V ljubljanski Galeriji Bažato (Dunajska cesta 53) je na ogled odmevna slikarska razstava akademskega slikarja Roberta Lozarja. Naslov razstave je Pravzaprav, o katerem bi pravzaprav lahko rekli, da je najmanj čuden, ker bi lahko pomislili na kakšno jezikovno mašilo. Ima pa še angleški naslov Actually.
Robert Lozar v Galeriji Bažato, vse fotografije Marijan Zlobec
Že na odprtje je prišlo veliko ljubiteljev likovne umetnosti, še posebej likovnih umetnikov samih, ki sicer ne hodijo tako pogosto na odprtja, a v galeriji Bažato je družabnost priljubljena že od začetka, kar pa se pozna iz izročila ali korenin prvotne Galerije Bažato v Goriških Brdih.
Na razstavi v Galeriji Bažato se Robert Lozar predstavlja s cikli, ki jih gradi nekaj zadnjih let, kot so Slike v slikah, Črvine, abstrahirane krajine in bele ali prazne slike, kot jih avtor poimenuje. V osnovi gre še vedno za problemski sklop, ali rdečo nit njegovega slikarstva, ki se dotika reševanja prostorskih problemov, oziroma preizpraševanja o prostoru.
Lozar v teh ciklih nadaljuje raziskovanje iluzije tridimenzionalnega prostora v slikarstvu. V ciklu slik v sliki realistično upodablja svoje slike abstraktnih pokrajin. V delih zaznamo širjenje prostora preko samega okvirja slike. Ko pa takšno sliko naslika v drugo sliko kot sliko na steni, ta učinek in težnje izniči, oziroma predrugači. Z naslikano sliko na steni namreč Lozar namensko poudarja dvodimenzionalno slikarsko površino in nas odvrača od vstopa v globino slike, obenem pa nas ujame v zanko iluzije, kjer se na prvi moment ne zavedamo podvojitve prostora, kljub temu, da so perspektive pogleda običajno zamaknjene v levo ali desno, kar spodbudi dvom.
Tudi tu abstraktne kompozicije umešča ali postavlja v mimetičen prostor. Ta rešitve nam, zaradi izrazite plastičnosti abstraktnih form, vzpostavljajo dialog z abstraktnim iluzionizmom, kjer iluzijo tridimenzionalnega prostora na dvodimenzionalni površini doseže z dodanimi elementi.
Goran Milovanović
(Odlomek iz besedila ob razstavi)
Robert Lozar si je ustvaril samosvoj stil abstraktnega slikarstva, še posebej so zanj značilni zapleteni klobčiči raznih barvnih niti, ki tvorijo cel barvni spekter. Ta nekoliko aludira na mavrico, ki pa je seveda znanih ali vedno enakih ali vsaj podobnih oblik in barv.
Lozar ima občutek za celotno kompozicijo, ki hkrati zgleda všečna, po drugi strani pa ravno te slike govore o nekem kaosu v človekovi notranjosti, nekih možganskih vozliščih, kar si lahko predstavljamo, kot da so psihološkega izvora. Bolj dražljaji kot pretresi.
Ali bi se dalo pomisliti o kakšni barvni psihoanalizi ali ne, je vprašanje videnja in razumevanja, vsekakor pa je tu najbolj samosvoj in prepoznaven. Kar je v njegovih slikah že doslej pokazano, je možen še razvoj ali stopnjevanje, a le v kombinaciji najmanj pet, šest barv. Opazna je rafiniranost tako v izboru, barvnem prepletanju, zgradbi slik.
Hkrati se Lozar izogiba kakšni dekorativnosti, možna pa je še večja perfekcija v sami slikarski izvedbi ob poizkusu slik še večjih dimenzij, npr. do 250 x 250 cm. Abstraktno slikarstvo je zahtevnejše, kot se morda komu zdi.
Robert Lozar se je rodil 3. novembra 1967 v Novem mestu. Leta 1993 je diplomiral pri profesorici Metki Krašovec na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani (ALU).
Od leta 1995 do leta 2000 je bil odgovorni oziroma glavni urednik revije Likovne besede. Je član Društva likovnih umetnikov Dolenjske, Bele Krajine in Posavja (DLUD) in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), pri kateri je leta 2015 postal podpredsednik Umetniškega sveta.
Leta 1992 je prejel študentsko Prešernovo nagrado ALU, leta 2005 nagrado na razstavi Pogled na likovno umetnost, leta 2006 štipendijo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
Živi in dela kot samozaposleni ustvarjalec na področju kulture in predava na IAM, Visoki šoli za multimedije v Ljubljani.
Razstava bo na ogled do 22. junija.
Marijan Zlobec