Slovenska matica vabi na predstavitev nove knjige Dimitrija Rupla z naslovom Približevanje. Dokumentarna pripoved o državi, družini, prijateljih in sovražnikih, ki bo v četrtek, 24. oktobra, ob 11. uri v dvorani Slovenske matice (Kongresni trg 8/I, Ljubljana).
Dr. Dimitrij Rupel, član Slovenske matice in avtor več knjig, ki so izšle v njeni hiši (Slovenija na svetovnem prizorišču, 2011, Železo ali žamet, 2017, Podobe iz resničnosti, 2023), je svojo novo knjigo Približevanje (kot tudi Pomen osamosvojitve) izdal v samozaložbi. Pred oktobrom 2022 o nekaterih osebnih pretresih in o drugačnem življenju od tistega, ki je bilo povezano z diplomacijo oz. s politiko, ni mogel pisati. Drugačno življenje je imel namen opisati v »zadnji knjigi«, ki ji je po omahovanju dal naslov Približevanje. Morda ta knjiga ni le najnovejša, ampak zares zadnja. Če bo tako, ne grozi pomanjkanje branja, saj izhaja na Slovenskem veliko število knjig. Ko je avtor (po volji Golobove vlade) le kratek čas vodil Javno agencijo za knjigo, si je večkrat postavil vprašanje, kaj imamo slovenski avtorji in sploh Slovenci pomembnega povedati svetu? Morda je vzrok pešanja zanimanja za branje, o katerem vse pogosteje slišimo, tudi v tem, da knjige za bralce niso dovolj zanimive? In kaj je tisto, kar je zanimivo in kaj je treba nujno povedati?
Dimitrij Rupel v Astani 15. februarja 2005, foto Wikipedija
Prvi pogoj za zanimivost je resnicoljubna izpoved, ki jo je leta 2018 drastično preskusil nemški novinar Relotius in mu je naslovnica nemškega tednika zabrusila geslo svojega ustanovitelja: povedati to, kar je! Dimitrij Rupel je bil priča mnogim sorodnim primerom v Sloveniji, najbolj zabaven pa je bil gostobesedni članek neke zunanjepolitične dopisnice, ki je leta 2002 podrobno opisala večerjo pri danski kraljici, ki je bila odpovedana, ker so se pogajanja v EU zavlekla pozno v noč. Danes so resnicoljubna poročila bolj izjema kot pravilo. Kako je mogoče sprejeti in razumeti izmišljotino predsednika vlade, da pismo von der Leynove o nesprejemljivosti komisarskega kandidata Vesela sploh ne obstaja?
Dr. Dimitrij Rupel
V Približevanju Dimitrij Rupel piše o svojem očetu, materi, bratu in ženi. Brez resnicoljubnosti, predvsem zato, ker so vsi pokojni, to sploh ni mogoče. Kako težko je govoriti resnico in nič drugega kot resnico, povedo »junaki« Omerzovih knjig o Udbi. Čeprav obstajajo avtentični dokumenti v Arhivu Slovenije, nekateri trdijo, da nikoli niso sodelovali z Udbo. Slovenske knjige so včasih nezanimive, ker molčijo o tem, kar je. Ali pa vsebujejo neresnice.
Dr. Dimitrij Rupel in ameriška državna sekretarka Condoleezza Rice leta 2007
Rupel v svoji » zadnji knjigi« piše tudi o vojnah v Jugoslaviji, na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze, v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. V zvezi z vojnami, njihovimi žrtvami, zmagovalci in poraženci imamo Slovenci marsikaj povedati. Druga najvažnejša stvar je osamosvojitev, o kateri nekateri ugledni državljani lažejo, da je sploh ni bilo; da se je zgodila že leta 1945 in da nikakor ne zasluži svojega muzeja, o katerem je odločila prejšnja vlada. V času nastajanja »zadnje knjige« je avtor doživel tudi nesramežljive izjave, da je treba družbo, predvsem pa TV Slovenija in policijo, očistiti oseb, ki so se na svojih položajih znašle pred Golobovo vlado. Sicer pa si avtor knjige želi, da bi se s pomočjo dokumentarne pripovedi Približevanje približal čim večjemu številu bralcev.
Ob avtorju bosta pogovor vodila mag. Igor Omerza in dr. Igor Senčar. (Iz predstavitve knjige).
Rupel bo verjetno napisal še kakšno knjigo in napovedal, kako sam vidi bodočnost Slovenije v naslednjih dveh desetletjih, npr. podobno svojemu nekdanjemu (okrog 1970) razmišljanju o položaju in možnostih razvoja slovenske knjige in založništva v Sloveniji. Takrat je zapisal, da bo prišel čas, ko bomo v Sloveniji izdali 6000 knjig letno (tedaj pa okrog 2000). Ta optimizem kaže na možnost, da bo v Sloveniji nekoč izšlo še več kot omenjeno visoko število knjig ?
Možnih je še veliko tem, na primer kot odgovor na nedavne “ugotovitve”, da bo v Slovenji leta 2100 živelo le še 1,7 milijona prebivalcev, kar bi verjetno pomenilo nezmožnost preživetja države. Seveda so tu še svetovne aktualne teme, ki pa so tvegane z napovedmi, še posebej danes, ko je vse možno, zlasti v negativni smeri. Hvaležna tema je kajpada umetna inteligenca in njena konkretna funkcija v družbenem življenju, npr. v vse večji robotizaciji delovnih mest… Seveda je pri Ruplu možen tudi pogled v globalni intelekt, sodobno filozofijo in njeno nemoč prehoda v neko širšo ideologijo… Manjše se morda zdijo ustvarjalne možnosti same literature kot umetnosti. Nekoč mi je njegova žena Marjetica rekla, da je Dimitrij Rupel edini slovenski pisatelj, ki kot tak ni prejel nobene literarne nagrade. Po svoje je to kompliment. Si predstavljate 5000 slovenskih ustvarjalcev in umetnikov v vseh panogah ali zvrsteh, opredeljenih kot kultura in umetnost, ki ves čas sanjajo o nagradah. Rupel seveda ve, da je največja nagrada zanj, da je dosegel vse kar je… Če ugotovim, da je doslej napisal nad 50 knjig, to pomeni poldrugo delovno dobo, potrebno za pokojnino. In tu so vrata še zelo odprta, ker ko se zutraj zbudiš in pozajtrkuješ, prižgeš računalnik in začneš pisati… Vsak dan. To pomeni tri knjige na leto.
Dr. Dimitrij Rupel je bil rojen leta 1946, torej nima še niti osemdeset let. In če pomislimo, da je Boris Pahor največ knjig izdal po svoji devetdesetletnici… Res pa je, da še nima svojega celopostavnega spomenika.
Marijan Zlobec