Zbirka Moderni klasiki je že zdavnaj presegla sto knjig in s tem zbirko Sto romanov, ki pa je postala legendarna, medtem ko sedanja zbirka to šele postaja oziroma bo jasno, ko bo dosegla vsaj 150 knjig, saj je odlične romaneskne literature po svetu vse več, slovenskih prevajalcev pa tudi.
Cankarjeva založba vabi na predstavitev novosti v torek, 8. oktobra, ob 11. uri v Knjigarni Konzorcij v Ljubljani.
Predstavili bodo novosti, ki so izšle v zbirki Moderni klasiki: Emšo Lidije Dimkovski v prevodu Aleša Mustarja in s spremno besedo Namite Subiotto, Kar sem ljubil Siri Hustvedt v prevodu Staše Grahek s spremno besedo mag. Barbare Jaki in Reke Martina Michaela Driessna v prevodu Mateje Seliškar Kenda in s spremno besedo dr. Aljoše Harlamova.
Lidija Dimkovska, foto Literature Across Frontiers, MK/Saša Kovačič
Uredniku dr. Andreju Blatniku se bodo v pogovoru pridružile avtorica Lidija Dimkovska, prevajalka Staša Grahek in piski spremne besede Namita Subiotto in mag. Barbara Jaki.
Roman EMŠO Lidije Dimkovske je pripoved o odtujenosti, ki jo je sprožila nenadna in ne docela pojasnjena izguba domačih, doma in domovine. Doživi jo grški Ciprčan Nikos Avraam, ki je zaradi turškega vdora na Ciper poleti 1974 prisiljen zapustiti svoj dom v Varoši, obenem pa ga zaznamuje misteriozni družinski spor, o katerem nikoli ne spregovori. V spor naj bi bila vpletena njegova žena Milka, s katero sta se spoznala v hotelu, kamor je prišla iz Jugoslavije kot sezonska delavka, z njim zanosila in ga prepričala, naj v kaosu vojnega udara ne išče svojih domačih, temveč naj raje z njo odide v Makedonijo. Makedonija tako postane njegova nova domovina, v kateri dobi novo družino in v kateri se apatično prepusti enolični vsakdanjosti. Protagonistka romana je njegova hčerka Katerina Avram, ki se posveti raziskovanju njegove zamolčane preteklosti.
Lidija Dimkovska (1971) je makedonsko-slovenska pesnica, pisateljica in prevajalka mlajše generacije, avtorica pesniških zbirk in romanov, prevedenih v številne jezike, ter prejemnica več evropskih literarnih nagrad.
Gimnazijo je končala v Skopju, šolanje pa je nadaljevala na tamkajšnji filološki fakulteti. Doktorirala je iz romunske poezije na fakulteti za književnosti univerze v Bukarešti z disertacijo Poetika Nichite Stanescuja. Na fakulteti za tuje jezike in književnosti na univerzi v Bukarešti je bila zaposlena kot lektorica za makedonski jezik, leta 2001 pa se je preselila v Ljubljano.
V sodelovanju s Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani (ŠOU) je vodila literarna branja in pogovore s slovenskimi pisatelji v klubu Daktari v Ljubljani (2005–06), istočasno je bila kot štipendistka Ad future zunanja raziskovalka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU. Kot docentka je predavala Svetovno književnost na Katedri za slovenski jezik in književnost Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici (2009–12).
Piše poezijo, prozo, eseje ter prevaja slovensko in romunsko književnost v makedonski jezik. Posebno zanimanje posveča raziskovanju in preučevanju priseljenske in manjšinske književnosti v Sloveniji. Izvirna literarna dela Lidije Dimkovske so bila do sedaj prevedena v albanščino, angleščino, bolgarščino, češčino, francoščino, hrvaščino, italijanščino, latvijščino, madžarščino, nemščino, poljščino, romunščino, slovaščino, slovenščino in srbščino.
Leta 2016 je pri Cankarjevi založbi izšla njena pesniška zbirka Črno na belem, štiri leta pred tem pa je izšla zbirka pH nevtralna za življenje in smrt.
Siri Hustvedt, foto Wikipedija
Osrčje romana Kar sem ljubil Siri Hustvedt je dolgoletno prijateljstvo med umetnostnim zgodovinarjem Leom Hertzbergom, pripovedovalcem romana, in likovnim umetnikom Billom Wechslerjem. Je zgodba o ljubezni v njenih mnogih pojavnih oblikah – prijateljski, erotični, seksualni, starševski, otroški, o ljubezni do umetnosti; je pa tudi roman o duševnih težavah, izgubi, žalosti in bolečini z elementi kriminalne zgodbe.
Siri Hustvedt svojega najuspešnejšega romana ni naselila samo z izjemno natančno izrisanimi in prepričljivimi liki, pač pa tudi z umetniškimi podobami, ki pred bralcem zaživijo, kot da ne bi bile plod pisateljičine domišljije.
Martin Michael Driessen
Knjiga Reke Martina Michaela Driessna je pravzaprav nekakšen omnibus treh novel, ki se osredotočajo na posamezne reke ter prelivajo v eno zgodbo.
V prvi zgodbi spoznamo igralca, ki se spopada s svojimi demoni, ko hodi ob bregu francoske reke Aisne, ki je narasla po nevihti. Druga zgodba je postavljena ob Majno in Ren v Nemčiji in se vrti okrog dobrosrčnega drvarja z eno samo željo: da bi potoval s svojimi debli vse do izliva rek v Severno morje. Tretja je postavljena v Bretanjo in pripoveduje zgodbo dveh družin, ki ju ločuje versko sovraštvo. Skupaj z rekami in človeškimi usodami prepotujemo čas od 18. do 20. stoletja, povezava med njimi pa je moč vode, ki daje življenje, a ga lahko tudi kadarkoli vzame. Driessnov slog je natančno odmerjen, bralca vodi počasi ter s tem gradi napetost, dokler ta ne prestopi bregov.
Marijan Zlobec