Veliko znanih osebnosti, še posebej iz vrst arhitektov in znanstvenikov je prišlo na predstavitev najnovejše knjige Marka Cotiča z naslovom Arhitektura in lepota v knjigarno Celjske Mohorjeve družbe na njihovo tradicionalno ponedeljkovo literarno matinejo. Knjiga je življenjsko publicistično, po notranji opremi z nešteto avtorskimi risbami, pa tudi risarsko, portretno, likovno umetniško delo, bi se dalo na hitro ugotoviti in pomisliti na možno razstavo teh risb ali pa na objavo v večjem, celostranskem formatu v posebni knjigi ali katalogu.
Tiskovna konferenca, vse fotografije Marijan Zlobec
Redko izvirno publicistično slovensko knjigo s področja arhitekture oziroma refleksije o njej so predstavili sam avtor Marko Cotič, njegov recenzent Aleksander Saša Ostan in voditelj pogovora ter predstavitve Kristian Koželj.
Marko Cotič
Lepota ni subjektivna stvar, temveč univerzalna potreba
»Arhitektura ne izraža osebnih čustev in preferenc, kot to počnejo druge umetnosti, temveč stanje duha in namere skupnosti. Stavbe so neizmeren socialni izraz, zato iz njih govori celoten narod.« Ta misel filozofa J. Ortega y Gasseta izpostavlja poseben položaj arhitekture med umetnostmi, predvsem pa opozori na kolektivni značaj kot pogoj njene biti. Celostno in pregledno je lepoto arhitekture v svoje enciklopedično, a esejistično sproščeno delo, ki ga bogati več kot 650 avtorskih risb, zajel arhitekt Marko Cotič.
Pripoved o nastajanju knjige
“Marko Cotič je skozi svojo celotno strokovno kariero deloval kot projektant ter ustvaril kar nekaj zanimivih arhitektur zasnov. Po upokojitvi je načrtovanje opustil ter se lotil ambicioznega projekta pisanja knjige. Monografija ni zamišljena kot akademsko ali znanstveno delo, niti kot teoretska razprava. V njej se, v skladu s postavljeno zasnovo, avtor v esejistični maniri sproščeno sprehaja med vedno znova pomembnimi arhitekturnimi temami, kot so kompozicija, tipologija, morfologija, dekor itd., ter med izbranimi relevantnimi avtorji, ki so se v svojih delih dotikali arhitekturne lepote. Čeprav je pisec prvenstveno deloval kot projektant iz prakse, se je vseskozi poglabljal tudi v arhitekturno teorijo, zgodovino in kritiko, v katerih je iskal oporo pri svojem snovanju.
Moderator Kristian Koželj
Zanimiva obogatitev knjige, ki je v našem prostoru nekaj posebnega, tako vsebinsko kot tudi likovno, so avtorjeve risbe. Ta že skoraj pozabljena arhitekturna disciplina z osebno noto upodobitve stavb, mest in portretov referenčnih avtorjev nedvomno popestri vsebino knjige, je simpatični likovni dodatek, ki v obliki vinjet kot ogrlica spremlja in ilustrira vsebinske sklope različnih tematik, ki si v knjigi sledijo skladno z notranjo logiko.
Marko Cotič in Aleksander Saša Ostan
Knjiga esejev ima skoraj enciklopedično naravo, saj nas popelje na pot zgodovinskega razvoja arhitekturne estetike zahodnega sveta od antike do današnjega časa. Srečujemo se z velikimi filozofi, umetniki, arhitekti in zgodovinarji, ki so razmišljali o lepoti in jo tudi ustvarjali. Razgledujemo se med načeli, ki arhitekturi vdihnejo estetske kvalitete, ter se v iskanju lepega sprehodimo po posameznih stavbah, vse do velikega merila mesta kot kolektivnega umetniškega dela.
Arhitekturni dialog
Poda se tudi v domače loge, kjer skozi svojo vrednostno prizmo komentira subjektivno izbrane teme recentne arhitekturne zgodovine. Avtor pri tem ne skriva svoje svetovnonazorske pozicije, ki je v jedru »konservativna«, tako v smislu ohranjanja klasičnih vrednot arhitekture in umetnosti v sodobnem kaotičnem času, v katerem je na videz vse dovoljeno, kot tudi s stališča vrednotenja nekaterih slovenskih kulturnih politik in ideologij, do katerih je izrazito kritičen.
Aleksander Saša Ostan
Knjiga ni zapisana v ozko strokovnem, temveč v poljudnem jeziku, zato je branje zanimivo ne le za arhitekte, temveč tudi za širšo kulturno javnost.
(Iz recenzije Aleksandra S. Ostana).
Arhitektura ima s svojim kolektivnim značajem poseben položaj v umetnosti. A katera načela arhitekturi vdihnejo estetske kvalitete? Lepoto arhitekture je celostno in pregledno v svoje enciklopedično, a esejistično sproščeno delo, ki ga bogati več kot 650 avtorskih risb, zajel arhitekt Marko Cotič. (Iz predstavitv CMD).
Marko Cotič je bolj podrobno predstavil samo vsebino svoje knjige, ki jo je razdelil na pet poglavij po kronološkem in tematsko razvojnem principu ali loku, s čimer je pokazal svoj celovit pogled na zgodovino zlasti evropske arhitekture od grške in rimske antike do sodobnosti.
Struktura knjige Arhitektura in lepota s podnaslovom Eseji o estetiki arhitekture.
I. del: Stanje stvari in temeljni pojmi
II. del: Zgodovinski razvoj estetike arhitekture
III. Kaj zagotavlja arhitekturi estetske kvalitete ?
IV. Estetika mesta
V. Slovenska arhitekturna scena
Ravnateljica CMD dr. Tanja Ozvatič
Cotič je opozoril tako na nekatere zgodovinske vidike arhitekture na Slovenskem kot na sodobnost, pri čemer je imel več besed celo njegov recenzent Aleksander Saša Ostan, ko je spregovoril o dveh arhitekturnih posegih v središču Ljubljane: o novem in ne Plečnikovem Mesarskem mostu, kar osebno obžaluje, ker je most s svojimi skulpturami (Jakova Brdarja) lep primer pretirane turistizacije, brez predvidene in načrtovane Plečnikove semantične vsebine, kjer županovi adjutanti gradijo svoje hotelčke, kot je dejal, in Spomeniku žrtvam vseh vojn ali Spomeniku vsem žrtvam vojn, pri čemer, zanimivo, nismo slišali zmagovitih imen na razpisanih natečajih, ki so posledično prispevali sedanjo arhitekturo. To sta avtor Mesarskega mostu Jurij Kobe (skupina ATELIERarhitekti: prof. Jurij Kobe, Samo Mlakar, Rok Žnidaršič, s sodelavci) in avtor spomenika Rok Žnidaršič, (1. nagrada: Rok Žnidaršič, Mojca Gabrič, Samo Mlakar, Žiga Ravnikar, absolventa arhitekture Dino Mujić in Martin Kruh, statik Matjaž Habič in cenitelj naložbe Slavko Poderžaj).
Rože za nastopajoča avtorja
Rok Žnidaršič je medtem postal podžupan, odgovoren ravno za arhitekturo, in je zamenjal ali nadaljuje delo upokojenega Janeza Koželja, ki prav tako ni bil imenovan.
Marko Cotič o obeh zgoraj omenjenih arhitekturnih primerih v svoji knjigi piše in je treba vse skrbno prebrati. Cotič zavrača stališča in odločitve Janeza Koželja (Mesarski most), kot tudi zmagovito natečajno nagrado za Spomenik žrtvam vseh vojn, ki jo s podrobno analizo zavrača in sam kot boljšo rešitev izbere drugo nagrajeni projekt.
Marko Cotič svojo knjigo žal zaključuje ravno tam, kjer bi moral biti najbolj udaren, to je pri opredelitvi tistega, o čemer govori njegova knjiga, torej o lepoti ali grdoti arhitekture Ljubljane. Še posebej, ker je vsaka arhitektura javna, kot trdi v knjigi, in vsi vidimo, kaj se v Ljubljani arhitekturnega dogaja in je vse zelo kritizirano, vsaj v javnosti, medtem ko se stroka spreneveda in ničesar ne vidi.
Marko Cotič je imel najlepšo priložnost, da bi napisal zadnje poglavje o aktualni arhitekturi v Ljubljani in Sloveniji, pa ne z vidika njene lepote, ampak grdote.
Prišel je nekdaji kulturni minister dr. Vasko Simoniti
Lepota je namreč povezana z resnico, kjer te ni, ne more biti niti lepote. Za vse to pa je potreben pogum kakega Albertija, pa Vitruvija, Palladija… pa do Plečnika, Ravnikarja… Cotič omenja v knjigi seveda mnoga velika imena, pravzaprav še najmanj čisto sodobna ali aktualna, da bi na primerih sodobne arhitekture sam povedal, kaj je v njej lepega in katera arhitektura je zanj lepa. Ob domnevni neetičnosti postavljanja Plečnikove arhitekture, če je sam ni (stališče Janeza Koželja), pa smo slišali za dokončanje slavne katedrale Sagrada Familia Antonia Gaudija v Barceloni, ki jo dokončujejo po rekonstrukcijah številnih arhitektov.
Potrebna je arhitekturna kritika, ki je, kot smo slišali, skorajda ni.
Arhitekta Marko Mušič in Aleksander Saša Ostan
Pa tudi če bi bila, bi je nihče ne upošteval, če pomislimo na realizacijo Šumija, pa na najslabši načrt, ki se je po finskem in potem zmagovitem, čeprav slabšem nizozemskem načtu za novo večnamensko dvorano na mestu starega Kolizeja spremenil v Villo Schellenburg le z dragimi stanovanji podjetnika Jožeta Anderliča, propadlim in sicer katastrofalnim projektom nadgradnje Plečnikovega stadiona za Bežigradom podjetnika Joca Pečečnika, da ne zamolčim katastrofalnega, povsem nelepega in nefunkcionalnega projekta nove ljubljanske avtobusne in železniške postaje, pa še kakšne hitre stanovanjske soseske na prostoru silosov nekdanjega Žita, prav tako podjetnika, nekdanjega lastnika Pipistrela, Iva Boscarola, pa stanovanjskih sosesk zapriseženih kriminalcev, ki z investicijami perejo svoj milijonski in milijonski umazani denar…
Arhitekt Peter Gabrijelčič in dr. Vasko Simoniti
In to se bo nadaljevalo še najmanj naslednjih petnajst let, kot so mi povedali na NLB, kjer spremljajo poti ali denarne tokove slovenskih in tujih lastnikov, povezanih s Slovenijo.
Dr. Jožef Muhovič, predsednik UO Prešernovega sklada
Najlepša arhitektura je nastala na področju ali v območju svetega, tudi npr. v baročni Ljubljani in Sloveniji, o čemer je nekaj malega spregovoril Cotič, omenil pa je tudi dvig ali nadzidavo sedanje sodniške palače za eno nadstropje, kar je med 1949 in 1953 storil arhitekt Josip Costaperaria in s tem posegom zelo uspel ter še danes prepriča.
Akademik Marko Mušič in dr. Tanja Ozvatič
Cotičevo knjigo se da brati, kar je omenil že recenzent, kjerkoli želiš ali jo odpreš.
Marsikoga bo zbodlo kratko nekakšno podpoglavje o socialistični estetiki; socialističnem realizmu in o jugoslovanskih brutalističnih spomenikih, kar seveda velja tudi za spomenike NOB v Sloveniji.
Tu pa Marko Cotič hote stopa v politično javnost. Po njegovem prepričanju so vsi ti spomeniki namenjeni čaščenju režima, ki jih je postavil.
Arhitektura in lepota ? Arhitektura ali lepota ?
Marijan Zlobec