Nagrada kresnik za roman Pričakovanja Anje Mugerli

Na Rožniku so nocoj podelili tradicionalno in najprestižnejšo slovensko literarno nagrado za najboljši roman minulega leta. Petčlanska žirija je med petimi že poprej znanimi finalisti in še pred tem prebranimi 185 romani izbrala izredno zanimiv in aktualen roman Pričakovanja Anje Mugerli (1984), ki govori o neplodnosti in umetni oploditvi mladega ljubezenskega para v Sloveniji, če omenimo le eno centralno temo, saj je ženska, Jana, radijska novinarka, kulturnica, poznavalka literature in likovne umetnosti.

Naslovnica

Njen partner Primož je spremljevalec, tako da je prvoosebna pripovedovalka nedvomno glavna in nosi v sebi celotno lastno izkušnjo prizadevanj za umetno oploditev in jo izpove. Avtorica razkriva ves slovenski zdravstveni sistem, v katerem je pacient zgolj številka ter ne dobi tistega, kar je pričakoval, še posebej, ko gre za tako intimne zadeve kot je neplodnost. Roman je med bralci vzbudil izredno zanimanje spričo zelo podrobnih opisov ginekoloških ženskih tem in je še pred nagrado kresnik izšel v ponatisu, nedvomno pa bo tudi ponatis hitro razprodan. Pisateljica je Novogoričanka in je v pisanju ohranila nekaj primorskih dialektičnih jezikovnih značilnosti. Izdala ga je Cankarjeva založba.

Anja Mugerli, foto Rebeka Bernetič/Mesto knjige

“Anja Mugerli je pred Pričakovanji (Cankarjeva založba, 2023) izdala dve zbirki kratkih zgodb, Zeleni fotelj (Litera, 2015) in Čebeljo družino (Cankarjeva založba, 2020), ter en roman, Spovin (Litera, 2017). Tako njene kratke zgodbe, ki so bile nominirane za najboljši prvenec (Zeleni fotelj) in nagrado novo mesto (Čebelja družina), leta 2021 pa tudi nagrajene z Evropsko nagrado za književnost (Čebelja družina), kot roman, ki se je leta 2018 uvrstil v deseterico za kresnika, odlikujeta predvsem odmerjen slog in dramaturška dovršenost. Se je pa Mugerli uveljavila tudi kot avtorica, ki do svoje snovi – pogosto so to družinski odnosi – pristopa z značilno feministično senzibilnostjo. V »Jabolkosnedki«, uvodni zgodbi Čebelje družine, se prvoosebna pripovedovalka sooča z občutki zapuščenosti ob partnerju, ki misli in govori amo o svojem delu. V »Jezeru« iz iste zbirke pripoveduje mati, ki se boji, da bo svojima sinovoma, ki pri trinajstih postajata vedno bolj samostojna in samosvoja, kmalu postala odveč. »Mehanik za dušo« iz Zelenega fotelja pa opisuje poskuse protagonistke, da bi pozdravila stiskanje v prsnem košu, ki jo spremlja med pripravljanjem zajtrka za sinova in moža, kuhanjem kosila, pospravljanjem stanovanja, nakupovanjem za ostarelo mater. Najbolj neposredno pa avtoričino zanimanje za izkušnje in doživljanje žensk stopi v ospredje v njenem novem romanu, v katerem se loti teme neplodnosti in oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Obstaja ustaljen način, kako naj bi živeli svoja življenja: v prvi polovici dvajsetih naj bi pridobili izobrazbo in se znašli v stalni zvezi, v drugi naj bi dobili službo, si zagotovili nekaj finančne varnosti in poiskali stanovanje, nekje okoli tridesetih, ko izpolnjujemo vse te pogoje, pa dobili še otroke. Časovnica seveda lahko močno variira, postaje pa ostajajo bolj ali manj stalne. Star sem 24 let, ravno zaključujem študij, in precej neverjetno je opazovati, kakšno magnetično moč ima še vedno ta zgodba. Čeprav življenju mladih danes pristaja kot sprana, po robovih ocufana, že tretjič podedovana otroška oblačila, čeprav se nam zdi upravičeno bizarna, ji še vedno kot začarani sledimo. Zelo redko se sicer zdi, da se ljudje zanjo zavestno odločijo, deluje bolj kot nekakšen žanrski vzorec – o njej nihče ne razmišlja, a jo na koncu kljub temu uprizorimo.

Razen kadar je ne moremo. Nekaj takšnega se zgodi Jani, pripovedovalki Pričakovanj, in njenemu partnerju Primožu. Pri petintridesetih imata končno oba redno službo, preselita se v stanovanje z dodatno sobo, zdi se, da sta rada drug z drugim, in želita si otroka. A Jana ne more zanositi. Zato se po pomoč obrneta na medicino. S tem se začne serija medicinskih posegov, ki daje ritem dogajanju v romanu. Ginekolog Jani najprej predlaga odstranitev pregrade na maternici, ki sicer ne povzroča neplodnosti, a naj bi zmanjševala možnost zanositve, ter laparoskopijo, pregled jajčnikov s pomočjo kamere. Po posegu ugotovijo, da so njeni jajčniki zdravi, ginekolog pa njeno maternico označi za »popolno«. A Jana še vedno ne more zanositi. Primož prvi omeni oploditev z biomedicinsko pomočjo, a Jana to možnost najprej zavrne. Nato pa jima postopek predstavi še ginekolog, in kljub neugodju, ki ga občuti ob pogovoru o tem, »kako bodo nekaj vzeli« iz njenega telesa, se Jana na poti iz klinike odloči: »Okej, probajva, ma injekcije mi boš dajal ti.« (Del dolge analitične kritike Martina Justina, ki je bila prvič objavljena v Literaturi 383)

https://ars.rtvslo.si/podkast/izslo-je/64838637/174941606

Marijan Zlobec