Knjiga Primer: Anhovo dokaz slovenskega poraza

Mladinska knjiga je sinoči v Vodnikovi domačiji Center, pripravila odmevno srečanje z Jasmino Jerant, avtorico knjige Primer: Anhovo, ki je izšla v znani zbirki Premiki. Z Jasmino se je pogovarjal Žiga Valetič, sourednik te angažirane, iskrive in skrbno dokumentirane knjige. Urednica zbirke Premiki je Nela Malečkar.

Jasmina Jerant in Žiga Valetič, vse fotografija Marijan Zlobec

Avtoric v svoji zgodovinski in hkrati aktualni, družbeno-kritični knjigi pripoveduje o nastanku in razvoju gigantske cementarne ter o globalnem vzponu in padcu azbesta, ki je nekoč veljal za čudežni gradbeni material, vzporedno pa naniza tudi ključne dogodke in preobrate, povezane z zdravstveno problematiko prebivalstva in z najdlje trajajočim okoljevarstvenim gibanjem pri nas.

Jasmina Jerant je že uvodoma povedala, da zadnji dve leti živi v Soški dolini in da je zaradi azbestoze pri komaj 44. letih umrl njen brat, pa tudi nekateri drugi sorodniki in znanci.

Velik obisk

“Knjiga Primer: Anhovo opisuje srednjo Soško dolino skozi nevralgično simbiozo gigantske cementarne z lokalnimi kraji od začetka dvajsetega stoletja do danes. Angažirana, iskriva in skrbno dokumentirana zgodovinopisno-raziskovalna pripoved prikaže globalni vzpon in padec čudežnega gradbenega materiala azbesta na perečem slovenskem primeru, vzporedno pa tudi najdlje trajajoče okoljevarstveno gibanje pri nas. Poglavja se nizajo skozi desetletja z vsemi ključnimi dogodki, preobrati, napakami, tragedijami in vsem zamolčanim.

Jasmina Jerant in Žiga Valetič

Kako je ob smaragdno reko, slovenski naravni biser, sploh prišel azbest, in kako je mogoče da danes v tej ozki dolini kurijo nepredstavljive količine odpadkov s širšega območja, četudi je skoraj šeststo zdravnikov podpisalo peticijo, da je stanje treba urediti? Kdo so bili lastniki velikanske tovarne skozi čas in kako so ti kraji postali usodno odvisni od njenega ekonomskega uspeha?

Naslovnica ilustratorke Samire Kentrić

To je zgodba srednje Soške doline, kot jo pripovedujejo lokalni ljudje in kot jo pišejo raziskovalci, zdravniki, zgodovinarji, okoljevarstveni aktivisti. Je tudi zgodba o azbestu, mineralu, ki je mnogim dal kruha. Ne samo pri nas v Sloveniji in Soški dolini, temveč povsod po svetu. Ta mineral, ki je ljudem vdahnil življenje. In mineral, ki jim ga je tudi vzel. To je zgodba o pravljično lepi deželi in njenih zadnjih sto letih, ko je v njenem jedru kraljeval velikan. Za nekatere stvarnik nebes v dolini, za druge njen pekel. In kjer se ob eni reki že od leta 1921 stekata življenje in smrt. Sto let. Iz preteklosti za prihodnost. ” (Povzeto po predgovoru).

Jasmina Jerant

Jasmina Jerant je veliko govorila o zgodovini cementarne in različnih lastnikih, med katerimi je bila najslavnejša mogočna in številna družina Stock, ki jo Primorci poznajo po raznih reklamah, največ za Brandy Stock 84 v Trstu. Lastništvo se je spreminjalo in je po vojni pripadalo državi oziroma LRS in SRS, z nastankom samostojne države Republike Slovenije pa so nastali novi in drugačni problemi, poleg nadaljevanja vpliva škodljivega azbesta na zdravje (umiranje) ljudi, sedaj še tuje lastništvo sosednjih Italije in Avstrije, kar se kaže kot še dodatno izkoriščanje domačinov in njihovega okolja s sežiganjem odpadkov, ki jih v 75 % vozijo dnevno z množico tovornjakov naravnost v Anhovo in jih tam neselektivno sežigajo, in sicer z daleč previsokimi izpusti škodljivih snovi in plinov v ozračje. Skupni sežig je 110.000 ton letno. Italijani nam vsako leto pripeljejo kar 82.5oo ton smeti, in če je na vsakem tovornjaku 5 ton smeti, je to nič manj kot 16.500 tovornjakov letno ali kakšnih 60, 65 na delovni dan. Kakšna strahotna obrementev za vse okolje je to, si lahko predstavljajo le domačini, ki morajo vse to gledati,  trpeti, obolevati in umirati. Teh nesortiranih odpadkov nihče ne nadzira in ne ve, kaj se v njih skriva.

Avtorica je spregovorila o mnogih primerih zavajanja ljudi tako  s strani vsakokratnega vodstva cementarne Salonit Anhovo kot politike, na občinski in državni ravni. Z naraščanjem ekoloških gibanj, odpora in javnega nastopanja, tudi protestniškega, se stvari sicer počasi izboljšujejo, npr. v zmanjševanju števila zaposlenih spričo tehnološkega razvoja cementarne, povečevanja plač, a ne ravno veliko, če hočejo tuji lastniki doseči letni dobiček v višini 25 milijonov evrov, kot smo slišali podatek.

Posebej se je dotaknila problema ARSO, češ da ne nadzira položaja in ne podaja poročil oziroma podatke potvarja ali laže.

Zelo povedno je bilo njeno pripovedovanje o raziskavah arhivskega gradiva, ki ga je za tisoče strani in je njena knjiga v prvotni obliki imela že 1200 strani. Kot je rekla, ni navajala imen politikov, ki so Anhovu škodili, češ da si omembe ne zaslužijo, so pa njihova imena opazna v 23 strani obsegajoči Bibliografiji.

Jasmina Jerant je s posebno občutljivostjo spregovorila o boleznih, obolevanju, smrti, sprenevedanju, lažeh, skrivanju zdravstvenih kartotek, celo v bolnici na Golniku, kamor so vozili obolele na pljučih iz Anhovega.

Spregovorila je tudi o uporabi azbesta v gradbeništvu po Evropi, še dovoljenega v nekaterih največjih državah na svetu, kot sta Kitajska in Indija, deloma ZDA. Dotaknila se je stanja ali položaja cementarn po Evropi in za Nemčijo npr. ugotovila, da jih tam imajo na posebnih lokacijah in da so izpusti škodljivih snovi v ozračje v primerjavi s Slovenijo desetkrat manjši. Nekateri podatki, ki jih v knjigi navaja za cementarno Salonit Anhovo za leto 2022, so naravnost grozljivi: 4.834 – krat so prekoračili predpisano polurno mejno emisijsko vrednost dušikovih oksinov NO x…

Razložila je razliko med sežiganjem odpadkov in sosežiganjem, ni pa podrobno razložila celotne slovenske problematike (Celje, sedaj Ljubljana…), ker bi bila to snov za še eno knjigo.

Omenila pa je neurejenost razmer pri shranjevanju jedrskih odpadkov, pri strupenem azbestu pa celo gradnjo raznih športnih igrišč in drugih javnih prostorov iz zmletih odpadkov.

Med mednarodnimi problemi je spomnila na tragedijo 11. septembra 2001 v New Yorku, ko je bilo že doslej več smrtnih žrtev po zrušenju obeh stolpnic spričo ogromnih količin prahu z mnogimi škodljivimi snovmi, ki so jih prebivalci uživali, vetrovi pa zanašali 70 km stran, kot pa neposredno ali takoj v nesreči oziroma porušenju.

Avtorica je omenila peticijo 600 slovenskih zdravnikov glede omejevanja izpusta zdravju škodljivih snovi. Med primeri iz konkretnega zdravstva pa zdravnico Nevenko Mlinar iz ambulante v Desklah, ki je med letoma 2000 in 2019 zabeležila 450 novih rakavih obolenj, 24 novih leta 2020 in 20 leta 2021.

Jasmina Jerant je spregovorila tudi o mednarodnih razsežnostih tako proizvodnje cementa in azbesta kot odškodninskih tožbah obolelih npr. v Italiji ali ZDA. Poseben poudarek je namenila okoljevarstnenemu gibanju ter protestom, tako v sami Sloveniji kot v bližnji Italiji, s katerimi se naši aktivisti najbolj povezujejo. Omenila je primer največjo tovarno belega azbesta v zahodni Evropi v kraju Casale Monfferatu, ki je delovala od leta 1906, a so jo morali zaradi protestov leta 1986 zapreti. Poimenovali so jo kar tovarna smrti ali fabbrica della morte. V okolju 86 kvadratnih kilometrov je med 33 tisoč prebivalci zbolelo za mezoteliomom in azbestozo vsaj 3000 ljudi. Proces proti odgovornim ali krivcem je trajal dvajset let. Omenila je tudi problem tovarne Eternit in njenega solastnika švicarskega milijarderja Stephana Schmidheinyja, ki je bil na dolgem procesu v Torinu obsojen na 18 let zapora ter 90 milijonov evrov kazni za povzročitev okoljske katastrofe in več sto žrtev azbesta zaradi neprimerne zaščite delovnega okolja v tovarni v Casale Monfferatu.

Slovenija bi morala za slovensko državno ozemlje sprejeti zakonska določila ali omejitve z najvišjimi okoljevarstvenimi standardi in določili, a je daleč od tega. Nasprotno, okoljevarstveniki opažajo tako rekoč mafijsko delovanje in povezovanje na mednarodni ravni z izključno ali edino direktivo: čim večjega zaslužka, ne glede na zdravje ljudi, njihovo umiranje in trajno onesnaževanje okolja.

Marijan Zlobec