne bo dobro za Evropo in seveda EU.
Je pa omenil, da pripravljajo za nove volitve oziroma še pred njimi poseben zbornik, h kateremu so povabili okrog sto potencialnih avtorjev.
Razumljivo je, da na tiskovni konferenci ni mogel omeniti vseh stvari ali ljudi, kaj šele dogodkov, ki jim je bil priča. Kot kaže, ga je v zadnjem času zelo prizadela zamenjava kot voditelja JAK pred Frankfurtskim knjižnim sejmom, o čemer v knjigi piše…
Ruplova knjiga je vredna branja. Tu je izpričana, kot je uvodoma avtorja predstavila dr. Ignacija Fridl Jarc, avtorjeva globoka in iskrena pripadnost slovenstvu, pa tudi potovanje ali približevanje k samemu sebi.
Marijan Zlobec