Končno smo v slovenščini dobili prevod slavne Pesmi o Nibelungih, o katerih se dijaki učijo ali vsaj slišijo zanjo v gimnazijah, ljubitelji Richarda Wagnerja poznajo njegovo tetralogijo Nibelungov prstan, germanisti berejo pesnitev v srednjeveški nemščini, kolikor jo obvladajo, ali pa v sodobnih nemških komentiranih izdajah.
Prva stran Pesmi o Nibelungih, foto Wikipedija
Slovenski podvig je uspel dr. Simonu Širci, ki je za svoja doslej izdana prevedena dela, povezana z glasbo in še posebej Richardom Wagnerjem, dobil največ podpore v Novi Gorici, na tamkajšnji Založbi Univerze.
Peter von Cornelius – Hagen potopi renski zaklad s tremi renskimi hčerami, 1859
Pesem o Nibelungih, najslavnejša junaška pesnitev v srednjevisokonemškem jeziku, je prvo ohranjeno besedilo, v katerem je iz ustne v pisno obliko prešel pripovedni pletež junaških sag, nastalih med 5. in 7. stoletjem. Na ozadju resničnih dogodkov iz obdobja preseljevanja ljudstev se zarisuje nepozabna zgodba o mogočnih burgundskih kraljih in njihovi lepi sestri Kriemhild, o neukrotljivi bojevnici Brünhild, o ubijalcu zmaja Siegfriedu in njegovem zahrbtnem umoru, o Kriemhildinem maščevanju in propadu Burgundcev na dvoru hunskega kralja Etzla. Po na videz nedolžnih uvodnih opisih kraljevskega blišča se za fasado dvorne etikete razpre brezno sovraštva, prevar, oblastiželjnosti in izdaj: na koncu smo priča propadu celotne družbe, ki je svojo sprijenost skrivala za lepim dvornim videzom.
Oče Rhine (Ren) in njegove hčerke, kip vodnjaka Karla Janssena in Josefa Tushausa v Düsseldorfu, ki prikazuje zmaja, ki čuva rensko zlato, 1897
Pesem o Nibelungih je največje delo nemške junaške epike. Nastala je v začetku 13. stoletja v Avstriji, najverjetneje v mestu Passau. Je delo neznanega avstrijskega pesnika. Literarni zgodovinarji menijo, da je moral biti avtor poznavalec epov in ljubezenske lirike, najverjetneje izobražen klerik, za katerega sklepajo, da je bil sodobnik Wolframa von Eschenbacha.
Friz Oče Rhine (Ren) z zakladom Nibelungov na promenadi ob Renu pri stopnišču na Tempelstrasse v Bonnu
Pesem o Nibelungih je dvorna pesem in se od ostalih epskih del razlikuje le po tem, da obravnava domačo snov. Dvorni pesniki ali pa pesniki, ki so si želeli pridobiti dvorno naklonjenost, so bili v Nemčiji imenovani “Spielmann”, zato avtorja Pesmi o Nibelungih lahko poimenujemo tudi s tem vzdevkom.
Vsebina Pesmi o Nibelungih
Pesem je razdeljena na dva dela. Prvi opeva poroko junaka Siegfrieda z burgundsko kraljično Kriemhildo in hkratno poroko njenega brata Guntherja z islandsko kraljično Brunhildo. Med Brunhildo in Kriemhildo nastane spor. Hagen, Guntherjev zvesti vazal ubije Siegfrieda. Drugi del pripoveduje o maščevanju Kriemhilde. Kriemhilda se poroči s hunskim vladarjem Atilo. Na svoj dvor zvabi Guntherja, Hagena in burgundske vazale. Ukaže jih pobiti, vendar na koncu umre tudi sama.
Ep pripoveduje o Kriemhildi, ki je veljala za najlepšo med dekleti. Z njo so živeli njeni bratje Gernot, Giselher, Gunther in polbrat Hagen. Na drugi strani pa opiše Siegfrieda, ki se je odločil, da se bo poročil s Kriemhildo. Siegfried pride na wormski dvorec, kjer je živela Kriemhilda, in na tem dvorcu ostane nekaj časa. Ko je prvič zagledal Kriemhildo, je bil popolnoma očaran nad njo, ta pa mu je naklonjenost vračala. Siegfried se je, zato da bi dobil njeno roko, odločil, da bo pomagal Guntherju pridobiti Brunhildo za ženo. Skupaj sta odšla na pot po Brunhildo, ko pa sta prispela do nje, se je moral Gunther z njo pomeriti v bojnih igrah. Z zvijačo Siegfrieda mu je uspelo zmagati in tako je Brunhildo odpeljal s seboj na dvor. Sledila je poroka Siegfrieda in Kriemhilde ter Brunhilde in Guntherja. Obema sta se rodila sinova. Nekega dne sta se Kriemhilda in Brunhilda sporekli. Brunhilda je zato zahtevala Siegfriedovo smrt. Kriemhilda je v dobre namene, nevedoč, da je Siegfrieda s tem tako rekoč pogubila, izdala Hagenu Siegfriedovo ranljivo mesto. Tako je Hagen Siegfrieda na lovu ubil. Kriemhilda je takoj vedela, da je to storil Hagen. Čez nekaj časa je Atila, hunski kralj, izgubil svojo ženo, zato se je odločil, da bo očaral Kriemhildo. Ta sprva ni hotela sprejeti ženitne ponudbe, nato pa se je le vdala. Preselila se je k Atili na dvor, kjer je skovala maščevalni načrt, kako bo ubila Hagena. Moža je prepričala naj pošlje po njene sorodnike. Hagen je bil sprva proti obisku, saj je slutil Kriemhildino maščevanje, vseeno pa so obisk sprejeli. Na poti proti Kriemhildi je Hagenu vila potrdila njegovo sumničenje. Povedala mu je, da bodo vsi, ki gredo na obisk, pogubljeni. Kar je vila napovedala, se je tudi zgodilo. Na dvoru so se vneli boji, umrla sta tudi Hagen in Gunther. Kriemhilda je najprej odsekala glavo Guntherju, nato pa je ubila še Hagena. Ko je to videl Hildebrand, se je odločil, da bo maščeval Hagenovo smrt, in tako je ubil še Kriemhildo.
Obstaja več teorij o nastanku Pesmi o Nibelungih, a nobena ni dokazana, saj je nemogoče, da bi tako obsežen ep nastal kar z združevanjem poprejšnjih posameznih delov ali pesnitev v eno celoto.
Pesem je razdeljena na 39 zgodb, spevov in prigod, vendar je napisana kot enovit ep, saj so prigode med seboj vsebinsko povezane. V grobem je razdeljena na tri dele, ki najbolje kažejo tudi proces njenega nastajanja. Prvi del vsebuje Siegfriedov prihod na dvor v Worms, ki vsebuje 1000 kitic. Drugi del opisuje Kriemhildino čustveno plat, ki obsega ravno tako 1000 kitic. V tretjem delu pa gre za propad Burgundov. Zgradba sama tako kaže na močno stopnjevanje, saj sta prvi in drugi del podlaga za nastanek tretjega, ki je tehtnejši in umetniško prepričljivejši. Umetniška prepričljivost je dosežena tudi tako, da pesnik za ustvarjanje napete pripovedi uporablja dolge opise pojedin, viteških iger, oblek itd. Ti detajli močno vplivajo na bralca, saj je velik poudarek namenjen barvam, vonjavam in razporeditvam ljudi, tako da si bralec dogajanje lahko temeljito vtisne v um in si ga s tem lažje predstavlja.
Upodobitev Sigurda v švedski izdaji Liederedda, 1893
Pesem o Nibelungih je pisana v t. i. nibelunškem verzu, ki temelji na številnih aliteracijah, značilnih za zgodnjo srednjeveško poezijo germanskih narodov in na sploh za t. i. aliteracijski verz. Ta verzni sistem je osnova t. i. nibelunške kitice, štirivrstičnice, ki temelji na dveh zaporednih rimah. Vrstica je sestavljena iz dveh polstihov, ločenih z močno cezuro. Prvi polstih se v nemščini imenuje Anvers (nasnova), drugi Abvers (odsnova). Pesem o Nibelungih vsebuje 2300 štirivrstičnih kitic, ki razpadejo na dve dvostišji z isto končno zaporedno rimo (a a, b b). Prav tako vsak od dolgih verzov razpade na dva dela, od katerih ima vsak po tri poudarke, četrti poudarek pa je okrnjen. Za Pesem o Nibelungih je značilno, da sta v njej z različnimi tehnikami močno poudarjena konec verza, pa tudi sam konec kitice.
Bitka med Nibelungi in Huni, detajlna freska v Nibelunških dvoranah v Münchnu
Kaj je v slovenski knjigi
Knjiga prinaša sodoben in razgiban prozni prevod izvirne pesnitve v 2376 kiticah in njenega dodatka, Tožbe, v 4360 verzih; ima 416 strani, več kot 1200 opomb pod črto in 37 ilustracij iz srednjeveških rokopisov.
Iz recenzij:
»Z izvrstnim prevodom epske pesnitve, ki ga prevevata ritem in arhaičnost predloge, ter dodatnega besedila, ki ovrednoti dejanja in osebe, nastopajoče v epu, sta Pesem o Nibelungih in Tožba zdaj dostopni tudi slovenskim bralcem, ki niso vešči nemškega jezika. Prevod je še posebej dragocen za študente literarnih in drugih humanističnih ved. Zelo dragocene so tudi razlage, ki sodobnemu bralcu nudijo potrebne informacije o kulturno-zgodovinskem ozadju.« (prof. dr. Marija Javor Briški)
»Prevajalcu Simonu Širci je uspel izjemen prevajalski podvig, saj je po zahtevnih prevodih Parzivala Wolframa von Eschenbacha (2019) in Tristana Gotffrieda von Straßburga (2021) v razmiku le nekaj let v slovenski jezik prevedel tri največje klasike visokosrednjeveške nemške književnosti. Tudi to pot se je prevajalec smiselno odločil za prozni prevod, ki pa vseskozi mojstrsko ohranja arhaičen ritem pripovedi. Prevod, ki z jezikovno pretanjenostjo ohranja kompleksen pojmovni imaginarij srednjeveškega človeka, je opremljen z obsežnimi in koristnimi opombami, ki pojasnjujejo tako težje razumljiva mesta v besedilu kot tudi zgodovinski in literarni kontekst.« (doc. dr. Jan Ciglenečki).
Naslovnica
Operna tetralogija Nibelungov prstan Richarda Wagnerja
Richard Wagner je v 19. stoletju napisal, kot jo sam imenuje, glasbeno dramo Nibelungov prstan (Der Ring des Nibelungen0, ki jo je ustvarjal več kot dvajset let. Ciklus je sestavljen iz štirih glasbenih dram. Besedilom iz Siegfrieda in Mladega Siegfrieda iz leta 1851 so sledila besedila iz Valkire in Renskega zlata, ki jih je kasneje razvrstil v drugačno zaporedje, kot so sprva nastajala. Končna razvrstitev tetralogije Prstan je bila: Rensko zlato (Das Rheingold, 1869), Valkira (Die Walküre, 1870), Siegfried (1876) in Somrak bogov (Götterdämmerung, 1876. V letih 1853 in 1854 je zaključil s skladanjem Renskega zlata in od junija do decembra 1854 skladal glasbo za Valkiro. S pisanjem opere Somrak bogov je zaključil leta 1872.
Hagenov umor Siegfrieda, freska v Nibelunških dvoranah münchenske rezidence oziroma vladne, nekoč kraljeve palače
Slavnostna premiera Prstana je bila leta 1876 v novem gledališču na Zelenem griču v Bayreuthu. To je še do sedaj nepresežen glasbeni dogodek v vsej glasbeni in verjetno še širši kulturni zgodovini. Wagnerjev festival poteka še sedaj in je najstarejši na svetu, čeprav so bili nekateri posamezni glasbeni festivali že poprej, a bolj kratkoročni, npr. v Weimarju, ko je bil tam dirigent skladatelj Franz Liszt.
Kazalo vsebine slovenske izdaje Pesmi o Nibelungih
Spremna beseda v Pesem o Nibelungih I
1. poglavje: Kriemhild in dvor v Wormsu 1
2. poglavje: Siegfried v Xantnu 7
3. poglavje: Siegfriedov prihod v Worms 13
4. poglavje: Vojna proti Sasom in Dancem 25
5. poglavje: Siegfriedovo prvo srečanje s Kriemhild 37
6. poglavje: Potovanje na Islandijo 45
7. poglavje: Snubitvena prevara 55
8. poglavje: Siegfriedova pot v deželo Nibelungov 65
9. poglavje: Siegfriedovo poročilo v Wormsu 73
10. poglavje: Dvojna poroka v Wormsu 81
11. poglavje: Siegfriedova in Kriemhildina vrnitev v Xanten 93
12. poglavje: Brünhildino zahrbtno povabilo 99
13. poglavje: Siegfriedova in Kriemhildina pot v Worms 107
14. poglavje: Spor kraljic 113
15. poglavje: Priprava na Siegfriedov umor 123
16. poglavje: Siegfriedov umor 129
17. poglavje: Žalovanje za Siegfriedom in njegov pogreb 139
18. poglavje: Siegmundovo slovo od Wormsa 149
19. poglavje: Kraja zaklada 155
20. poglavje: Etzlovo snubljenje Kriemhild 163
21. poglavje: Kriemhildino potovanje v deželo Hunov 179
22. poglavje: Kriemhildina in Etzlova poroka na Dunaju 187
23. poglavje: Kriemhildin maščevalni naklep 195
24. poglavje: Zahrbtno vabilo Burgundcem 201
25. poglavje: Potovanje Nibelungov k Hunom 211
26. poglavje: Spopad z bavarskima mejnima grofoma 223
27. poglavje: Postanek v Pöchlarnu 231
28. poglavje: Prihod Nibelungov k Etzlu 239
29. poglavje: Kriemhildino soočenje s Hagnom 247
30. poglavje: Hagnova in Volkerjeva nočna straža 255
31. poglavje: Bogoslužje in sovražna trenja 261
32. poglavje: Blödelinov napad na oprode 271
33. poglavje: Začetek bojev v dvorani 277
34. poglavje: Volkerjevo in Hagnovo izzivanje 285
35. poglavje: Iringov boj in njegova smrt 287
36. poglavje: Dvorana v plamenih 295
37. poglavje: Rüdigerjev boj in njegova smrt 303
38. poglavje: Boj in smrt Dietrichovih junakov 315
39. poglavje: Guntherjeva, Hagnova in Kriemhildina smrt 325
Tožba 333
Rodovniki 381
Kazalo imen 383
Izbrana literatura
Avtorstvo in kraj nastanka Pesmi o Nibelungih
Pesem o Nibelungih, najslavnejša junaška pesnitev v srednjevisokonemškem jeziku — njeni trije ključni rokopisi so bili leta 2009 uvrščeni celo v UNESCOV register Spomin sveta — je bila zapisana ob prehodu iz 12. v 13. stoletje, verjetno po naročilu passavskega škofa Wolfgerja Erlaškega, ki je v mestu stoloval v letih 1191–1204 in ki je s psevdonimom Pilgrim nemara ovekovečen tudi v Pesmi o Nibelungih. Kraj nastanka nakazuje dejstvo, da imajo passavske okoliščine v besedilu težo, ki je zgolj na podlagi povezav, potrebnih za potek dogajanja, ni mogoče pojasniti. To velja tako za vlogo škofa Pilgrima kot tudi za opis krajevnih razmer na ozemljih ob Donavi. Drug za drugim so tako rekoč kot “geografski dekor” omenjeni dejansko obstoječi kraji, sotočja rek in celo specifični passavski samostan; takšne podrobnosti je mogel navesti samo nekdo, ki je bil odlično seznanjen z zgodovinskimi in zemljepisnimi razmerami v škofiji.
Lik Pilgrima sicer ni iznajdba Pesmi o Nibelungih. V bavarskem Passauu je med letoma 971 in 991 v resnici stoloval škof po imenu Pilgrim (Peregrinus), ki si je prizadeval za pokristjanjevanje Madžarov in je bil ob koncu 12. stoletja celo čaščen kot svetnik — in prav on je nemara v mesto prinesel sago o Nibelungih ter v želji po potrditvi svoje odličnosti spočel izročilo, povezano s svojim imenom.
Dvesto let kasneje je morda podobno razmišljal tudi Wolfger Erlaški ob svoji pobudi za zapis Pesmi o Nibelungih in Tožbe, njene svojevrstne rekapitulacije
in njenega nadaljevanja: v povezavi s kultom škofa Pilgrima je bilo sklicevanje nanj v junaški pesnitvi nibelunškega kova morda namenjeno slikanju takšne preteklosti passavske knezoškofije, ki bi bila v znamenju prestiža in s katero bi bilo moč utemeljiti nezamenljivo zgodovinsko identiteto passavskega gospostva. (Ne prezrimo okoliščine, da pergamentni rokopis takšnega obsega v tistih časih ne bi mogel nastati brez podpore premožnega mecena.)
Avtorja (ali avtorjev) Pesmi o Nibelungih ne poznamo. Nanjo se ne sklicuje noben sodobni vir; Gottfried von Straßburg, denimo, ga v svojem tako imenovanem “literarnem katalogu” v Tristanu, prek 200 verzov dolgem ekskurzu, ki velja za prvo skico nemške literarne zgodovine, ne omenja. Pesem o Nibelungih tudi nima za srednjeveške pesnitve značilnega prologa ali epiloga, kjer bi se pisec izrecno imenoval ali vsaj posredno razkril. V izvirniku se sicer kar štiridesetkrat oglasi z zaimkom jaz (ich) in nekajkrat celo izreče svojo sodbo o dogajanju, vendar nam njegova identiteta ostane skrita. Obenem ni moč dvomiti, da je moral biti domnevni passavski “nibelunški projekt” obsežno podjetje, ki je terjalo delo več kot enega samega človeka. Pesem o Nibelungih namreč temelji na bogatem starejšem izročilu, in zato je moč domnevati, da je na škofovem dvoru obstajala nekakšna delavnica, kjer so drugo za drugo ali drugo poleg druge obdelovali različne inačice besedila z raznovrstnimi navzkrižnimi vplivi. Kot vse kaže, so bili avtorji in prirejevalci v tem moštvu škofovi kleriki, vešči latinščine in dobro literarno izobraženi. Njihova imena se niso ohranila, edino omembo “pisarja Konrada” ob koncu Tožbe bi nemara lahko imeli za prikrit avtorjev podpis. Anonimnost ob tako obsežnem besedilu je nemara posledica postopnega prehoda iz ustnega izročila junaških epov v pisno, podobno kot se je to zgodilo pri sagah in pravljicah, in jo pojasnimo s spoznanjem, da so se imeli tedanji avtorji in prirejevalci junaških pesnitev zgolj za posredovalce védenja o preteklosti, ki so ga pojmovali kot nadosebno tvarino. (Značilen primer je Vergil, ki je svoje ime zabeležil v Georgiki, ne pa tudi v Eneidi.)
Od ustnega izročila k pisnemu
Kaj je bila osnova za zapis besedil, ni moč z gotovostjo trditi. Čeprav je snov sage postopoma prenikala v pisno obliko, je namreč ostajalo živo tudi ustno izročilo, ki je vplivalo na vedno nove pisne inačice. Obstajajo indici za to, da je bil passavskim piscem vsaj drugi del Pesmi o Nibelungih, pripoved o propadu Burgundcev, na voljo v obliki srednjevisokonemškega knjižnega epa, ki je nemara nastal okrog sredine 12. stoletja. Toda obstoj takšne predhodne pesnitve ostaja na ravni domneve, in vsekakor smemo privzeti, da je bila poglavitna naloga konstituiranja besedila prenos fragmentarnega, večstoletnega ustnega izročila v pisno obliko. Zdi se, da je delo najprej privedlo do prve inačice epa, ki ga lahko na podlagi primerjave med vsemi ohranjenimi različicami razmeroma dobro rekonstruiramo. V tem “osnovnem besedilu” je moč prepoznati suvereno dispozicijo snovi, njeno razločno delitev na dva krovna tematska sklopa (zgodba o Brünhild in Siegfriedovi smrti v poglavjih 1–19 in Kriemhildino maščevanje v poglavjih 20–39), jasno zasnovo vodenja dogajanja in ostro profilirane jezikovne in slogovne značilnosti. V kolikšni meri je šlo pri tem za delo enega samega avtorja oziroma za sad skupinskih prizadevanj, ne vemo, vendar smemo morda vsaj osnovni načrt ubeseditve pripisati eni sami izjemni pesniški osebnosti, po katere napotkih so kasneje delali drugi. Nič nam ne preprečuje, da ne bi o tej osebnosti govorili kot o “avtorju Pesmi o Nibelungih”. (Iz uvoda Simona Širce).
Ob ogromnih predvsem nemških raziskavah in poznavanjih svoje zgodovine se zdi vendarle skrivnost o pravem avtorstvu Pesmi o Nibelungih precej čudna. Tako sposobnih, izobraženih, pismenih, ustvarjalnih, pogumnih, nadarjenih, položajnih…ljudi v onem času vendarle ni bilo toliko, da bi se jih ne dalo identificirati.
Raziskave vsekakor še niso končane.
Naslovnica knjige v prevodu Simona Širce
Podvig Simona Širce je vreden splošne pozornosti, tudi ko gre za prevajalske nagrade in druga priznanja. Širca je doslej izdal že šest knjig prevodov, med njimi monografijo o Richardu Wagnerju, ki je ni želela izdati nobena založba, (sam sem prevod predlagal kar trem založbam), razen Založba Univerze v Novi Gorici v sodelovanju s Festivalom Ljubljana. Ta knjiga je izšla ravno ob uprizarjanju tetralogije Nobelungov prstan v izvedbi Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga v Ljubljani, dirigent Valerij Gergijev pa se je udeležil tiskovne konference na Peklenskem dvorišču Križank, ko sta mu direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek in prevajalec Simon Širca podarila nekaj izvodov slovenskega prevoda knjige, ki je nimajo niti Rusi, čeprav je Wagner nekaj časa živel in ustvarjal v Sankt Peterburgu.
To je knjiga Richard Wagner: njegovo življenje, njegovo delo, njegovo stoletje, avtor pa Martin Gregor – Dellin, Založba Univerze Nova Gorica, 2017.
Upajmo, da bo prav prof. dr. Simon Širca našel še dovolj energije in volje, da bi prevedel vse (še ne prevedene) Wagnerjeve izvirne esejistične spise. Nekateri so izjemni, kot o dirigiranju, Beethovnu… Nekaj spisov je že izdala založba Studia Humanitatis (Umetnost in revolucija, Umetnina prihodnosti, Sporočilo prijateljem in Judovstvo v glasbi). Esej Opera in drama pa je Širca že prevedel in ga je izdala novogoriška založba.
Cosima in Richard Wagner
Sta pa samostojno knjigo o Richardu Wagnerju skupaj izdala dr. Mladen Dolar kot dr. Slavoj Žižek. Slučajno sem knjigo videl v knjigarni v avli berlinske Državne opere Unter der Linden.
Prav tako bi bilo nujno izdati prevode vseh Wagnerjevih dram, a za tak podvig doslej ni bilo posluha pri nobeni slovenski založbi. Sto in več let. V slovenski kulturi Wagnerjeve drame očitno niso vredne nič. Nič niso vredni založniki in drugi, ki jih to ne briga.
Marijan Zlobec